78-letni Vogrinec je bil v pionirskih časih slovenskega smučanja trener, nato vodja reprezentanc oziroma direktor Smučarske zveze, od katere se je poslovil leta 2006. Vseeno je še opravljal funkcijo pri Mednarodni smučarski zvezi, kjer je bil 30 let v izvršnem odboru. Na kongresu leta 2018 je po dogovoru s SZS-jem in svojim naslednikom Gregom Benedikom odstopil. Smučanje seveda še vedno spremlja, v intervjuju pa nam je pojasnil, zakaj bo Zlata lisica ostala v koledarju svetovnega pokala, kakšne težave ima slovensko alpsko smučanje in zakaj bi morala država izbrati le 15 ali 20 športov, ki bi jih financirala, ne pa, kot pravi, da je pri nas 80 športnih panog, ki se želijo spogledovati s svetovnim vrhom.

Zlato lisico so morali spet preseliti v Kranjsko Goro, a tokrat se nekako ne moremo znebiti vtisa, da je bilo vmes nekaj smole in da je Mariboru zmanjkal le kakšen dan ...
Seveda, a takšna so Fisova pravila. Snežna kontrola mora biti vsaj sedem dni pred tekmo. Če bi bila kontrola danes (pogovarjali smo se v ponedeljek), bi bila tekma lahko v Mariboru, saj v tem trenutku topovi delajo z vso močjo in tudi vremenska napoved je ugodna, mrzlo bo v naslednjih dneh. Na dan snežne kontrole proga v spodnjem delu žal ni bila takšna, da bi lahko prireditelji dobili zeleno luč.

In spet lahko rečemo: še dobro, da imamo Kranjsko Goro ...
Tekma bo ostala v Sloveniji, kar je dobro za promocijo države in za Smučarsko zvezo, ki lahko dobi denar od trženjskih in TV-pravic. Brez tega denarja bi bil alpski sektor v težavah. Dobro je tudi zaradi slovenskih smučark, ki Podkoren dobro poznajo. Po drugi strani pa je nova prestavitev minus za Maribor, za Pohorje. Nasprotniki bodo zdaj še glasnejši, vendar naj poudarim, da so mestne tekme pri Fisu zelo zaželene, zelo jih spodbujajo in v preteklosti je bilo v Mariboru že veliko tekem z odličnim obiskom.

Kaj odgovarjate tistim, ki menijo, da je v Mariboru nesmiselno vztrajati pri izvedbi tekem, saj zime enostavno niso več tisto, kar so bile?
Žal je vedno veliko negativizma ob nenehnem premikanju tekme v Kranjsko Goro, a še vedno sem prepričan, da je Maribor pravo mesto za organizacijo tekem svetovnega pokala. V prihodnjih letih bo morda malo lažje, ker bo Lisica nekoliko pozneje, v februarju, je pa vseeno treba razmišljati o alternativni progi.

Kaj imate v mislih?
Že nekaj časa je načrtovana proga Jonatan, ki poteka vzporedno s pohorsko vzpenjačo. Štart je na vrhu, torej precej višje, kot je štart veleslaloma na klasični progi, ki se konča v dolini. Proga Jonatan je že trasirana, poseka je narejena, proga bi zadoščala za lep veleslalom. Cilj je malce nižje od Trikotne jase, tako da je proga večinoma nad to mejo sneženja. Na tej progi Jonatan bi bilo mogoče, v nekem petletnem načrtu, usposobiti teren kot rezervni scenarij za Zlato lisico in tudi za poligon, ki ga slovensko smučanje tako zelo potrebuje. To bi bil prekrasen poligon, ločen od vseh drugih prog, primeren tudi za reprezentančne treninge.

