V letošnji sezoni brez velikega tekmovanja je za alpske smučarje vrhunec, ko pridejo v Wengen in Kitzbühel. Legendarni prizorišči sta Slovencem prinesli že veliko veselja, a predvsem v slalomu. V ponedeljek bo minilo 40 let od zmage Bojana Križaja v Wengnu, prve slovenske zmage v svetovnem pokalu. Na smukih je v Kitzbühelu pred desetimi leti z 2. mestom zablestel Andrej Šporn, medtem ko je bil Andrej Jerman v Wengnu dvakrat le nekaj stotink oddaljen od zmagovalnega odra. Pogovarjali smo se z 28-letnim Klemnom Kosijem, ki je letos še najboljši v slovenski reprezentanci za hitre discipline, po štirih smukih je zbral 11 točk.
Kar dolg premor ste imeli tekmovalci v hitrih disciplinah, saj ste zadnjič tekmovali tik pred novim letom. Kje ste Slovenci trenirali v zadnjih dneh in kakšne so bile razmere?
Bili smo v San Pellegrinu v Italiji. Vreme je bilo ustrezno, proge tudi. Imeli smo dobro primerjavo, saj so z nami trenirali Italijani.
Tudi Dominik Paris?
Ne, le on je manjkal. Ne vem, kje je treniral, so bili pa tam preostali italijanski reprezentanti. Zelo dobrodošlo, da lahko treniraš s takšno reprezentanco.
So brez težav privolili v sodelovanje?
Zakaj pa ne? Tudi oni so veseli primerjav. Proge v tem vremenu zdržijo, površina se ne uniči, tudi če je več smučarjev na progi. Okrog 15 nas je treniralo, naredili smo po pet voženj na dan na minuto in 20 sekund dolgem smuku.
Tudi s skoki?
Ne, skokov ni bilo, vseeno pa je bilo zahtevno, saj smo smučali po strmini, na prelomnicah, tudi valovi so bili. Je pa res, da je na tekmah pogosto precej težje, saj je smučina bolj nemirna. Ampak ‒ na treningih težko simuliraš razmere, ki so na tekmi. Predvsem dolžina proge je problem, nikjer ne moreš trenirati dve minuti dolgega smuka, kaj šele takšnega, kot bo v Wengnu. Pri dveh minutah in pol dolgem smuku bi na treningih resda lahko naredili le eno ali dve vožnji, potem ne bi mogel več stati na nogah.
Ko ste merili čas z Italijani, kot so Casse, Fill, Buzzi, Marsaglia ... kako hitri ste bili?
Casse je prevladoval, Slovenci pa nismo dosti zaostajali. Smo bili kar konkurenčni. Zaostanki niso bili prav visoki, lahko smo zadovoljni s prikazanim. Videli smo, da smo lahko zraven. Na začetku leta smo imeli tudi primerjavo z nekaterimi Avstrijci, s Franzem, Walderjem ... Tudi tu smo bili konkurenčni. Ampak, saj veste, eno so treningi, drugo tekme.
In to je problem. To sezono slovenski ekipi za hitre discipline nikakor ne gre. Po štirih smukaških tekmah ste zbrali vsega 16 točk, na treh superveleslalomih pa 36 točk. Da v Severni Ameriki ni šlo, smo nekako vajeni, ampak upali smo, da bo v Evropi precej bolje. Vi ste še najuspešnejši, vaš najboljši dosežek sezone je 20. mesto v Lake Louisu na prvi smukaški tekmi sezone svetovnega pokala. Kako bi ocenili svoje nastope?
Težko je pričakovati, da bo s selitvijo v Evropo kar naenkrat vse 'štimalo'. Tudi smuki po Evropi se zelo razlikujejo. Smuk v Bormiu ima svoje zakonitosti, v Val Gardeni prav tako, zdaj gremo v Wengen, ki je posebna tekma. Velike razlike so med posameznimi smuki. Sam sem to sezono štartal na treh smukih od štirih. 20. mesto v Lake Louisu mi je dalo dobro spodbudo, zame je bila to super uvrstitev. Konkurenca je nenormalna, ena majhna napaka, en zavoj popolnoma spremeni končni izid. Gledati le končni čas in uvrstitev, to ne pove vsega. Moraš gledati natančneje in graditi na posameznih odsekih, kjer sem bil hiter predvsem v Beaver Creeku in mi je na koncu do točk zmanjkalo le nekaj stotink. V Bormiu žal ni šlo, ampak to je druga zgodba ...
Tistega hudega padca iz leta 2018 verjetno ne morete kar odmisliti, kajne?
Ne. Prvi trening Bormia sem sicer odpeljal brez težav. Računal sem, da bom na tekmi nadgradil svoje smučanje, toda padec je ostal v podzavesti in preprosto nisem bil pravi. Težko je, ko se ti to naseli v podzavest in ne moreš popolnoma nadzorovati telesa. V kočljivih trenutkih, ko se podlage ne vidi in je hitrost velika, pridejo stvari iz podzavesti bolj do izraza. Zato sem se tudi odrekel drugemu smuku v Bormiu. Urnik je bil zelo natrpan, raje sem se maksimalno pripravil na kombinacijo, v kateri sem prejšnjo sezono izpadel iz trideseterice. Zdaj mi je s 16. mestom uspel kar soliden izid in sem na lestvici spet med 30. To seveda ni končni cilj, je pa prvi korak, da pridem nazaj v stare tirnice.
