30-letna Mazejeva je na tradicionalnem predsezonskem druženju z novinarji delovala sproščeno in samozavestno, čeprav je uvodoma govorila o tem, da je na ničli. Priprave so bile podobne kot lani, morda še zahtevnejše. Na južni polobli je bilo le nekaj manjših težav, saj sprva ni bilo prave ledene podlage, v Portillu pa je Tina izgubila dan ali dva treninga zaradi bolezni. Zdaj mora dobiti le še pravi občutek za veleslalomski zavoj, tako da jo čaka še nekaj dni treninga v Hintertuxu in, takoj ko bo mogoče, v Söldnu, kjer bo 26. oktobra začetek nove sezone svetovnega pokala.

Do prve tekme v Söldnu sta le še dobra dva tedna. Ste že v nestrpnem pričakovanju ledeniškega uvoda?
Veselim se ga. Vidim, da se stvari postavljajo na svoje mesto. Dobro je, da po napornih pripravah končno začnemo novo sezono, ki z olimpijskimi igrami predstavlja še večji izziv. Manjka mi še olimpijsko zlato. Motivacija je gotovo velika. Se pa z medaljami ne mislim obremenjevati.

Kakšna je trenutno vaša veleslalomska forma?
Zadnje dni sem imela v Hintertuxu manjši problem in sem izgubila dan ali dva tistega kakovostnega treninga. Kilometrov imam dovolj, mi pa še malo manjka kakovosti. Računam, da bom na zadnjem treningu naredila tiste zavoje, ki si jih želim. Zdaj, ko je bila z menoj fizioterapevtka Nežka Poljanšek, se je izboljševala ta moja leva stran, ki je šibkejša. Sva več delali na tem.

V predlanski sezoni ste preizkusili olimpijsko progo v Sočiju. Kakšni so spomini?
Prvi trening mi je šel dobro, občutek sem imela takoj dober za smuk progo. Za veleslalom in slalom ne vem. Potem se je zgodila tista nesreča s snemalcem, kar ni dober spomin. Še danes imam mišice zategnjene in delam terapije. Čutim, da je to pustilo posledice. Imam še nekaj odprtih računov.

Pred tremi tedni ste imeli nesrečo z motorjem. Kaj se je zgodilo?
Smešno je bilo. Ena gospa me je spregledala in mi je zaprla pot. Sproščeno sem vozila, mislila sem si, da bodo drugi pazili, ker sem bila na prednostni cesti. Gospa je bila malce odsotna, morda je celo telefonirala. Zaprla mi je pot, padla sem na tla. Nič groznega, le nekaj prask. Lahko sem vesela, da se je tako končalo. Te pa pretrese, ko vidiš, kako so ljudje na cesti nepazljivi.

Kdaj ste nazadnje padli na smučkah?
Letos v Portillu, za eno stotinko, ampak sem se tako hitro pobrala, da nihče ni videl. Malo sem izgubila ravnotežje.

V medijih lahko precej spremljamo, kaj se dogaja z Lindsey Vonn. Ste tudi vi na tekočem?
Vem le to, kar ste prebrali vi.

Ekipa se je spremenila, trenerja Livija Magnonija je zamenjal Walter Ronconi. Kako sta se ujela?
Težko je zamenjati človeka. Sem takšen tip, da se naveže na ljudi, ki jih več let pozna in je lažje funkcionirati s takšnim kot z nekom, ki je nov. Vsake spremembe se me dotaknejo in mi ni bilo enostavno najti stika z Walterjem. Ne morem reči, da smo že na takšni ravni, da bi komunikacija stekla brez dvomov, ampak to se mi zdi normalno. To sem sprejela, poletje je za nami, spoznali smo se, kolikor smo se. Upam, da me je Walter dovolj spoznal. Mene in Andreo.

Ste na treningih poskusili kaj novega?
Andrea je želel še nekaj dodati, ampak bistveno drugače ni bilo. Mislim, da sem telesno še močnejša kot lansko sezono, zato se res veselim tega naslednjega treninga, da izpilim še zadnje malenkosti, ki manjkajo.

Bo Nežka Poljanšek vso sezono ob vas?
Ves čas ne. Podobno bo kot lansko sezono. Z Andreo zagotovo narediva največ baznega treninga, da potem zdržim fizično. Z Nežko se spuščava v malenkosti. Jaz, ki sem precizen človek, mi te malenkosti zelo pomenijo, ker tako dobro čutim svoje telo. Če kar koli ni v redu, tega navzven Andrea ne vidi, je pa pomembno. Na teh stvareh z Nežko veliko delava in na progi to čutim. Ima pa Nežka družino doma in razumem hčerke, da jo pogrešajo.

Želite se bolj približati moški liniji smučanja. Kako blizu ste temu cilju?
Odvisno, v kakšnih razmerah smučam. Moški z veleslalomskimi smučmi imajo na mehkih podlagah bistveno manjši izkoristek, kot ga imamo ženske. Govorimo o veleslalomu, ker v preostalih disciplinah smo ženske bolj zadaj, kot si kdo predstavlja. No, morda se je le Lindsey Vonn v najboljših časih v smuku lahko približala moškim. Vidim pa, da se v veleslalomu v določenih pogojih ženske približamo moškim. Te informacije sem dobila tudi na treningu v Portillu. Ženskam je vedno motivacija, da se čim bolj približamo moškim in od malega me to vleče naprej.

Idealna formula je torej trenirati z moškimi in premagovati ženske?
V moški družbi je vedno boljša atmosfera in nekakšna korektna tekmovalnost. Moški so mi na neki način vzor. Ženske znamo komplicirati s čustvi, ampak takšne smo. Saj ni nič narobe, treba je le priznati.