Poligon je tudi v Podkorenu in na Krvavcu!
Da, ampak tam so tekmovalci gostje. Ta proga na Pohorju bi bila namenjena samo tekmovalnemu smučanju in tako bi smučarji dobili svojo telovadnico. V Sloveniji namreč razen alpskega smučanja ni športne panoge, ki nima možnosti za trening. Poglejte samo panoge znotraj SZS-ja: tekači imajo idealne možnosti na Pokljuki in v Planici, skakalci imajo 80 plastičnih skakalnic, prekrasen center v Kranju, nove vrhunske objekte v Planici, biatlonci poligon na Pokljuki za poletno in zimsko udejstvovanje. Alpinci morajo iskati terene v tujini. Za A-reprezentanco se to še da organizirati, kaj pa vsi drugi, klubi in mladi? Če bi usposobili poligon v Mariboru, bi imeli tudi alpski smučarji svojo telovadnico!

Kdo bi moral prevzeti pobudo za to "telovadnico"?
Nosilec bi moral biti SK Branik. O razvoju Pohorja je tako in tako veliko govora na ravni občine Maribor in okoliških občin. Vsi bi radi, da bi Pohorje zaživelo. Ima izjemne možnosti, saj je malo krajev na svetu, kot je Maribor, ki ima pred nosom smučišče in še takšen hrib, ki je okoljsko nedotaknjen in kjer so številne možnosti za rekreacijo. Ta hrib bi lahko z vlaganji res zaživel. Jeseni sem bil v Kranjski Gori na golfsrečanju, na novem igrišču z devetimi luknjami, ki ga je bolj kot ne zgradil SK Kranjska Gora. V tistem času, septembra, je bila Kranjska Gora nabito polna, restavracije, lokali, hoteli ... Naslednji dan sem šel pod Pohorje. Nikjer žive duše, nič se ni dogajalo, hoteli zaprti ... Res je, da ima Kranjska Gora boljše razmere, a če imajo tam 100 odstotkov, ima Maribor vsaj 50 odstotkov, ki pa so neizkoriščeni. Pohorje bi moralo glavnino svoje kakovosti tržiti poleti, zimski čas je le še češnja na torti. Možnosti so. V zgornjem delu Pohorja je letos prekrasna zima, na Arehu je bilo konec tedna nemogoče dobiti parkirišče. Ljudje potrebujejo to zimsko vzdušje.

Kako pri Mednarodni smučarski zvezi gledajo na Zlato lisico? Je v prihodnje ogrožena?
Ne, mariborska tekma nikoli ni bila vprašljiva. Vedno se je našla alternativa, v zadnjih letih je Kranjska Gora odlična rešitev. Marsikatera tekma v koledarju svetovnega pokala odpade, mariborska tekma pa – če je ni v Mariboru, je pa v Kranjski Gori. Vsi tisti, ki pridejo v Kranjsko Goro, so zadovoljni, vse je v redu, tako da se za reprezentance in za Fis ne spremeni čisto nič. Oba organizacijska komiteja odlično sodelujeta, to vedo tudi pri Fisu. Morda je to lahko celo pomanjkljivost. Ko namreč pride inšpektor preverit progo v Maribor in ve, da je v Kranjski Gori vse pripravljeno, se morda prej odloči, da v Mariboru ne bo šlo.

Bojazni, da tekme v Mariboru nekoč ne bo več, torej nimate?
Ne, bolj me skrbi nekaj drugega. Če ne bomo imeli močnih reprezentanc, lahko v prihodnje pridemo na stranski tir. To je na neki način povezano. V alpskem smučanju, v Fisu, moraš biti navzoč, Slovenija k sreči je, imamo dovolj vplivne člane raznih komitejev, Srečko Medven je še vedno predsedniški člana kluba 5+. Na žalost ni več Janeza Kocijančiča, ki je bil zelo cenjen in je vedno stvari uredil tako, da ni bilo težav.

