Hrobat je bil v lanski sezoni najboljši slovenski smukač v smukaškem seštevku svetovnega pokala, najvišje pa je segel v kultnem Kitzbühelu, kjer je osvojil sedmo mesto. Do zmagovalnega odra mu je zmanjkalo le 15 stotink. V intervjuju nam je 28-letni Kranjčan povedal, kako je pripravljen na novo sezono, zakaj je njegov nastop na treh tekmah ta konec tedna (od petka do nedelje dva smuka in en superveleslalom) ogrožen in katere smukaške proge so mu najljubše.

Sezona se ta konec tedna za "hitraše" v Beaver Creeku vendarle začenja. Pred slabima dvema tednoma ste člani slovenske reprezentance prileteli v ZDA, v Copper Mountain, kjer je vrh proge 3750 metrov visoko. Kako ste trenirali?
Zelo dobro! Razmere so tam za hitre discipline sanjske, zato je bilo tam 90 odstotkov vseh reprezentanc. Žal pa se mi je predzadnji dan pripetila manjša poškodba goleni.

Zaradi česar v torek niste startali na prvem treningu smuka v Beaver Creeku.
Drži, oziroma sem se samo spustil čez štartno palčko, da se mi je štel start na treningu, kar je pogoj za nastop na tekmi. Bolečine pri pritisku na jezik smučarskega čevlja so bile prevelike.

Na drugem treningu ste sicer prišli do cilja, toda zaostanek več kot desetih sekund kaže, da tudi to ni bilo pravo smučanje.
Nekako sem prišel do cilja, a sem se po polovici proge tako rekoč ustavil zaradi prevelikih bolečin. Jutri (četrtek) imamo prost dan tako, da bova s fizioterapevtom naredila še nekaj terapij in poskušala nogo toliko spraviti v red, da bom lahko tekmoval brez večjih bolečin.

Že lani v Beaver Creeku ni bilo sreče ...
Težave sem imel z zdravjem, imel sem hujšo obliko gripe in izgubil formo.

V Evropi so bile razmere na ledenikih to jesen spet slabe. Koliko ste sploh lahko trenirali v ključnem obdobju oktobra oziroma novembra do tistih dveh odpadlih tekem v Zermattu?
Ko smo prišli z enomesečnega treninga v Čilu, kjer smo imeli predvsem zadnjih deset dni zelo dobre razmere, je bil velik izziv najti prave terene in trdo snežno površino. V Pitztalu smo štiri dni lahko dobro trenirali le veleslalom, nato pa smo upali na ugodne razmere v Zermattu, kjer so dali vsaki reprezentanci na voljo tri dni treninga. A vreme ni bilo dobro, niso nas spustili na hrib, močno je pihalo, tako da smo lahko smučali le dve uri. Oba smuka v Zermattu sta odpadla, imeli smo le en trening, da smo lahko spoznali progo.

Je bilo vsaj to dobrodošlo, čeprav smuk v Zermattu velja za lažjega, spremljali pa so ga tudi protesti okoljevarstvenikov?
Glede na to, kakšni so bili stroški stroški priprave proge in kako so posegali v ledenik, je vse skupaj res videti malce nesmiselno, sploh ker so do zdaj še vse tekme odpadle. Na skoraj 4000 metrih je težko pričakovati, da bo vreme več dni lepo in brez vetra. Smuk v Zermattu sicer velja za enega najlažjih, morda je le še smuk v Aspnu lažji. A to prinaša druge pasti. Če na kakšnem odseku izgubiš hitrost, jo je težko dobiti nazaj in se takoj pozna na rezultatu. Na tistem treningu sem predvsem iskal prave linije, imel sem nekaj dobrih odsekov.

Ste čutili visoko nadmorsko višino?
Niti ne. Vsi smo pričakovali, da bo to pomenilo precejšen napor za telo, sploh ker je smuk eden daljših, a ni bilo tako, ker je proga lahka in polovica poteka po ravnini.

V svetovnem pokalu ste debitirali leta 2016 v Söldnu. Tisto sezono ste startali na treh veleslalomih, nato pa ste to disciplino opustili. Zakaj?
Boljše rezultate sem začel dosegati v hitrih disciplinah in se zato začel bolj osredinjati na smuk in superveleslalom. Seveda veleslalom treniram tudi zdaj, saj je to neka osnovna disciplina v alpskem smučanju, le tekmujem ne več v tej disciplini.

