Tradicionalno se sezona svetovnega pokala v smučarskih skokih končuje s praznikom poletov v Planici, brez katere si konca tekmovalne zime praktično ni več mogoče zamisliti. Vsako leto pod Ponce v dolino rekordov romajo množice športnih navdušencev, organizatorji drugih tekem svetovnega pokala pa lahko planiškim zavidajo izjemno tradicijo in odlično izpeljane prireditve. V 85 letih tekem in pol stoletja letalnice je bilo v zibelki slovenskih poletov napisana množica izjemnih zgodb, postavljeni so bili mnogi mejniki in rekordi, za navdušenje številnih navijačev pa so večkrat poskrbeli tudi slovenski lovci na daljave.

Začetniki smučarskih skokov so bili Norvežani, v Sloveniji pa se zgodovino tega atraktivnega športa uradno začenja s prvim rekordom in prvenstvom leta 1921 v Bohinju. Že pred letom 1930 je Planica dobila prvo skakalnico. Leta 1931 so pod Poncami odprli Dom, kmalu pa so se pojavile zamisli o večjem objektu, ki bi ustrezal določilom FIS-a za večja tekmovanja. Najzaslužnejši za gradnjo skakalnice so bili tajnik v jugoslovanski zimskošportni zvezi Joso Gorec, inženir Stanko Bloudek in gradbenik Ivan Rožman.

Ruud prvi planiški rekorder, Bradl prvi Zemljan čez 100 m
4. februarja 1934 so napravo preizkusili z državnim prvenstvom. Franc Palme je zmagal z državnim rekordom (60 m). Mesec dni pozneje so se na Bloudek-Rožmanovi velikanki že pomerili vsi največji mojstri skakanja iz Norveške, Avstrije in Slovenije in 25. marca 1934 je Norvežan Birger Ruud postavil nov svetovni rekord (92 m). To je bila velika prelomnica v zgodovini smučarskih skokov. Od tedaj je Planica za vedno zapisana z zlatimi črkami. Norvežani so bili v ospredju tudi leto pozneje. Reidar Andersen je pomaknil rekord na 99 metrov in le za las zgrešil magično mejo.

15. marca 1936 je komaj 18-letni Avstrijec Sepp Bradl postal prvi človek, ki je poletel več kot 100 metrov, ko je v Planici je pristal pri 101,5 metra. Po vojni je Bloudek s sodelavci temeljito obnovil skakalnico, FIS pa ni hotel izdati dovoljenja za mednarodna tekmovanja na skakalnici, ki je bila za tedanje razmere že letalnica. Prvi povojni junak je bil leta 1948 Švicar Fritz Tschanen z novo rekordno znamko Planice (120 m). Pri enaki daljavi je ljubljenec domačega občinstva Janez Polda padel.

Leta 1950 se je Bloudkova velikanka prvič podrla. Leseno stebrišče, ki je držalo zgornji, umetni del doskočišča, je bilo dotrajano. Bloudek se je hitro lotil prenove, ki je trajala dve leti. Na začetku petdesetih let sta Oberstdorf in Kulm prevzela primat v boju za najdaljše daljave. Teren v Planici ni več dovoljeval bistvenih povečav in tako je Planica kar dolgih 21 let čakala na nov rekord. 24. februarja 1961 je na letalnici Heinija Klopferja v Oberstdorfu Jože Šlibar postal prvi Slovenec, ki je postavil svetovni rekord (141,0 m).

Misli planiških organizatorjev so bile že vsa ta leta, tudi po Bloudkovi smrti, usmerjene v gradnjo nove letalnice, ki bi Planici povrnila nekdanjo slavo. Brata Lado in Janez Gorišek sta prevzela Bloudkovo dediščino. Imela sta veliko znanja in za tisti čas osupljive ideje. Lokacijo sta izbrala malo naprej od obeh tedanjih skakalnic (90 m in 120 m). Letalnica je bila projektirana tako, da bi jo brez velikih težav tudi povečevali, kar se je pozneje izkazalo za odlično zamisel. Kritična točka je bila po tedaj veljavnih pravilih pri 123 metrih, letalnica pa je dovoljevala polete tudi prek 160 metrov.

Od 21. do 23. marca 1969 je okoli 90.000 gledalcev pod Poncami videlo nepozabno prireditev. Svetovni rekord je bil izboljšan kar petkrat. Norvežan Bjoern Wirkola (156 m in 160 m), Čeh Jirži Raška (156 m in 164 m) in Nemec Manfred Wolf (165 m) so vrnili Planico na pota stare slave. Odlična prireditev je navdušila tudi predsednika FIS-a Marca Hodlerja in Mednarodna smučarska zveza je na kongresu v Opatiji leta 1971 sklenila, da bo naslednje leto v Planici tudi prvo svetovno prvenstvo v poletih, na katerem je zmagal Švicar Walter Steiner.