Sorodna novica Foto: Predstavitev reprezentanc ob novem slovesu Vogrinca

V slovenskem smučanju, tudi kot direktor SZS-ja, ste bili več kot 40 let. Kako ocenjujete delo Smučarske zveze po vašem odhodu?
Nimam pripomb. Dobro delajo, zlasti na trženjskem področju. Miha Verdnik je izjemno marljiv. A kot sem že rekel, imam pomisleke oziroma skrbi: kaj je zadaj? Vsa reprezentanca, če pogledate, nima niti pet članov. Če pogledamo najmlajše selekcije, podmladka je malo. Potreben je stalen priliv mladih. Bili smo neverjetni, imeli smo številne prvake že v mladinskih kategorijah. Tega več ni. Klubi zelo težko obvladajo potrebe po treningih v najmlajših kategorijah. Smučanje ni poceni, zdaj so težave še s korono. Če klubi ne delujejo v polnem ritmu, potem reprezentanca nima od kod jemati mladih smučarjev. Denar pa se v glavnem namenja predvsem A-reprezentancam in tako nič ne ostaja za mlajše kategorije, kjer je vse na ramenih klubov oziroma staršev. Če ta piramida ne bo ponovno zaživela, se nam slabo piše.

Kako velike bi morale biti mlajše selekcije?
Imeti bi morali otroško reprezentanco s 15 fanti in 15 dekleti, ki bi z reprezentančnim treningom dopolnjevali klubske treninge. Včasih je imela pionirska reprezentanca 50 dni priprav pod okriljem SZS-ja! V mladinski reprezentanci bi moralo biti vsaj po osem fantov in deklet. Naslednja ekipa je B-reprezentanca in šele potem A-reprezentanca. Višja kot je raven, manjša je vloga klubov. Člani B-reprezentance bi morali že imeti vse financirano.

Pravite, da SZS dela dobro. Kako si potem razlagate, da je vse več individualnih ekip?
Menim, da bi morali biti tekmovalci v reprezentanci vsaj tako dolgo, dokler posameznik ne pride med prvih 15 na svetu. Še bolje med prvih 10. Skupina namreč nudi medsebojno primerjavo, druženje ... Mladi so 150 dni odsotni od doma, z individualno ekipo tekmovalca odtegneš od svoje generacije. Ni vse le trening, je tudi druženje, zabava ... Pomislite: kdor je v individualni ekipi, mora biti 150 dni na leto s tremi odraslimi ljudmi, torej s trenerjem, morda še s pomočnikom trenerja, fizioterapevtom in serviserjem. Za njegov razvoj, za psiho to ni najbolje. Kdor resno trenira, tako izgubi stik s svojimi vrstniki v gimnaziji in s prijatelji iz domačega okolja. In če jim vzameš še sotekmovalce ...

Ob tem je treba upoštevati še možnost nenehnega primerjanja, rivalstva, kar dviguje kakovost. Pri individualnem treningu tega ni, razen če se dogovariš s kakšno reprezentanco. Šele takrat, ko si med 10 ali med 15 na svetu v določeni disciplini, je individualna ekipa prednost. Takrat si že izdelan tekmovalec in imaš le še en cilj: da postaneš svetovni prvak. Takrat ti ekipa prilagodi vsako minuto programa. Vse je osredotočeno na enega. Pri Tini Maze se je na primer pokazalo, da je to prednost. Njej je bilo tudi lažje, ker je imela ob sebi svojega partnerja in niti ni imela potrebe po druženju s sotekmovalkami.

Kaj pa Hrvatje, kjer pravzaprav vsi delujejo v individualnih ekipah?
Tam je drugače. Klubov nimajo, že od malega so tekmovalci v individualnih ekipah. Ni niti terenov, že v mladih letih morajo pogosto v tujino, na ledenike. V Sloveniji je vendarle drugače, še vedno je smučanje na neki način nacionalni šport, še vedno ogromno ljudi smuča in želijo videti slovensko smučanje v svetovnem vrhu.

Je res tako? Razmere so drugačne kot v 80. letih, športov je "na voljo" veliko več.
To je res. Do osamosvojitve je bilo v Sloveniji le smučanje, vsi so želeli nove Bojane in Mateje. Potem je naenkrat nastalo več kot 80 športnih zvez.

