Izkušeni komentator biatlonskih tekem na TV Slovenija, ki ga boste seveda lahko večkrat slišali tudi v prihodnjih 14 dneh, je neposredno spremljal vse največje prireditve na tem prizorišču. Dogajanje mu je tako blizu, da se je odločil, da ob tako pomembnem dogodku, kot je svetovno prvenstvo, popiše tudi zgodovino bojev "lovcev na smučeh" na Rudnem polju. Pred dnevi je tako predstavil knjigo z naslovom Pokljuka 25, v kateri je zbral vrsto zanimivosti.

"Prav je, da se ob svetovnem prvenstvu spomnimo prehojene poti. Prvo tekmovanje za svetovni pokal je bilo na Pokljuki decembra 1992, nato je bilo še 22 tekmovanj za svetovni pokal in trikrat tekme za svetovno prvenstvo, enkrat v celoti (2001). V knjigo sem med drugim vključil spomine nekdanjih tekmovalcev, tako slovenskih kot tujih, na primer zvezdnikov Oleja Einarja Björndalna in Martina Fourcada, pokljuških organizatorjev, predsednikov Mednarodne biatlonske zveze (IBU) in tako naprej. Pogovarjal sem se tudi z najbolj znanim biatlonskim navijačem Norbertom Starkejem, ki prihaja iz Kölna. Tudi naši zanamci bodo lahko pogledali, kako se je Pokljuka razvijala," nam je povedal Fortin. Več pa izveste v spodnjem intervjuju.

Kako je nastajala knjiga?
Delo je bilo zelo obsežno. Treba se je bilo usesti, sistematično delati in poiskati stare časopise, saj vse seveda ne ostane v glavi. Bilo je ogromno pisanja in tudi zbiranja izidov s pomočjo zelo podrobne statistike Mednarodne biatlonske zveze. Pogovore pa sem opravil na lanski tekmi za svetovni pokal na Pokljuki in na svetovnem prvenstvu v Antholzu oziroma Anterselvi. Niti eden izmed približno 60 ljudi, ki so sodelovali, ni zavrnil povabila. Prav vsi, brez izjeme, so nad Pokljuko izjemno navdušeni, predvsem nad Bledom. Ko sem pretresal vsako sezono, sem se spomnil stvari, ki so se tedaj dogajale, tudi nemškega biatlonca Marca Morgensterna, ki se mu je na Pokljuki dvakrat zapored zgodil kolaps.

Na katero tekmovanje na Pokljuki imate najlepše spomine?
Zame je bilo najbolj fascinantno ob veselju Jakova Faka, ko je leta 2012 zmagal v šprintu, in ko je Tadeja Brankovič leta 2007 na tekmi s skupinskim štartom zasedla tretje mesto. Zelo vesel sem bil tudi vedno, ko se je zbralo veliko gledalcev. Ko primerjamo tekmovanja v Antholzu, Hochfilznu, Oberhofu, Ruhpoldingu ali Oslu, tu Pokljuka zaostaja. Ko je bilo tu nekajkrat po pet do sedem tisoč gledalcev, je bil to zame podoben uspeh, kot je bil sijajen dosežek slovenskega tekmovalca ali tekmovalke.

Sorodna novica Video: Jakov Fak že prvi dan obnorel Pokljuko

Ste v preteklosti pogosto pogrešali več gledalcev?
Da na Pokljuko ne prihaja toliko ljudi, nam tujci niti ne zamerijo, bolj so žalostni organizatorji ali pa mi, ki biatlon podrobneje spremljamo. Res pa je, da je Pokljuka bolj odmaknjeno prizorišče, kot sta tekmi za Zlato lisico in Pokal Vitranc ali Planica. Slovenski gledalec je navajen, da se bo pripeljal praktično do prizorišča. Cesta z Bleda je, kakršna je, vzame ti približno pol ure časa. Nekateri tudi pravijo, da več vidiš po televiziji, kjer imaš počasne posnetke in dodatne stvari. Toda tudi na prizorišču se veliko vidi, sploh v zadnjem času, ko so postavljeni veliki zasloni.

Letos na Pokljuki zaradi epidemije covida-19 žal ne bo gledalcev, bo pa celotno dogajanje podrobno spremljala TV Slovenija.
Gledalci bodo seveda manjkali, žal smo nemočni. Izjemna škoda je, da jih ne bo. Kot televizija pa imamo zaradi domačega prvenstva večje zahteve in tudi večjo odgovornost. Želimo si, da bi vse skupaj izpeljali čim bolje. Vodja celotnega projekta je Zvezdan Martič, jaz sem odgovoren za vsebinsko plat našega programa. Režiser je Dejan Čretnik, ki je delal že na prvem svetovnem prvenstvu na Pokljuki leta 2001. Tehnična ekipa je zelo številčna, sodelovalo bo več kot 40 kamer. S takšno tehnologijo do zdaj nismo delali še nobenega športnega dogodka. Leta 2001 je TV Slovenija dobila posebno priznanje Mednarodne biatlonske zveze za izvrstno opravljeno delo, tudi na svetovnih pokalih so bile vedno pohvale.

