Vsi športniki si želijo uspeti na najvišji ravni, a naval kritik pri mnogih lahko hrani črv dvoma o lastnih sposobnostih. A Goranu Dragiću so take kritike do končnega uspeha celo pomagale.

Vsi športniki si želijo uspeti na najvišji ravni, a naval kritik pri mnogih lahko hrani črv dvoma o lastnih sposobnostih. A Goranu Dragiću so take kritike do končnega uspeha celo pomagale.

Podkast Številke se v novo sezono vrača v spremenjeni obliki, nova sta tako pripovedni slog kot tema - v četrti sezoni bomo govorili o želji in strahu. Ker ta čas poteka evropsko prvenstvo v košarki, na katerem bo svojo reprezentančno pot končal Goran Dragić, uvodno zgodbo posvečamo prav kapetanu Slovenije.

Željo in strah bomo v desetih delih spoznavali v različnih oblikah, v zgodbi Gorana Dragića se pojavijo v naslednjih.

Njegove želje, strahove in številke lahko preverite na dva načina: v podkastu (s klikom na spodnjo sliko aktivirate polurno avdio zgodbo) ...

... in seveda v vseh podrobnih člankih. Spodaj lahko preverite Goranovo zgodbo: v besedah samega akterja, njegovih staršev, novinarjev in podobi številk! Vabljeni k pošiljanju svojih odzivov in predlogov za naslednje zgodbe o želji in strahu. Iskrena hvala!

Goran Dragić je danes najbolj cenjen in priznan slovenski košarkar. A preden je postal kapetan slovenske košarkarske reprezentance in prvi obraz Miamija, je prehodil dolgo pot.

Še preden se je sploh zavedel, da ima košarkarski potencial, ki seže na drugo stran luže, je imel povsem drugačne želje. Kot otrok si je namreč želel postati arheolog ali paleontolog. "Ko sem bil mlajši, smo sestavljali dinozavre, ki so se v temi svetlikali," se spominja. Svoje so dodali filmi tipa Indiana Jones, ki jih še danes rad pogleda.

Najprej se je podil za nogometno žogo
Precej otroštva je preživel na športnih igriščih, kjer je bila žoga obvezni pripomoček: "Ni bilo pomembno, ali je bila žoga nogometna ali košarkarska! Samo, da sem se lahko igral." In sprva se je največ igral na nogometnem igrišču, saj je dobro leto treniral nogomet. "Vsi moji kolegi so igrali nogomet, tako sem šel tudi jaz v te vode. Treniral sem na Iliriji. Potem sem imel poškodbo noge. Mami mi je rekla, naj si izberem kakšen drug šport. Moj najboljši prijatelj je igral košarko, z njim sem šel na trening, bil sem na tribuni. Na igrišču je bilo devet igralcev. Do mene je prišel trener in me povabil, če bi prišel igrat, in tako sem začel," je opisal prehod iz nogometa v košarko.

Vedno bolj zaljubljen v košarko
Novi šport mu je hitro zlezel pod kožo, saj je bil z žogo v roki precej bolj spreten kot ob nogi: "Ko si mlajši, v nogometu še nimaš stalne igralne pozicije. Ko sem prišel v košarko, sem bil med manjšimi, bil sem zelo hiter in spreten z žogo. Večino časa sem jaz vodil žogo, kar mi je bilo všeč. Na igrišču sem dobil dovolj igralnega časa. Z vsako sekundo, minuto in dnem sem se bolj zaljubil v košarko."

Sprva le zabava
Otroci na igrišču so oponašali zvezdnike iz Lige NBA, a to je bila takrat samo igra oziroma v Gogijevih besedah: "Vse je bila zabava s prijatelji, da se imam dobro, da skupaj uživamo. Ko sem podpisal prvo pogodbo s Slovanom, so mi misli prvič začele uhajati k temu, da bi lahko od košarke živel, da bi postal profesionalni športnik. Seveda sem pomislil na Ligo NBA, a šel sem postopoma. Najprej sem si zadal igranje v prvi slovenski ligi, nato v Evroligi, na koncu pa še v Ligi NBA."

