Alpski smučarji in smučarke odštevajo dneve pred začetkom sezone svetovnega pokala 2024/25. Od Slovenk bodo na sobotnem veleslalomu (prenos na TV SLO 2) nastopile Ana Bucik Jogan, Neja Dvornik in Andreja Slokar. Pogovarjali smo se s 23-letno Slovenjgradčanko Nejo Dvornik, ki od leta 2017 med elito tekmuje v obeh tehničnih disciplinah. Lani je bila 18. slalomistka (159 točk) in 32. veleslalomistka (55 točk) sezone.

Sorodna novica Ana Bucik: Brez samoprispevka bi se takoj postavila nekaj stopničk nižje

To poletje ste preživeli v Ushuai v Argentini. Ste šteli smučarske dneve?
V prvi rundi jih je bilo 19, v drugi 13. Trenirali smo obe tehnični disciplini, pa tudi superveleslalom, kar je zelo dobrodošlo Pomembno je namreč, da enake stvari treniramo tudi z večjo hitrostjo na daljši razdalji. Na začetku mi je bila večja hitrost malo tuja, s treningi je postala domača. Pri večji hitrosti si namreč lahko negotov in potrebuješ nekaj ponovitev, preden se počutiš domače.

Kakšen je bil vaš vsakdan v Argentini?
Tam se res le trenira, ni nekega popoldanskega življenja. Hotel, trening, hotel, trening. Smučarski trening, kondicijski trening. Iz dneva v dan. Proti koncu je že malo monotono. A ne gre drugače, mora biti tudi obdobje, v katerem je vse podrejeno le treningom.

Greste na treningih pogosto prek sebe?
Vsak dan. Predvsem na kondicijskih treningih. To je neizogibno. Če greš namreč zgolj do stopnje, kot ti ni več prijetno, ne boš napredoval. Moraš v rdeče številke, moraš zunaj cone obdobja. Predvsem na kondicijskih treningih, na primer pri intervalih, pečejo noge ... Glava bi rada odnehala, telo je obremenjeno do konca. A moraš prek tega. 'Preteraš', kot rečemo. Običajen človek bi se ustavil, saj telo sporoča, da je vsega preveč.

Da le ne boste 'prekurili' telesa ...
Malo ga je treba, ampak – z občutkom (smeh).

Sezona je pred vrati. Koliko še manjka, da bi rekli, da ste res v optimalni formi?
Težko rečem, mislim pa, da sem dobro pripravljena za tekmo v Söldnu. Poletni treningi v Ushuai so bili zelo dobri z različnimi vremenskimi razmerami in snežnimi površinami. Potrebovala sem sicer nekaj dni, da sem se navadila na evropske razmere, zdaj pa že težko čakam začetek.

Kam segajo vaše želje po tistem 4. mestu na zadnji tekmi lanske sezone v Saalbachu v slalomu? Redno uvrščanje med petnajsterico?
Mislim, da sem sposobna tudi na slab dan biti med 15. in 20. mestom. Seveda pa želim precej višje. Dober rezultat te dvigne. Res je, bila sem četrta, do zmagovalnega odra so mi zmanjkale le štiri stotinke. Ob takšnih dnevih vidiš, kaj zmoreš. Že prej sem si govorila, da če je uspelo kakšni drugi tekmovalki, lahko tudi meni.

So cilji za to soboto vseeno postavljeni malo nižje? Gre vendarle za veleslalom, poleg tega v Söldnu v petih poskusih še niste prišli v finale ...
Drži, z veleslalomom sem imela lani kar nekaj težav, šele v Lienzu (na petem veleslalomu sezone; op. a.) sem prišla do točk. Nasploh je bil lanski prvi del sezone slabši od pričakovanj, z rezultati okrog 20. mesta nisem mogla biti zadovoljna. Glavni cilj bo, da se v Söldnu prebijem v drugo vožnjo. Je pa to težka tekma na zahtevnem terenu.

... ki prinese včasih še več vprašanj kot odgovorov?
Ne bi rekla. Več negotovosti in vprašanj je pred prvo tekmo. V teh zadnjih dneh običajno vlada nekaj rahle nervoze, ki pa potem po prvi tekmi izgine.

Vaši odnosi s SZS-jem nikoli niso bili ravno prijateljski, raje ste šli svojo pot, s svojo ekipo in trenerjem Denisom Šteharnikom. Ste zadnje tedne lahko odmislili, da boste morali tako kot Ana Bucik za izpeljavo celotnega programa doplačati vsaka okrog 40 tisoč evrov?
Vse to sem odmislila in se s tem nisem ukvarjala. Je, kar je. Ni prijetno, da morava z Ano del stroškov kriti sami, ker sva želeli, da je v ekipi še fizioterapevtka, imam pa to srečo, da mi starši samoprispevek lahko pokrijejo (prek družinskega podjetja Dvornik transport, op. a.), moje delo je le, da treniram čim bolje.

Sorodna novica Neja Dvornik z najhitrejšim časom finala z 21. na četrto mesto!

Na začetku januarja boste dekleta tekmovala v Kranjski Gori, vrhunec sezone pa bo seveda februarja na svetovnem prvenstvu v Saalbachu. Kako ujeti pravo formo pravi čas, potem ko je bilo lani precej nihanj?
Želim si konstantnosti. Na svetovno prvenstvo bi rada prišla z dobro popotnico, tako da bo treba imeti že prej dobre rezultate. Le tako si lahko na SP-ju maksimalno samozavesten, ne pa, da razmišljaš, ali si sploh sposoben dobre uvrstitve. Moraš si povsem zaupati, to je prvi pogoj za vrhunski rezultat.

Na Saalbach imate vsekakor lepe spomine!
Drži, in upam, da bom znala izkoristiti strme proge. Ko sem bila še mlajša, nisem bila tako vajena strmine, tako da mi je strm teren povzročal preglavice. V zadnjih sezonah sem dovolj napredovala, tako da si zdaj bolj želim strmine. Tudi ta v Söldnu bi mi morala ustrezati.

Katera prizorišča vam še ležijo in katera ne?
Rada imam Levi in Are. Skandinavija mi je nasploh všeč. Malo drugače je v Kanadi na novem prizorišču Tremblantu. A to ne sme biti izgovor, vrhunska alpska smučarka se mora znajti v vseh razmerah in na vseh terenih.

So vaši navijači tudi pripravljeni na novo zimo? Pogosto lepo popestrijo tekme ...
Starši in brata vedno pridejo na tekme, ki so dovolj blizu, pa še kdo zraven.

In z njimi tudi številni slovenski navijači, čeprav je opaziti, da za smučanje vendarle ni več toliko zanimanja kot nekoč.
V mestih, kjer niti niso več v stiku s snegom, izgubljajo zanimanje, v alpskih pokrajinah pa je smučanje še vedno priljubljeno. Je pa vsaj v Sloveniji težava, kjer se otroci ne ukvarjajo več toliko s smučanjem kot nekoč.

Kako se sproščate med prostim časom, katere športe še spremljate?
Rada rišem. Imam ustvarjalno žilico. Spremljanje športa je tudi del prostega časa. Dva brata imam, na TV-ju je ves čas šport. Rada spremljata motokros in motoGP. Ko sem zraven na kavču, ni drugega, kot da še jaz to gledam.