Zima je v nedeljo že zagospodarila v hribih, konec tedna pa bo tudi na vaših TV-zaslonih. Začenja se 55. sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju, seveda s prenosi na TV Slovenija. V soboto, 17. oktobra, bo Sölden – teden prej kot običajno – gostil ženski veleslalom, dan pozneje pa bodo na enem najtežjih terenov smučali še moški. Pogovarjali smo se z odgovornim trenerjem slovenske moške reprezentance za tehnične discipline Klemnom Bergantom.

Kako ste trenirali v zadnjem obdobju, kakšne razmere ste imeli?
Prejšnji teden na ledeniku Möltall dobre. Ker bodo v Söldnu progo gotovo spet pripravili z vodo, upam, da bomo imeli ta teden možnost trenirati na progi, ki je narejena z vodo. Ena možnost je Val Senales, druga možnost pa, da bi smučali na progi za trening v Söldnu, ki je prav tako pripravljena z vodo.

Se je zdaj, ko je Žan Kranjec v veleslalomskem vrhu, na treningih lažje priključiti večjim reprezentancam?
Prej nasprotno. Zakaj bi mu druge reprezentance omogočile super trening, da jih bo Kranjec prehitel na tekmah? Imamo težavo, ker v Sloveniji nimamo možnosti trenirati. Poleti vemo, da nimamo ledenikov, pozimi pa tudi nimamo nobenega poligona za trening, kjer bi bila proga urejena tako, kot je na tekmah. Če ne treniraš v takšnih razmerah, kot so na tekmah, slej ko prej nisi konkurenčen. Ja, imamo težave dobivati primerne terene za trening. Če bi imeli doma možnost dobro trenirati, bi bilo 70 odstotkov stvari v zimski sezoni rešenih.

Kaj pa poligon v Podkorenu?
Smučišča so v zasebni lasti. Stvar lastnika je, ali bo zagradil smučišče, da ga lahko polijemo. V Avstriji na svoje zimske športnike oziroma na smučarje gledajo drugače in jim marsikaj omogočijo. Poleg tega imajo Avstrijci precej večja smučišča in zanje ni posebna težava, če zaprejo en del smučišča, da tekmovalci lahko trenirajo. Če zapreš poligon, pa si pravzaprav zaprl celotno smučišče v Podkorenu. To je hendikep, s katerim se slovensko alpsko smučanje ukvarja že 30 ali 40 let in do danes se prav veliko ni rešilo.

Vseeno je Žan Kranjec vedno veljal za smučarja, ki je najboljši na zahtevnih in poledenelih terenih ....
Zanimivo, lani in pred dvema letoma, ko je dobil veleslalomski tekmi, je konkurenco 'nažgal' prav na lažjih, ravninskih delih. Tako v Saalbachu kot v Adelbodnu. Res je, včasih je imel težave na ravninskih delih, v zadnjem letu ali dveh je tudi tu konkurenčen. Če se smuča na svoji ravni, je lahko tudi na takšnih progah najboljši.

Po njegovi zmagi januarja v Adelbodnu ste izjavili, da je ob idealni vožnji sekundo pred vsemi. Niste malo pretiravali?
Če ne bi naredil tistih dveh napak v drugem teku, bi bila razlika vsaj sekundo. Ni treba biti prav strokovnjak, da to opaziš.

Kako je opravil z letošnjim pripravljalnim obdobjem?
Letošnje pripravljalno obdobje je bilo popolnoma drugačno kot v zadnjih letih. Prvič, ker nismo naredili spomladanskega treninga v aprilu. Šele junija smo odšli smučat na Mölltal. Junija dobrih razmer tam ni, letos so bile še slabše. Drugič: poleti nismo odšli na južno poloblo, tako kot tudi tudi druge reprezentance ne. Vse treninge smo tako naredili na ledenikih, kjer je pripravljalno obdobje drugačno, kot če greš na južno poloblo.