Navdušil ga je Shaqov značaj
Vse pogosteje je (tudi ob očetovi družbi) spremljal tekme v Ligi NBA. Sprva so mu prijatelji tekme prenesli po računalniku, ob posebnih priložnostih si je ob koncu tedna lahko tekme ogledal tudi v živo. Eden prvih herojev je bil Shaquille O'Neal, ki je sicer povsem drugačen tip košarkarja, a je Gorana vseeno privlačil "ker je bil dominanten. Bil je zvezda, snemal je filme, videl sem ga v Kazaamu. Potem sem ga bolj podrobno raziskal, videl sem, kako je v dresu Orlanda zrušil koš. Bil je res zanimiv igralec, všeč mi je bil. Ne igrava na isti poziciji, ampak navdušil me je njegov karakter. Hitro si lahko videl, da mu je vse šala".

Brez samozavesti ni mirnega meta na koš
Na igrišču se nikoli ni bal žoge. Pri soigralcih je pogosto opazil, da so imeli pred tekmami tremo, ki jih je ohromila in pripravila k še več napakam, a sam je bil vedno samozavesten. "Zato sem tako daleč prišel. Če se nečesa bojiš, tega ne boš naredil, nimaš samozavesti in si plašen. Tega ne moreš kar tako natrenirati. Ko sem se odločal za met, mi je bilo vseeno, ali bom zadel. Če bo šla žoga skozi obroč, bo dobro, če pa ne, bom sicer malo žalosten. Nikakor pa ne tako, da naslednjo tekmo ne bi več upal metati na koš."

Več treme je bilo pri intervjuju
Ta samozavest se je pokazala za odločilno tudi pred naborom leta 2008. Nekaj dni pred dogodkom ga je na preizkus povabil Phoenix: "Na treningu veš, kaj moraš narediti. Takrat sem bil fizično zelo dobro pripravljen. Nisem se sekiral, ali bom zadel vsak met ali bom dobro igral obrambo. Poznala se je samozavest, ki sem jo imel na Iliriji. Vedel sem, kaj bom moral narediti, če hočem priti zraven. Bil sem samozavesten, da mi bo uspelo. Bolj nervozen sem bil po treningu, ko sem dal intervju za klubsko stran."

Odvalil se mu je kamen od srca
Sam nabor je potekal v času reprezentančnih priprav za kvalifikacije za olimpijske igre. Dogodek je spremljal skupaj z Matejem Avanzom. Čeprav je bil razočaran, ker ni bil izbran v prvem krogu, je vedel, da ga bo ena ekipa vendarle izbrala: "Negotovost je bila prisotna, ker nisem vedel, kdo me bo izbral. Ob treningu za Phoenix sem naredil enega še za LA Lakerse, a Lakersi takrat niso iskali igralca na moji poziciji. Ko sem dobil klic, da sem izbran v drugem krogu, mi je kamen padel od srca."

Vzel kredit, da je odkupil svojo pogodbo
Začetki so bili težki. Sprva je treniral individualno, ker ni imel rešenega statusa s Tau Ceramico. Da je odkupil svojo pogodbo s Španci, je moral najeti kredit, v igri je bilo precej. "Tudi agent je zastavil hišo, če ne bi poplačali kredita. A podpisal sem štiriletno pogodbo v vrednosti desetih milijonov dolarjev, po plačilu davka je bilo čistega pet milijonov. Zato sem vedel, da bom plačal nazaj. Malo me je bilo le strah, če mi mogoče ne bi uspelo. Da bi se moral po dveh letih vrniti v Evropo. To je bil dodatni pritisk, da sem se moral dokazati. Prvo leto nisem veliko igral, takrat me je malo zvilo. Nisem bil ravno v depresiji, bolj sem bil žalosten, ni bilo volje, ves čas sem bil pod pritiskom."

Nosil sintesajzer, pel na prireditvi
Prvo leto v Phoenixu je opravljal tudi neprijetne stvari, ki pritičejo statusu novinca. Ena od teh nalog je bila, da je moral celo leto Shaquillu O'Nealu nositi sintesajzer: "To je bila moja obveznost. Nesel sem ga na vsako gostovanje, 41 tekem, 82 letalskih poletov v obe smeri. Ni bilo težko, saj sem ga nesel od avtobusa do letala, od letala do avtobusa in nato do njegove sobe. Bilo je zabavno." Opravil je tudi druge stvari, ki so namenjene novincem, med drugim je pel na neki dobrodelni prireditvi: "Malo mi je bilo nerodno, ampak na koncu dojameš, da gre pač vsak čez to, na koncu je to en velik hec. Če bi takrat vedel to, kar vem zdaj, bi šel gor in odpel še dve ali tri pesmi, čeprav ne pojem dobro. To je samo igra."