Nieminen prvi poletel prek 200 m
Leta 1977 je Bogdan Norčič v Planici nastopil kot predskakalec in izkoristil ugodne vetrovne razmere, ki so ga ponesle do 181 m. Z daljavo bi za pet metrov popravil veljavni svetovni rekord, toda pri doskoku je sedel na smuči. Dve leti pozneje je svetovni prvak postal Avstrijec Armin Kogler, ki je tudi prvi zmagovalec skupnega seštevka svetovnega pokala. Finec Matti Nykänen je svetovni prvak postal leta 1985, v Planici pa je postavil tudi dva rekorda (187 m in 191 m). Poljak Piotr Fijas je dve leti pozneje pristal pri 194 m in od tedaj do februarja 2011 je imela Planica vseskozi svetovni rekord v svoji lasti.

Rekordna bera se je ob manjših popravkih in povečavah letalnice nadaljevala. Vrhunec je dosegla na 13. svetovnem prvenstvu v poletih leta 1994. Finski čudežni deček Toni Nieminen je z 203 metri prvi preletel magično mejo 200 metrov, Norvežan Espen Bredesen, ki je tistega leta prevladoval v svetovnem pokalu, pa je rekord pomaknil še za šest metrov. Svetovni prvak je postal Čeh Jaroslav Sakala.

Od leta 1999 so vsako leto na vrsti poleti ob koncu marca. Norvežan Tommy Ingebrigtsen je tega leta rekordno znamko potisnil na 219,5 metra. Že naslednje leto je priljubljeni Andreas Goldberger priletel do 225 metrov, finale svetovnega pokala leta 2003 pa je minil v znamenju Finca Mattija Hautamäkija, ki je trikrat presegel rekord. 23. marca je pristal pri neverjetnih 231 metrih. Planica je leta 2004 gostila 18. svetovno prvenstvo v poletih. Tekme so potekale v malce manj ugodnem februarskem terminu, Planica je bila pravljično zasnežena. Novi svetovni prvak je postal Norvežan Roar Ljoekelsoey.

Zadnji dan poletov marca 2005 se je v Planici končal pravljično, saj so gledalci videli štiri svetovne rekorde in nov slovenski rekord. Tekmo najboljših 30 skakalcev v svetovnem pokalu je dobil Bjoern Einar Romoeren, ki je v finalu poletel 239 metrov, kar je bila tudi rekordna daljava stare Letalnice bratov Gorišek. Norvežan je rekord postavil že v poskusni seriji, ko je pristal pri 234,5 metra. Za vsega tri minute mu je rekord prevzel Hautamäki (235,5 m). V finalu je v izjemnih razmerah Finec Janne Ahonen skočil kar 240 metrov, a mu ni uspelo obstati na smučeh.

Po finalu leta 2013 so se lotili prenove letalnice. Rekonstrukcija je obsegala povečanje s točke K 185 na K 200, hriba s HS 215 na HS 225, ter razširitev za dva metra. Prenovo so opravili pod nadzorom direktorja planiškega centra Jelka Grosa, za konstrukcijo pa sta bila odgovorna Janez Gorišek in njegov sin Sebastjan. Nova velikanka zdaj omogoča tudi polete prek 250 metrov.

Do zdaj v Planici 13 slovenskih zmag
13-krat so pod Poncami slavili domači skakalci. Primožu Ulagi je to prvemu uspelo na Bloudkovi velikanki. Kar trikrat se je v karieri veselil na domačih tleh. Leta 1988 je bil nepremagljiv najprej na srednji napravi, potem pa še na 120 m, kjer je 2. mesto zasedel Rajko Lotrič. Primož Peterka, ki sicer v Planici nikoli ni skočil na najvišjo stopničko, je tu dvakrat dvignil veliki kristalni globus.

Leta 1997, ko je bil pod Poncami drugi in četrti, je zmagal tudi v posebnem seštevku poletov. Več kot 100.000 gledalcev v treh dneh je videlo tudi nova rekorda Norvežanov Bredesena (210 m) in Lasseja Ottesena (212 m). Peterka je leta 1997 na Kulmu kot prvi Slovenec preletel 200 metrov (203 m). Leto pozneje je na Bloudkovi velikanki Peterka v boju za skupno zmago v svetovnem pokalu ugnal Avstrijca Andreasa Widhölzla in Japonca Kazujošija Funakija ter še drugič poskrbel za vsesplošno rajanje pod Poncami.

Robert Kranjec je leta 2012 najprej postal svetovni prvak na novi letalnici v Vikersundu, ki je leto pred tem z Norvežanom Johanom Remenom Evensenom in 246,5 metra prevzela rekord Planici. Istega leta je postal prvi Slovenec, ki je zmagal na planiški letalnici. Slovenci so v zadnjih letih postali prava velesila v smučarskih poletih. Leta 2013 je prvi dan tekmovanj zmagal Avstrijec Gregor Schlierenzauer pred Petrom Prevcem. Na ekipni tekmi so bili najboljši Andraž Pograjc, Jurij Tepeš, Prevc in Kranjec. Prerojeni Tepeš je nato zadnji dan sezone slavil prvo zmago v svetovnem pokalu, Peter Prevc pa je bil tretji.