Leta 2015 ste postali svetovni mladinski prvak v superveleslalomu. Ste si mislili, da bo preboj v članski konkurenci zato zahteven?
Seveda. Prehod med mladinsko konkurenco in člansko je zelo velik. Tudi proge v evropskem pokalu se ne morejo kosati s progami v svetovnem pokalu, zato morda tekmovalci v hitrih disciplinah dozorijo malce pozneje kot tekmovalci v tehničnih disciplinah. Treba je biti potrpežljiv in iti korak za korakom, enim uspe malce prej, drugim malce pozneje.

Kakšne so vaše želje v tej sezoni?
Več konstantnosti si želim in čim več rezultatov okrog deseterice. Nočem spet sezone, da se enkrat prebijem med deset, na naslednji tekmi pa sem 40. Smo pa fantje zelo skupaj, ena napaka, pa si zadaj. Lani je na primer v Val Gardeni Vincent Kriechmayr prvi dan zmagal, naslednji dan pa je bil le 32. Verjamem, da me dober dan lahko pripelje tudi na stopničke. Ne skrivam želje, da hočem prvič stopiti tudi na zmagovalni oder.

Idealno prizorišče bi bil Kitzbühel, kajne?
Recimo (smeh). Ni skrivnost, da mi bolj ustrezajo težki smuki. Bormio, Kitzbühel, morda Wengen. V Val Gardeni je v prvem delu že preveč ravnine, kar mi ne ustreza.

V lanski sezoni ste ravno na Streifu s sedmim mestom postavili najboljši rezultat v karieri. Ste tako kot Andrej Šporn obsedeni s Kitzbühelom in ga večkrat sanjate?
Ne, nisem obseden s to progo. Je ena ljubših, ampak spet ne toliko, da bi jo sanjal (smeh). Res pa je, da se mogoče večkrat spomnim nanjo, saj sem tam dosegel svoj najboljši rezultat. To je tudi odlično organizirana tekma. Za vse je dobro poskrbljeno, tekmovalci imamo na startu prostor za ogrevanje. Ni tako, kot je bilo v Lake Louisu, kjer prideš gor na minus 25 stopinj in se nikamor ne moreš skriti. Tudi v Beaver Creeku je podobno.

Kaj je še pomembno na tako zahtevni preizkušnji, kot je smuk v Kitzbühelu, poleg poguma seveda?
Zelo pomembna je glava. Prepričati se, da moraš na težkih delih proge stopiti na smučko, ni enostavno. Da jo "pohodiš", da odrežeš zavoj in greš pri veliki hitrosti po robniku.

So skoki lahko tudi nekakšen užitek? Mišnica na Streifu se zdi preveč kruta za kaj takega?
Tam ravno ne uživaš, saj je priprava na skok kratka, ker po zavoju že sledi skok. Časa je le toliko, da poravnaš smučke in si že v zraku. Najlepši skok je sicer Russijev skok v Kvitfejllu, pa morda v Beaver Creeku skok Eagle, tam imaš več časa za pripravo.

Po lanski sezoni se je spremenilo trenersko vodstvo slovenske reprezentance za hitre discipline, namesto Grege Koštomaja je zdaj vaš glavni trener Aleš Gorza. So kakšne večje spremembe?
Ne, razen tega, da se je o nekaterih stvareh lažje pogovarjati z Alešem, ker je bil tekmovalec in dobro razume, kaj doživljamo med tekmami in treningi. Aleš je bil sicer že prej z nami, z njim sodelujem že osem let.

V Severni Ameriki smučarji pravite, da je sneg drugačen. Kako bi to opisali?
Občutek pri smučanju je drugačen. Misliš, da vse narediš lepo in pravilno, a si lahko počasen. Drugače se je treba lotiti proge kot na trdi ali ledeni podlagi.

Alpski smučarji ste v Sloveniji pod drobnogledom javnosti, navijači so hitro kritični, če ni pravih rezultatov. Kako se s tem spopadate?
Nimam nobenih težav. Kaj si drugi mislijo, se me ne dotakne. Se pa včasih nasmejim kakšnim spletnim komentarjem. Navajeni smo že, da nas označujejo za turiste. Nič jim ne zamerim, včasih celo sebe zalotim, da kritiziram brez osnove, kadar po televiziji spremljam nekatere športe. Je pa res, da sam nikoli ne pišem spletnih komentarjev.

Smukači ste praviloma izjemno močni fantje in tudi pri vas je videti, da imate veliko mišične mase. Kako ste letos poskrbeli za svojo telesno pripravo?
Veseli me, da vsako leto napredujem in pridobivam mišično maso. Skupaj z Žanom Kranjcem in Rokom Ažnohom v Črnučah treniramo pri kondicijskem trenerju Mitji Bračiču. Med seboj imamo vedno neke boje, nekdo je boljši pri moči, drugi pri teku. Vsekakor sem še bolje telesno pripravljen kot lani, to kažejo tudi različni testi.