Kako ste sprejeli novo formulo tekmovanja v kombinaciji, ko za slalom ne obrnejo več vrstnega reda po smuku oziroma superveleslalomu?
Ko so to sprejeli, sem mislil, da to pravilo ni ravno meni pisano na kožo. Zgodilo se mi je že, da sem bil v kombinaciji po hitri disciplini med 20. in 30. mestom in sem lahko v slalomu napadal z boljšo številko. Zdaj je namreč tako, da če si dopoldne dvajseti ali slabši, težko napadaš vrh, saj razmere na slalomski progi niso več tako ugodne. Preprosto moraš biti čim višje že po prvem delu kombinacije. Je pa res, da mi je tudi že uspelo hitre discipline dobro odsmučati in potem si pred slalomom v prednosti ...
V Wengnu, kamor se zdaj selite, ste imeli že nekaj lepih uvrstitev, v kombinaciji ste bili leta 2016 sedmi, kar je vaša najboljša uvrstitev kariere v svetovnem pokalu. V petek bo v Wengnu za uvod 90. pokala Lauberhorn na sporedu ravno kombinacija. Je vaš cilj, da ste spet med deseterico?
Drži, to bi moral biti moj cilj. Spomnim se tega sedmega mesta, pa tudi drugih uvrstitev na wengenski kombinaciji, saj sem bil še dvakrat med petnajsterico.
Po drugi strani pa na smukih v Wengnu v treh poskusih še niste prišli do točk, najboljši ste bili leta 2015 na 32. mestu ...
Proga je dolga 'kot pes'. V zgornjem delu sem pogosto že toliko zaostal, da potem nisem imel možnosti za dober končni rezultat. Ta zgornji del je specifičen, precej položen z nekaj skoki. Veliko drsenja je. Tam se ustvarijo lahko velike razlike, tudi do dve sekundi. Potem moraš imeti po zgornjem delu še dovolj moči za skoraj dve minuti smuka. To ni lahko. Poleg tega je kombinacija v Wengnu vedno dan pred specialnim smukom. Kombinacija lahko traja ves dan in če se osredotočaš predvsem na to tekmo, ti vzame precej energije za specialni smuk. Sam sem vedno največ pozornosti namenjal ravno kombinaciji in rezultatsko sem bil v tej disciplini tudi najuspešnejši.
Boste letos več pozornosti namenili sobotnemu smuku?
To imam v načrtu. To sezono ne bo več prav veliko smukov. Tudi za soboto se moram dobro pripraviti. Skratka, letos sta v Wengnu zame pomembna tako petek kot sobota.
Wengen ponuja nekaj spektakularnih odsekov, tudi tako imenovani Haneggschuss, kjer so v preteklosti padali hitrostni rekordi. Zakaj v zadnjih letih tam ni več rekordov?
Malo so spremenili teren, dodali skok, ki smučarjem vzame nekaj hitrosti. Za 160 km/h morajo biti res idealne razmere, od temperatur do snežne površine. Ne sme biti niti valov, ki jemljejo ritem. Tudi sam sem bil leta 2013 s 157,7 km/h blizu rekordu.
Kakšen je občutek, ko je hitrost tako visoka?
Fino je. Malo sicer žvižga okrog tebe. Vse je odvisno od površine. Če je gladko, se tudi pri 160 km/h počutiš dobro, če je razrito in nemirno, pa se ti že pri 100 km/h zdi to nekaj nemogočega in težko uživaš v smučanju. Pri povečani hitrosti je še večji zračni upor in moraš biti zelo pozoren na položaj telesa. Zgodilo se mi je že, da je telo zajel zrak, kar te lahko prestavi, zasuka. Pri hitrosti do 130 km/h se to ne dogaja, pri 130 do 160 pa je to resna stvar. Res moraš zelo paziti na aerodinamiko in pozicijo telesa, ker potem se moraš reševati iz težav.
Po Wengnu sledi Kitzbühel, kjer ste bili pred petimi leti 14. na smuku. Se že zdaj veselite 80. pokala Hahnenkamm?
Počasi, najprej je tu Wengen. Seveda se veselim, vem pa, da bodo spet umetno ustvarili progo, da bodo pekle noge in da bodo smuči zelo nemirne. To je pač Streif. Zelo zahtevno bo, ampak ‒ dokazal sem, da mi lahko uspe načrt, da se zgolj ne spustim na progo, ampak tudi napadam in dosežem dober izid.
Ste s smučmi zadovoljni?
Za zdaj vse 'štima' in sem zadovoljen. Predvsem za smuk imam nekaj različnih parov smuči, ki se razlikujejo po plošči in sami konstrukciji. To sezono je bilo tako, da sta bila od štirih smukaških tekem zgolj na enem prizorišču dva treninga, sicer pa le eden. To mi je malo otežilo nalogo pri izbiri materiala. V preteklosti so bili tudi trije treningi pred smukaško tekmo, v zadnjih letih je praksa, da sta dva treninga. No, letos smo imeli zaradi vremenskih razmer pogosto le po en trening. Tu se mi ni izšlo čisto po željah in nisem vedno izbral najboljšega materiala. Smo pa naredili nekaj dodatnih treningov in s tem primerjave med različnimi smučmi. V Lake Louisu, kjer sta bila dva treninga, mi je bilo na primer takoj jasno, kaj vzeti za tekmo. Je pa tako, da imam na voljo zelo dober material in tudi priprava mojih smuči je zelo strokovna, saj je serviser Renato Gašpar zelo izkušen.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje