V pogovoru s Tomažem Hudomaljem se je po moškem veleslalomu strinjala, da je svetovno prvenstvo v Avstriji vrhunsko pripravljeno, odlično je tudi razpoloženje.

Začniva z vašim delom. Zdi se mi, da uživate v tem novinarskem delu poklica (je sodelavka Eurosporta, op. a.). Kako je na drugi strani mešane cone?
Všeč mi je, ker nisem izpostavljena. Seveda pa, ko moraš kakšno vprašanje postaviti, nimam tistega znanja, ki ga imaš mogoče ti (novinar Tomaž Hudomalj, op. a.), ki se že celo življenje ukvarjaš, koga boš kaj vprašal. Tako da poskušam pač izhajati iz sebe, iz tega, kar me zanima, iz tega, kar čutim, potem pa včasih izpade 'fajn', včasih pa tudi kaj zgrešim.

Ampak ravno to, kar ste rekli, da izhajate iz sebe, se mi zdi, da znate postaviti tista prava vprašanja, da veste, kaj športniki čutijo. Se vam zdi, da se vam znajo, recimo, pod narekovaji, bolj odpreti zaradi tega, ker ste vendarle ena izmed njih?
Verjetno, ja. Nas je več v ekipi in potem si razdelimo, kdo se s kom boljše pozna, saj lahko tako pride še bližje, se ga dotakne in povleče kaj ven iz njega, česar mogoče drugi ne morejo. Mogoče je pa tisti občutek najlepši, da ko prideš do nekega tekmovalca, točno veš, kaj čuti v tistem trenutku: razočaranje, srečo ... Vedo, da smo tudi mi šli skozi to in da ni najlepše potem spraševati, kako si ... Če to dela nekdo, ki je to doživel, je mogoče malo lažje.

Zdaj nas pritegnejo rezultati, neke statistike, tudi kakšne zgodbe. Kaj pa vas najbolj pritegne pri smučarjih? Kar koli drugega verjetno, ne samo strogo rezultati.
Ne, v bistvu me sploh ne zanimajo toliko rezultati, kot me zanima to, kakšen dan so imeli, kaj se je zgodilo, da je šlo ali da ni šlo, in predvsem, zakaj ni šlo. Da jim skozi pogovor poskusiš tudi mogoče kakšen nasvet dati. Saj nočeš biti pameten, ampak mogoče veš, kaj nekdo potrebuje v nekem trenutku, ko mu ne gre. Lepo se je tudi pogovarjati z njimi: nekateri so zaprti, imajo blokado, pa tudi to je v redu. Treba je spoštovati vsakega posebej.

Tina, zdaj ni več smučarke ali smučarja, ki bi bil tako kot vi sposoben osvojiti dejansko medaljo na vsaki tekmi na velikem tekmovanju. Se vam zdi kaj škoda, da je šla specializacija v to smer, da so smučarji v dveh, tu in tam že kdo v treh disciplinah res uspešni?
Ja. Saj je tudi kdo, ki zna vse odpeljati, ampak res je, da se to redči vsako leto bolj. V bistvu je škoda, ker se gre preveč v specializacijo, pa ne samo v svetovnem pokalu. Predvsem pri otrocih vidim, da se gre prehitro v specializacijo, na neki način je škoda, ker se izgubi širina. In potem logično, ko prideš enkrat do svetovnega pokala, hočeš še bolj ožiti vse skupaj. Sem proti temu, in če se le da, bi bila za to, da širok spekter znanja obdrži, kar se da dolgo.

Vedno znate izpostaviti kakšnega smučarja ali smučarko, ki mogoče komu drugemu malce uide. Ste tudi na tem prvenstvu videli koga, ne od teh najboljših, ki jih tako ali tako poznamo, pa bi ga mogoče želeli malce bolj omeniti.
Zdaj je že zmagal in je lahko govoriti, ampak vseeno ... Avstrijec Raphael Hasser je s številko 22 prišel na peto mesto in takrat sem rekla, to je, to bo zmaga, zato ker ima informacijo, kako je smučati z visoko številko in priti naprej, potem se stvar obrne, je tam bil spet z visoko številko in je spet naredil eno neverjetno vožnjo. Tako da zdaj je lahko govoriti, to bi moral na začetku vprašati (smeh). Ampak so mladi, se vidi napredek, Zrinka Ljutić je zagotovo ena od tistih.

Danes torej ta avstrijska zmaga (zmaga Hasserja na petkovem veleslalomu), druga na tem prvenstvu. Se mi zdi, da Avstrijci potem vsako zmago še bolj iskreno in veselo sprejmejo, ker je to domače prvenstvo. Vi veste, kako je, če je človek pod določenim pritiskom nekega rezultata. Kako se vam zdi, da je tu Avstrijcem dobro? Po drugi strani odlično poznajo teren, ampak pritisk je verjetno kar velik.
Velik je, ampak so začeli zelo dobro, razen paralelne tekme, je bil na vsaki tekmi nekdo na stopničkah, in to je razbremenilo vse tekmovalce. Drugače, kot če imaš ti en teden, ko ne narediš ničesar, pa potem prideš. Tako da je individualni šport, ampak v tem primeru so Avstrijci bili res ekipa, ki je bila skozi celotno svetovno prvenstvo na stopničkah, kljub temu da so imeli zelo slabo, recimo ne preveč dobro sezono. Švicarji in Norvežani prevladujejo in so iz tega vidika izjemno začeli in tako tudi nadaljujejo.

Omenili ste Švicarje, ki predvsem na moški strani prevladujejo tudi na tem prvenstvu. Ves čas se pogovarjamo o tem, kako so izjemni, kako imajo ta ekipni duh, kako vi vidite to, recimo švicarsko prevlado?
Danes je bila taka tekma, Marco Odermatt je četrti, in Švicarji imajo kljub temu dva na stopničkah. Ampak vseeno vidiš žalostne obraze, in to je tako, ko je vodilni zadaj oziroma ne naredi tega, kar bi lahko, in so vsi nekako razočarani. Marco Odermatt je tisti, ki vleče že nekaj let vse te fante naprej, ki jim pušča odprta vrata, zelo 'ferplej' je, niti malo individualen tip. To me res izjemno preseneča, in kakšno ekipo imajo, kakšen duh, kakšne lumparije si izmislijo. V moški ekipi je to po mojem bistveno lažje ustvariti, medtem ko vidimo ženske ekipe, ko tega ne znajo. To me tako moti, zato vsa čast fantom, ki to znajo.

Morava se dotakniti tudi slovenskih rezultatov: ti niti približno niso takšni, kot bi si želeli. Kako vi gledate na to slovensko smučanje na tem prvenstvu, pa mogoče tudi nasploh?
Ne vem, nekako se generacije spreminjajo. Če nimaš nekega vlečnega konja, kot se zdaj kaže pri Švicarjih. Ali pa, ko imajo konje spredaj in zadaj, res široko paleto talentov, to je lahko. Potem naše nacije, ne vem, Slovenija, potem Slovaška, ko Petre Vlhove ni več, potem praktično ni nobenega več. Slovenija zagotovo ni ta raven, imamo več tekmovalcev, ampak kljub temu se izgubljajo preveč in nimamo baze. Ne pomeni, da če en tekmovalec v svojem 16. letu ni perspektiven, morda čez dve leti ne bo enako. Tekmovalci se razvijajo, rastejo in ne moreš odpisati tekmovalca pri 22 letih, treba je graditi na njem, graditi osebnosti, graditi smučarje. To je izjemna zaloga za trenerje, eni to znajo, drugi ne, ampak tako je.