Preveč?
Ne, ampak – naj se s športom nekatere panoge ukvarjajo na rekreativni ravni, ne pa da razmišljajo o svetovnem vrhu.

In kako narediti selekcijo?
Nekdo mora imeti pogum, da to naredi. Naše ministrstvo za šport bi se moralo usesti z Olimpijskim komitejem in določiti, v katerih športih so naše možnosti za svetovni vrh, pri tem pa upoštevati tudi zanimanje občinstva in medijev. Izberimo 15 ali 20 športov, ne pa, da se denar razdeli med 80 panog. Kocijančič mi je vedno rekel: "Tona, pusti, ne delaj revolucije, naj živijo, naj trenirajo." To je delno res, a država bi lahko rekla, da gre večji del denarja le v pomembne športne panoge, manjši del bi dobili tisti, ki tekmuje le na regionalnih tekmovanjih, ne pa v raznih evropskih ligah, kjer potujejo z letalom ne-vem-kam, nato pa povratno tekmo pred domačimi gledalci odigrajo pred 50 gledalci, preostalo pa – raven rekreacije.

Takšen predlog marsikje ne bi bil sprejet z navdušenjem ...
Že, ampak – preprosto nismo dovolj bogati, šport pa danes zahteva vse več denarja. Ne me narobe razumeti, vsako ukvarjanje s katerim koli športom je dobro, bi pa drugače usmerjal javna sredstva in še vedno omogočil, da bi tudi tisti iz teh panog 2. ali 3. kategorije, ki bi prišli v svetovni vrh, dobili vrnjen ves vložek. Na koncu seveda moramo ceniti, če nekdo postane svetovni prvak v določenem športu, tudi če je obroben.

Kdaj bo izšla vaša knjiga, ki jo pišete s pomočjo Marka Radmiloviča, in kaj prinaša?
Izšla bo ob koncu leta. Zajela bo vsa moja leta, ki sem jih preživel v smučariji. Delno, ena četrtina knjige, bo to nekakšna biografija, v večji meri pa bom skozi zgodbe opisoval dogajanje v slovenskem smučanju.

Bo v knjigi poglavje o tem, zakaj je kariero končala Mateja Svet?
Tudi to bom opisal. Pri vsaki takšni aferi je nekdo v ozadju. Tekmovalci se s tem nimajo časa ukvarjati. Nekdo jih napihuje, ali oče, ali klub ali pa odvetniki in menedžerji, ki so v novejšem času blazno pametni. Vsak bi rad prislonil svoj lonček, ne nujno zaradi denarja, lahko tudi zaradi imidža. Ti ljudje nimajo zraven kaj iskati. Menedžer se v proces treninga in menjavanje trenerjev nima kaj vmešavati.

Kako komentirate decembrske dogodke v Planici in kritiko Timija Zajca?
Ta izpad mi ni bil všeč, prišel je ob nepravem trenutku in nepravem času. Bil je popolnoma nepotreben. Posledice so bile na koncu koncu pravilne, izločen je bil iz ekipe za novoletno turnejo in je šel na eno raven nižje. To je v redu, ne zdi pa se mi v redu medsebojno obtoževanje in izjave nekaterih, da vodilni v skokih ne marajo Štajercev. To je neumnost, zakaj sem bil potem jaz kot tipičen Štajerec šef skoraj 40 let? Seveda Slovenija ne bo imela dveh centrov, saj je ta v Kranju na svetovni ravni. Neprimerno se mi zdi tudi napadati tiste, ki so največ naredili za skakalni šport, Jelka Grosa, Ljuba Jasniča ... Brez Jasniča, čeprav je eden starejših funkcionarjev ... Polovico proračuna za skoke pridobi on s svojo zavzetostjo! Te ljudi je treba nagraditi, ker to delajo v svojem prostem času. Ljubo Jasnič ni plačan za svojo funkcijo, prav tako ne Jelko Gros, ki je velik strokovnjak, Primoža Peterko je pripeljal v svetovni vrh. In napadati takšnega človeka je popolnoma neprimerno.