Ampak, kot ste rekli: vsi so imeli isto težavo ...
Drži, čeprav – so tekmovalci, ki nikoli ne gredo na južno poloblo, na primer Zubčić, Kristoffersen. Zanimivo, nekateri gredo, če je vse normalno, na trening na Novo Zelandijo, v Čile, Argentino, drugi ostanejo na evropskih ledenikih. Ko pride tekma svetovnega pokala, pa je prvih 10 v eni sekundi. Težko je potem reči, kaj je dobro in kaj ne. Mi smo se navadili, da poleti treniramo v Južni Ameriki, in to se je pokazalo za dobro. V Ushuaii smo 300 metrov nad morjem, v Saas Feeju, kjer smo bili letošnje poletje, 3500 metrov nad morjem. Na ledeniku tako ne moreš narediti toliko treninga kot nižje. Kljub vsemu smo naredili takšno količino treningov, ki Žanu in Štefanu zadoščajo, da bosta na visoki ravni.

Hadalin poudarja, da je poleti našel nastavitve, ki mu ustrezajo v veleslalomu. Kaj pričakujete od njega v tej disciplini?
V zadnjih letih je bil na treningih konkurenčen Žanu, mora pa to še pokazati na tekmah. Mislim, da je to le še vprašanje nekaj tekem in bo tudi v veleslalomu dosegal takšne rezultate kot v slalomu. Vsekakor je vedno sposoben priti v finale.

Kaj dosti v pripravljalnem obdobju najbrž niste spreminjali?
Pripravljalna obdobja so si v bistvu podobna. Naš cilj je, da tekmovalci čim prej, ko po odmoru, ki jo imajo ob koncu sezone, začnejo spet trenirati, pridejo na raven, da se lahko začnemo pogovarjati o linijah smučanja in da pride do izraza material. Potem gre za malenkosti. Nekih revolucij, posebej če se oprema ne zamenja, ni. Tudi letos je bilo tako. Je pa treba vseeno iskati stotinke, desetinke. Konec koncev – na takšni ravni, kot sta Žan in Štefan, se v enem teku ne da najti nekajsekundnih rezerv.

Je Rossignol, ki je opremljevalec Kranjca in Hadalina, pripravil kaj posebnega, so tu kakšne novosti?
O tem, kar delamo z materialom, nočem na glas govoriti. To je naša stvar, saj Žan in Štefan nista edina na Rossignolu. Tudi konkurenti o tem ne govorijo na glas. Kakšne so nastavitve – to je naša stvar.

Vas konkurenti kdaj snemajo tako kot Shiffrinovo, ki ji to niti najmanj ni bilo všeč?
Štefana in Žana tuji trenerji snemajo že dlje časa, še od takrat, ko nista imela takšnih rezultatov kot zdaj. V nasprotju s Shiffrinovo mi s tem nimamo težav.

S kom pa največ skupaj trenirate?
Najbolje se razumemo s tistimi, ki že leta in leta hodijo v Ushuaio, to so Italijani in Francozi. Z njimi imamo najboljše odnose, morda tudi zaradi temperamenta. Težje je sodelovati s Švicarji in Avstrijci. Prvič – imajo dosti velike ekipe, drugič pa – predvsem Avstrijci nočejo sodelovati, ker ... saj veste, 30 let so bili najboljša država na svetu, lani so jih (v pokalu narodov) premagali Švicarji in tudi s tem, da konkurenčnim državam enostavno ne omogočajo treninga z njimi, na neki način vzdržujejo svojo kakovost. Italijani in Francozi so drugačni, predvsem Francozi imajo tudi veliko tekem v srednji Evropi in se ne vozijo po vsaki tekmi domov. Tako kot mi iščejo najboljše terene za trening.