Kritike so ga le motivirale
Na začetku je bil v senci Steva Nasha, zategadelj ni dobil veliko priložnosti, prejel je kar nekaj kritik. John Hollinger (ESPN) je zapisal, da je najbrž najslabši igralec v Ligi NBA, Charles Barkley je v svojem stilu predlagal, da bi se moral preimenovati v Tragica, a to je za Gorana Dragića pomenilo le spodbudo: "Zaradi tega sem želel še bolj trdno delati in pokazati dvomljivcem, da nimajo prav. Tudi njim bi se rad zahvalil, da sem zaradi njih uspel. Še danes kritik ne vzamem negativno, ampak me motivirajo."

Imitiral ga je Klemen Slakonja
Prva res odmevna tekma, v kateri je dvomljivcem pokazal, da se motijo, je bila tekma končnice, ko je San Antoniu v zadnji četrtini nasul 23 točk. "Imel sem še nekaj dobrih tekem, a ta je pomenila prelom, me je osvetlila, ljudje so me začeli spremljati," se spominja tekme. V Phoenixu je doživel še marsikaj, od začetnih drobtinic do opozarjanja na svoj talent, začasne selitve v Houston, vrnitev na veliko sceno in rekordnih 40 točk, ki jih je dosegel proti New Orleansu. To so bili posebni dnevi: "V razponu sedmih dni sem dal enkrat 32, 35 in 40 točk. Takrat se je ravno rodil sin Mateo. Mislim, da je bilo to ravno zaradi njega." Kmalu zatem je Klemen Slakonja posnel video, v katerem je imitiral kapetana slovenske reprezentance. "Posnetek je super, smešen. Takrat smo bili z njim v navezi, da je dobil dres. Lepo je, da to lahko pokažem svojemu otroku. Zdaj je star štiri leta, že dojema te stvari."

Mentalno stabilen
Veliko košarkarjev je nadarjenih, a le malim uspe preskok v Ligo NBA. Precej strokovanjakov je prepričanih, da je pretehtala ravno njegova velika želja. "Želja in negativci. Najhuje je, če kdo nekaj govori, pa te sploh ne pozna. Iz tega sem črpal največ navdiha, da sem še bolj napredoval. Ko si veteran, vse bolj razumeš. Prej sem šel vse na glavo, vsak trening mi je bil pomemben, vse sem oddelal 120-odstotno. Zdaj sem malo starejši, v reprezentanci se na začetku priprav malo varčujem. Formo dvigujem, da bom v najboljši formi takrat, ko bo to najbolj pomembno. V prejšnjih letih bi šel na glavo, a ko bi bilo najbolj pomembno, bi fizično padel. Zdaj sem bolj izkušen, obvladam svoje telo, svojo glavo, mentalno sem stabilen." In to je dobro pokazal na tem prvenstvu, v pripravah se je umaknil nekoliko v ozadje, na samem EuroBasketu pa je prevzel odgovornost in je postal celo najboljši strelec predtekmovanja.

Želi si NBA-jevskega prstana
V karieri je marsikaj dosegel, a ostaja mu še nekaj želja. "Super bi bilo, da nekaj osvojim s Slovenijo. Definitivno si želim NBA-prstana. Bomo videli, kako je zapisano v zvezdah. Kar nekaj velikanov - Charles Barkley, Steve Nash … - nimajo prstana. Upam, da bo pri meni drugače. A če ne pride do tega, bom zadovoljen, imam lepo družino, sem srečen." Prvi del načrta - o uspehu s Slovenijo - lahko uresniči že v teh dneh v Carigradu ...

Ogromen vpliv na uspešno športno pot Gorana in Zorana Dragića sta nedvomno imela starša.

