Seveda sta tako izkušena Katja Višnar kot ducat let mlajša Anamarija Lampič predvsem unovčili preteklo delo in v popolnoma različnem starostnem obdobju morda dosegli uspeh kariere. Pri naši najbolj izkušeni tekačici v Seefeldu to mirno zapišemo, saj je že po lanskem neuspehu v Pjongčangu povedala, da bo v smučini ostala zgolj in samo zaradi ogromne želje, da bi enkrat v njeni dnevni sobi ob vseh kolajnah moža Ole Vigneja Hattestada visela vsaj ena njena kolajna.

Ob radosti, ki jo je Blejka kazala že v ciljnem prostoru ob prihodu njene reprezentančne kolegice, ki se je odločno borila tudi za naslov svetovnih prvakinj, je bilo tudi daleč od ciljne črte v hermetično zaprti poročevalski kabini čutiti, kako je tam podoživela celotno športno pot, ki je na koncu prinesla tudi edino želeno nagrado – medaljo.

Sorodna novica Višnarjeva in Lampičeva svetovni podprvakinji!

Če se Višnarjeva počasi poslavlja od tekmovalnega športa in se bo najbrž kmalu spogledovala z novo nosečnostjo, pa je vloga Anamarije Lampič v slovenskem teku popolnoma drugačna. S svojo mladostniško sproščenostjo je marsikdaj marsikoga spravljala celo ob živce, da ne rečemo ob pamet. Očitno pa tekmovalka, ki ima v sebi očetove olimpijske gene, vse skupaj dojema na svoj način in se pretirano ne ozira, kaj si mislijo drugi.

Ob tej kolajni sem se ničkolikokrat spomnil naše doslej najuspešnejše tekačice Petre Majdič, ki nam je pred dvanajstimi leti prinesla prvo tekaško kolajno, kako je orala ledino preboja tekaškega športa tudi pri nas. Večkrat je ob dosežkih spraševala, kaj si mislijo ljudje doma, in se precej obremenjevala s tem. Dolgo je potrebovala, da je spoznala, da je ob vsem, kar je vloženega v vsa leta dela, zelo pomembna sproščenost, ki pa ni kar vpisana v genih posameznika. Tudi Katja te sproščenosti največkrat ni imela. Ana pa je popolnoma nekaj drugega in iz te mlajše falange ji ob bok zlahka dodamo še vrstnico Evo Urevc, ki v slovenskem smučarskem teku zagotovo še ni rekla zadnje.

Sorodna novica Zlati nasmešek Višnarjeve in Lampičeve po srebrni snežinki

Pri vsej tej različnosti, ki jo v sebi nosijo športniki posamezniki, je več kot pomembna tudi vloga vseh tistih, ki skrbijo za njih. Torej trenerjev in tudi serviserjev. Čeprav gre za posamični šport, je na koncu dosežek vedno plod kolektivnega dela. Če se v četrtek na posamičnem šprintu s kar velikimi pričakovanji ni izšlo, pa se je včeraj v preizkušnji, v kateri sta morda v končni uspeh verjeli le tekmovalki sami.

Glavni trener reprezentance Nejc Brodar je na prijetnem sinočnjem druženju v slovenskem hotelu tu na Tirolskem dejal, da je na kolajno pomislil šele, ko je bila Anamarija na ravnini ob ciljnem vzponu. Obe tekmovalki pa sta ob številnih vtisih še sinoči poudarjali, da se še vedno zares ne zavedata, da bosta za vse večne čase vpisani na seznam dobitnikov medalj na nordijskih svetovnih prvenstvih.

Je pa v športu tako, da je preteklo delo cenjeno šele po končani karieri. Vse drugo je stalno dokazovanje in veliko odpovedovanja, ki ni nujno, da je kdaj nagrajeno. Katja in Anamarija sta dočakali tudi to zadnje. Če se bo izkušena Blejka po sezoni odločila, da je konec, jo bomo popolnoma razumeli, Anamarija pa se zaveda svoje odgovornosti na tekaški poti najmanj do Planice 2023.