In kdo je ta trenutek boljši, Kranjec ali lanski zmagovalec Söldna Pinturaux?
Bomo videli v nedeljo. Skupni treningi niso odločilni. Nekdo pride danes prvič na teren, drugi je že ves teden na tem terenu. Vprašanje je tudi, ali se kaj testira ali ne. Je pa dobrodošlo, da se malo primerjajo in da prebudijo tisto tekmovalno žilico. Svetovnih prvakov je malo, svetovnih prvakov na treningih pa ogromno. Nisem privrženec tega, da bi govoril, da tisti, ki je na treningih najboljši, bo prvi tudi na tekmi. V večini primerov ni tako.

Cilj je verjetno, da Žan Kranjec letos konča med najboljšimi tremi veleslalomisti na svetu, dosežek, ki se mu je v lanski zimi nesrečno izmuznil ...
Seveda. In medalja na svetovnem prvenstvu v Cortini. Glede na njegovo kakovost mora biti takšen cilj. Ni pa samo od njega odvisno, ampak tudi od konkurence. Če bodo nekateri boljši, pa bo on naredil oziroma bosta s Štefanom naredila najbolje, kar znata, bomo zadovoljni, tudi če ne bosta izpolnila cilja.

Z ogromno negotovosti čakamo novo sezono, saj se lahko hitro vse konča, če bodo pristojne oblasti zaradi epidemije prepovedale športna tekmovanja. Veliko razmišljate o tem?
Ne. Predvsem nas zanima šport. Kaj se bo zgodilo – na to nimamo vpliva. Na vsako spremembo ali odpoved pa bomo seveda poskušali biti pripravljeni.

Je pa verjetno še vedno ostal grenak priokus, kako je Žan Kranjec v lanski sezoni nosil rdečo majico vodilnega veleslalomista, na koncu pa bil 4. v veleslalomskem seštevku, potem ko sta odpadli tekmi v Kranjski Gori in Cortini d'Ampezzo?
Ja, seveda. Kot sem že večkrat rekel: kot bi gledal napet film in bi ga bilo deset minut prej konec.

Kako pa vi osebno pričakujete novo sezono. Imate še veselje, da ste v belem cirkusu, potem ko ste bili njegov del najprej kot tekmovalec, nato pa kot trener?
Takole bom rekel: stvar, ki jo delamo, niti približno ni najlažja stvar, ki jo lahko delaš v življenju. Če tega nimaš rad, ne moreš biti 200 dni od doma. Trenersko delo v smučanju je neprimerno težje v primerjavi z drugimi športi. Vse treninge je treba organizirati. Nimamo že postavljenih dvoran in stadionov. Vsak dan sproti je treba vse narediti. Postaviti proge, ograje, merjenje časa, barvati proge, polivati. To delamo vsak dan, in če se s tem ukvarjaš le zato, da hodiš v službo, ne boš prav dolgo zdržal.

Vseeno – vam gre kaj na živce?
Nič mi ni gre na živce, uživam v smučanju, vedno pa pravim, da je fizično delo najlažje. Drugo je težje – kako najti najboljše terene, kako pripraviti teren, urediti logistiko, pisarniško delo in razmišljati, kaj bi bilo najbolje. Vse to je precej težje kot fizično delo.

Morda niste pravi naslov, pa vseeno: kako je s proračunom, se je kaj zmanjšal zaradi koronakrize?
To je treba vprašati Miho (Verdnika). Nekaj manj smo dobili že zato, ker nismo šli v Ushuaio, še vedno pa imamo dovolj, da lahko kakovostno treniramo.

Ni vam treba torej varčevati in denimo iskati najcenejših nastanitev?
Že leta spimo v apartmajih. So neprimerno cenejši kot hoteli. Zapravimo precej manj denarja, pa še bolje jemo, kot bi v hotelu.

Sta Kranjec in Hadalin zelo previdna pri prehrani?
Oba imata svojega kondicijskega trenerja in nutricionista oziroma nutricionistko. Zelo pazita, kaj pojesta. Vsi mi, ki pripravljamo hrano zanju, dobimo smernice, kaj bi bilo dobro skuhati, in se po teh navodilih tudi ravnamo.