Oče Marinko prihaja iz Bosne in Hercegovine. Mladost je preživel v Majdanu in Zvorniku, v bližnji Tuzli pa je končal srednjo strojno šolo. Ko mu je bilo vsega 17 let, so se na tamkajšnjem zavodu za zaposlovanje pojavili oglasi iz Litostroja, kjer so iskali strojne tehnike, Marinko je sprejel izziv in se še kot nepolnoleten preselil v Slovenijo. Precej časa je opravljal dve službi, saj se je izšolal še za inštruktorja v avtošoli. Kmalu je spoznal Mojco, s katero se je poročil in se veselil rojstva dveh sinov - leta 1986 Gorana, tri leta kasneje pa še Zorana.

Oba starša sta igrala košarko
Šport je bil vtkan v družino. Marinko je skoraj 15 let igral nogomet, sprva v Bosni, po selitvi pa je dolgo kraljeval v obrambi Ilirije. Sam zase je bil prepričan, da je bil nadarjen, ampak nikoli ni bil obkrožen z ljudmi, ki bi ga lahko prek poznanstev porinili v ospredje. To je bil eden od poglavitnih vzrokov, da je vedno skušal to "priložnost več" ponuditi svojima sinovoma. V rekreativnih ligah je igral tudi košarko. S tem športom je bila tesno povezana tudi Mojca, ki je do 19. leta trenirala v Partizanu, nato je opravila nekaj treningov na takrat sloviti Ježici, a se je zaradi težkega usklajevanja s službo odločila, da preneha aktivno igro.

Mamin "ne" nogometu
Goran je - podobno kot oče - najprej začel igrati nogomet. Po približno letu igranja pa si je poškodoval nogo, zato mu je mama prepovedala ukvarjanje s tem športom. Sledila je Goranova odločitev, da se bo - podobna kot oba starša - raje podil za košarkarsko žogo.

"Kdor se ukvarja s športom, ni baraba"
Tako Marinko kot Mojca sta otroka zavestno usmerjala v šport, v intervjujih in Goranovi biografiji Dajte Gogiju žogo sta namreč večkrat izrazila prepričanje, da "tisti, ki se ukvarja s športom, ni baraba". Goran je njun pogled razložil takole: "Odraščal sem v Kosezah, ki so dobra soseska, ampak dosti prijateljev je zabredlo, nekateri so se drogirali. Mi smo na igrišču vedno igrali košarko. Tam, kjer je šport, je tudi slaba družba, pridejo in gledajo in počnejo svoje stvari. Očetu to ni bilo všeč. Ko sem šel na Ilirijo, mi je omogočil, da sem popoldne po šoli odšel na trening in nisem zašel v slabo družbo."

Provociral ga je s prostimi meti
Oče ga je pogosto spremljal tudi na treningih in posebej opazoval izvajanje prostih metov. Ker ima sam pri izvajanju te prvine zelo mirno roko, je starejšega sina s tribune pogosto zbadal, če je zgrešil. Gorana je to pogosto živciralo, a zdaj ima na to popolnoma drugačen pogled: "S tem me je malo provociral. Ko sem bil mlajši, tega nisem razumel. Zdaj vem, da mi je hotel dati neki izziv, da bi skušal postati še boljši igralec."

Vrtel kaseto ob lastnih napakah
Starša sta ga spremljala tako rekoč na vsakem koraku, tudi ko se je uspešno prebijal med člane. Med elito je začel igrati na Slovanu, ki je takrat igral v Jadranski ligi. Starša sta si ogledala precej tekem, kadar je bil prenos po televiziji, sta si tekme tudi posnela, družina pa si je nato skupaj pogledala posnetek. Mama Mojca je v Goranovi biografiji zaupala zanimivo anekdoto: "Smešno je bilo, ko je Goran gledal tekmo, da je na kakšnem mestu, kjer je recimo zgrešil proste mete, kaseto hitro prevrtel naprej."

Poslušala vzklike MVP, MVP
Gorana sta pogosto spremljala tudi na tujih parketih, od držav nekdanje Jugoslavije do parketov v zahodni Evropi. Večkrat sta ga obiskala tudi v Ligi NBA, med drugim sta bila prisotna tudi na tekmi Phoenix - New Orleans, na kateri je Goran dosegel 40 točk (še danes je to njegov osebni rekord), ponosno pa sta poslušala vzklike navijačev, ki so bili namenjeni njunemu sinu "MVP, MVP!". Kapetan slovenske reprezentance je te podpore vedno vesel: "Definitno je lepo, ko vidim svoja starša na tekmi, takrat se skušam še bolj potruditi." Mojca in Marinko sta s svojim pristopom in vzgojo marsikaj dala svojima sinovoma. S tem pa tudi slovenski košarki.