Sorodna novica Televizija Slovenija za več kot 150 milijonov gledalcev

Na katero prizorišče v tujini se najraje odpravite?
Veliko je izjemnih tekmovališč. V zadnjem času je to gotovo Nove Mesto na Moravskem. To je majhna vas, a na vsako tekmo pride po 20, 25 tisoč gledalcev. Biatlon je čez noč postal prvi zimski šport na Češkem. Drugo prizorišče je gotovo Holmenkollen. Vzdušje je pravo skandinavsko, ljudje živijo za ta šport in so veliki poznavalci. Tekmovanja v Skandinaviji, še posebej v Oslu, so nekaj posebnega. Najbolj prijazen in prijeten zame pa je verjetno Antholz na Južnem Tirolskem, ki leži na visoki nadmorski višini 1.600 metrov. Okolica je čudovita, zato je kulisa izjemna. Če je lepo vreme, je tam res prekrasno, ljudje so prijazni. Zaradi bližine tja radi zaidejo tudi slovenski ljubitelji biatlona.

Kaj pa Nemčija?
Nemci imajo dve prizorišči, Ruhpolding in Oberhof. Gledalcev je na obeh veliko, tekmujejo, kje jih bo več. Imajo pa v Oberhofu v Turingiji to smolo, da sedem od desetih tekem tam spremljajo megla ali veter, dež in sneg. To je neprijetno vreme, ki vpliva tudi na počutje. Seveda jim to ne pomaga, da bi bil ta kraj, ki so ga nekoč imenovali nemški St. Moritz, bolj priljubljen med tekmovalci. Ruhpolding je na drugi strani čudovito mestece na Bavarskem. Po tej plati je tam zame bistveno lepše.

Čemu pripisujete takšen silovit razvoj biatlona v zadnjih 30 letih, ki ste jih popisali tudi v svoji knjigi?
Biatlon je bil v Sovjetski zvezi, na Norveškem in Finskem zelo priljubljen že pred drugo svetovno vojno, a ni našel prave poti na olimpijske igre. Ko so leta 1960 biatlonci prvič nastopili na OI, so se odprla prva vrata k razvoju tega športa v širšem smislu. Pozneje je IBU znal prisluhniti in podpirati tudi majhne reprezentance, kakršna je slovenska. Ogromno vlagajo, da se lahko po vsem svetu ukvarjajo s tem športom. Druga stvar pa je format tekmovanj. Z zasledovanjem in skupinskim štartom je to postalo silno zanimivo. V Nemčiji si tekme po televiziji ogleda tudi po pet milijonov ljudi. Prisluhnili so tudi pokrovitelji, predvsem nemški so izjemno močni. Za svetovno prvenstvo na Pokljuki je prijavljenih 38 reprezentanc. Vrh ni osredotočen le na deset posameznikov, ampak vsaj tretjina tekmovalcev in tekmovalk lahko stopi na stopničke v svetovnem pokalu ali na svetovnem prvenstvu.

Kako se je Pokljuka decembra 1992 sploh prvič znašla na seznamu prirediteljev svetovnega pokala?
Leta 1989 je bilo svetovno prvenstvo v Bistrici (Feistritz an der Drau) na avstrijskem Koroškem. Janez Vodičar je bil takrat tisti, ki je napravil korenit zasuk naprej v slovenskem biatlonu. Najprej na tekmovalnem področju, s Petrom Zupanom in drugimi sodelavci pa tudi na organizacijskem področju. Leta 1989 je prišel v tehnični komite Mednarodne biatlonske zveze. Takrat je imel to možnost, da je videl in ocenil razmere in predlagal, da bi pripravili tekmo na najvišji ravni tudi pri nas. Predtem so organizirali nekaj tekem alpskega oziroma evropskega pokala, kot nekakšno generalko. Nekajkrat je prišel na obisk visoki biatlonski funkcionar, Nemec Peter Bayer, z Vodičarjem sta prehodila Pokljuko in trasirala proge. Tako se je začelo.

Kdaj ste sami začeli podrobneje spremljati biatlon in kdaj ste komentirali prvo biatlonsko tekmo?
Leta 1984 sem kot radijski novinar spremljal biatlon na olimpijskih igrah v Sarajevu. Pozneje sem prestopil v televizijske vode. Prvič sem delal biatlon leta 1988 na olimpijskih igrah v Calgaryju, leto pozneje pa me je tedanji urednik Marjan Lah poslal na že omenjeno svetovno prvenstvo v Bistrico takoj čez mejo. Takrat sem prvič na kraju samem delal prave prenose. Od tedaj sem bil v živo na 22 svetovnih prvenstvih, biatlon pa sem komentiral tudi na desetih olimpijskih igrah.