Leta 2014 se je po dolgih 16 letih svetovni pokal vrnil na Bloudkovo velikanko, ko se je gradila nova letalnica. Zadnjo tekmo sezone je tedaj dobil Peter Prevc z novim rekordom skakalnice, ko je v finalni seriji pristal pri 142 m. S 100 točkami si je zagotovil tudi drugo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala, zaostal je le za Poljakom Kamilom Stochom.

Najgrenkejša slovenska dvojna zmaga
Na prvi tekmi na prenovljeni letalnici leta 2015 so popolnoma prevladovali slovenski letalci. Peter Prevc, ki je istega leta v Vikersundu kot drugi Slovenec postal svetovni rekord, ko je prvi preletel 250 m, je zmagal z rekordom nove Letalnice bratov Gorišek (248,5 m), Tepeš pa je bil drugi. Slovenski orli (Anže Semenič, Tepeš, Kranjec in Prevc) so nato dobili ekipno tekmo. V nedeljo se je pod Poncami odvijala prava drama v boju za veliki kristalni globus.

Tepeš je z izjemnim poletom v finalni seriji (244 m, vsi sodniki so mu prisodili oceno 20) prehitel Prevca, ki je vodil po prvi seriji za 2,8 točke. To je bila najgrenkejša slovenska dvojna zmaga, saj je veliki kristalni globus s sedmim mestom na zadnji tekmi odnesel Severin Freund. Oba s Prevcem sta imela 1.729 točk, več zmag pa je v sezoni dosegel Nemec.

Planico 2016 bo težko preseči
Štiridnevni finale svetovnega pokala marca 2016 se je za slovenski tabor razpletel sanjsko. Prav vse dni so slovenski orli stali na odru za zmagovalce, Peter Prevc pa je pred domačimi gledalci za konec dvignil še veliki kristalni globus za zmago v svetovnem pokalu in mali kristalni globus za zmago v seštevku poletov. V eni sezoni je dosegel rekordnih 15 zmag, se 22-krat uvrstil na stopničke, skupaj pa je v eni sezoni zbral kar 2.303 točke.

Šampion iz Dolenje vasi je v Planico prišel kot zmagovalec svetovnega pokala, novoletne turneje in svetovni prvak v poletih, v dolini pod Poncami pa je že po prvi posamični tekmi popravil dva rekorda (število zmag v sezoni in število zbranih točk v sezoni), drugi dan pa je osvojil mali globus v seštevku poletov ‒ to mu je uspelo tretjič po vrsti, kar ni uspelo še nikomur ‒ in še rekord po številu uvrstitev na zmagovalni oder. Peter Prevc je sicer prav na vseh štirih tekmah pred domačimi gledalci stal na zmagovalnem odru. Na prvi in zadnji tekmi je zmagal, na drugi in tretji pa je bil drugi ter tako še izboljševal dosežke rekordne zime.

Tedaj je blestel tudi Kranjec, ki je na prvi tekmi osvojil tretje mesto, na drugi je zmagal, na tretji je bil srebrn z ekipo, finalno tekmo pa je končal kot drugi, s tem pa je v seštevku poletov končal na končnem drugem mestu. Slovenija je na domači letalnici obkljukala še en cilj ‒ v Pokalu narodov je prvič v zgodovini končala na drugem mestu.

Množice navijačev so v štirih dneh videle prav vse, le svetovnega rekorda ne. Že na preizkusu letalnice je Tilen Bartol ob poletu, dolgem 252 m, ‒ kar bi bil nov svetovni rekord ‒ padel. Planica je na finalu svetovnega pokala pozdravila rekordno število obiskovalcev. V štirih dneh je v novi Nordijski center priromalo rekordnih 110.000 navijačev (prvi dan 20.500, drugi 22.500, tretji 32.500 in četrti 33.000, nekaj pa tudi na sredin preizkus letalnice).

V zadnjih dveh sezonah sta obe posamični tekmi v Planici dobila zmagovalca svetovnega pokala. Lani je to uspelo Stochu, leto pred tem Avstrijcu Stefanu Kraftu, ki je tudi svetovni rekorder, ko je v Vikersundu leta 2017 poletel 253,5 metra. Zatem sta uprizorila izjemen dvoboj v Planici, ko sta popravila Prevčev rekord naprave 248,5 metra. Najprej je sicer Norvežan Robert Johansson pristal pri 250 metrih, nato pa sta sledila izvrstna poleta Krafta, ki je bil meter daljši, in Stocha, ki je poletel do uradnega rekorda nove Letalnice bratov Gorišek 251,5 metra. Sicer je podrsal, a so to sodniki spregledali in rekord je obveljal, drugače pa je bilo lani. Ko je Poljak na koncu minule zime dvakrat zmagal, je imeniten polet uspel najboljšemu letalcu do zdaj, zmagovalcu 14 tekem svetovnega pokala v letenju na smučeh in tudi že petkratnem zmagovalcu Planice, Avstrijcu Schlierenzauerju, ki je pristal pri 253,5 metra, a je podobno kot Sotch podrsal, tako da uradno svetovnega rekorda ni izenačil.