Kako ste pristali v tem športu?
V življenju je veliko naključij. Če imaš rad šport in če imaš široko zanimanje za šport, ti ni težko delati, kar koli je. Ko sem prihajal na televizijo, sem prihajal z namenom, da se bom bolj ukvarjal z nekimi drugimi športi. Tudi sam sem bil namreč športnik, alpski smučar in atlet, toda za ta dva športa so bili tedaj na televiziji uveljavljeni in spoštovani kolegi, ki so to že delali. Ni pa bilo nikogar, ki bi delal smučarski tek in biatlon. Lotil sem se tega in sploh mi ni žal, daleč od tega. Navdušen sem, ker mislim, da smučarski tek predstavlja neko osnovo, biatlon pa je zame eden najzanimivejših, če ne celo najzanimivejši zimski šport.

Poznamo vas kot komentatorja številnih športov na TV Slovenija, tako individualnih (smučarski teki, kolesarstvo, kajak-kanu, strelstvo) kot ekipnih (odbojka, rokomet). Je biatlon tudi na splošno vaš najljubši šport?
Ne bi na ta način postavljal športov enega nižje, drugega višje. Moram pa priznati, da ga je zelo težko delati, v primerjavi z nekaterimi drugimi individualnimi športi. Veliko težje vsaj zame, verjetno pa tudi za režiserja. Pri alpskem smučanju ali skokih si lahko pripraviš kartice in zložiš po štartnih številkah. Seveda moraš ogromno vedeti, daleč od tega, da je to lahko delo, spremljaš pa enega za drugim. Na drugi strani imaš pri biatlonu lahko naenkrat na progi ogromno tekmovalcev, spremljati moraš, kaj se dogaja na štartu, na prvem, drugem, tretjem, četrtem streljanju in na cilju. Hitro se ti lahko zgodi, da kaj spregledaš in potem stvar ni taka, kot bi si želel. Zelo nepredvidljiv šport je in paziti moraš na veliko stvari.

Vaš strokovni sodelavec je že več kot desetletje nekdanji odlični biatlonec Tomas Globočnik. Je zelo pomembno imeti ob sebi takšnega sodelavca?
V prvih letih mojih prenosov je bilo to res popolnoma drugače. Nekajkrat je prišel k meni Janez Vodičar, potem kakšen tekmovalec, ki ni nastopal. Nato sem iskal nekoga, ki bi sodeloval z mano. Nabor ni pretirano velik. Imel sem srečo s Tomasom, ki dobro pozna tako smučarski tek kot biatlon, saj je v obeh tekmoval. Njegova dodana vrednost je, da zelo veliko ve, poleg tega pa ima tudi zelo veliko stikov s tujimi tekmovalci, trenerji, nekdanjimi biatlonci in tako dalje. Vedno tudi stopi na smuči in gre pogledat, kje so ključni odseki proge, kje bi bilo treba kaj dodati, ogleda si strelišče. Pogovarja se s tistimi, ki so tam. Prenese tudi tiste informacije, ki jih sicer ne moreš dobiti. Mislim, da je zelo dobra obogatitev prenosa.

Tudi sami kdaj stopite na tekaške smuči?
Bolj redko, več se ukvarjam s pohodništvom.

Potemtakem vam je bližje puška, saj vemo, da ste tudi lovec.
Drži, puško kar dobro poznam, tudi malokalibrsko, s katero streljajo biatlonci. To je majhna prednost, da poznaš njihovo orodje in vsaj približno veš, kako se z njim dela.

Ste kdaj streljali na biatlonskem strelišču?
Tudi sem že. Velikokrat so nam organizatorji kakšnega tekmovanja dali to možnost v prostih dneh. Je pa njihov način streljanja zelo specifičen, saj se strelja z visokim pulzom in je to popolnoma drugače kot normalno streljanje.

Za konec nam povejte še nekaj o vaših pričakovanjih na SP-ju. V slovenski reprezentanci so si za cilj postavili osvojitev kolajne. Si upate napovedati, ali ji bo to uspelo ali ne?
Kolajno je sposoben osvojiti Jakov Fak, ki je tekmovalec za velika tekmovanja. V preteklosti je že večkrat dokazal, da mu to lahko uspe, tudi ko nihče ni pričakoval. Ne pozabimo, da je na lanskem SP-ju na individualni tekmi izgubil medaljo za osem sekund. Mislim, da bi lahko to tudi letos bila njegova disciplina. Strelja izvrstno in upajmo, da bo obdržal strelsko formo. Na individualnih tekmah lahko uspeš, tudi če si malce počasnejši v teku. Pred dnevi je bil po treh letih znova na stopničkah na tekmi svetovnega pokala in je v dobri formi, bodimo optimisti. Star je že več kot 30 let, a mislim, da mu motivacije ne manjka. Ve, kaj hoče, zna se zbrati, je izjemno priden in delaven. Povrh vsega je prvenstvo res dobesedno pred njegovim pragom, saj si je blizu uredil tudi dom. Bolj motiviran v tem trenutku tako rekoč ne more biti. Upam, da je tako dozorel, da tudi ne bo pretirano obremenjen. Breme pritiska je gotovo na njem, a mislim, da je dovolj izkušen, da bo znal to odmisliti. Žal je imel v preteklosti ogromno težav z zdravjem, držimo pesti, da bo šlo do konca sezone brez nadležnih skrbi zaradi zdravja.