Vsakega športnika na poti čakajo vzponi in padci, sreča in razočaranje. Del tega je ob Goranu Dragiću doživel tudi Matej Avanzo.

Danes opravlja vlogo direktorja v rokometnem klubu Velenje, dolgo pa je imel vidno vlogo pri Košarkarski zvezi Slovenije. Matej Avanzo se natančno ne spomni več, kdaj je prvič slišal za Gorana Dragića. Do leta 2006 je bil še aktivni trener. "Takrat so ves čas govorili o enem fantu, ki igra na Iliriji. Ko je Dragić odšel na Slovan, se je začelo o njem več govoriti," je Avanzo zavrtel kolo časa. Pred kratkim je srečal nekega trenerja: "Zelo iskreno mi je priznal, da je našel svoje stare zapiske, ko je igral s svojim klubom proti Iliriji in je imel ob Gogiju napisano 'odlična leva roka in povprečen desen prodor, usmerjaj v desno'. Malo je bilo takih, ki so verjeli v Gogija. Kakor se jaz spomnim, je bil takrat ključ Aleš Pipan, ki mu je ponudil to priložnost. Tudi Janez Rajgelj je enostavno verjel, da se temu fantu splača ponuditi priložnost."

Komunikacija je vedno izjemno pomembna
Spoznal ga je leta 2005, ko je slovensko reprezentanco spremljal še kot novinar, starejši od bratov Dragić pa je bil prvič del izbrane članske vrste: "Goran je imel takrat za košarkarja netipično poškodbo. Takrat je že bil z reprezentanco, sicer je samo koristil usluge fizioterapevta. Takrat sva se spoznala, potem je šlo to spontano." Avanzo je leta 2006 postal predstavnik za odnose z mediji, dve leti kasneje pa je prevzel vlogo direktorja reprezentance. Ves čas je precej komuniciral z Dragićevimi predstavniki: "Skozi vso mojo vlogo v reprezentanci je bilo kar nekaj komunikacije, tako z njegovim menedžerjem Radetom Filipovićem kot s predstavniki klubov iz Lige NBA. Praktično vsako leto sem šel v Ameriko, ti odnosi potem precej pomagajo. Če tvoj sogovornik ob tvojem imenu zna dodati še sliko, dosežeš bolj oseben odnos. Nikoli nismo imeli težav, razen leta 2015, ko so v Miamiju ocenili, da bi bilo bolje, da Gogi ne sodeluje na tisti reprezentančni akciji."

Skupaj sta spremljala nabor 2008
Usoda ju je na poseben način združila leta 2008. Dragić se je takrat odločil, da se bo prijavil na nabor Lige NBA. Tisto poletje je pred številnimi ogledniki opravil precej preizkusov, zanj so se ogreli pri Phoenixu in mu obljubljali, da ga bodo 26. junija izbrali. Takrat se je slovenska reprezentanca pripravljala na kvalifikacijski turnir za preboj na olimpijske igre v Pekingu. Dragić in Avanzo sta se dogovorila, da bosta dogodek spremljala skupaj v hotelski sobi. "Takrat ni bilo samoumevno, da bi bila povsod brezžična povezava ali pa da ima vsak svoj računalnik. Jaz sem takrat imel vso to opremo, ki je omogočala zanesljivo spremljanje nabora. Gogi ni bil ves čas z mano v sobi, saj je bil izjemno živčen. Zamenjal je več sob, vmes je skušal nekajkrat zaspati," se spominja Avanzo.

Zbudila sta dr. Macuro
Phoenixove obljube so postajale vse bolj realne, saj sta sredi noči dobila klic. "Klical je zdravnik Phoenixa in zahteval še zadnje izvide, poročila, v kakšnem stanju je Gogi v tistem trenutku. Ura je bila že zelo pozna, cel hotel je spal, midva sva potrkala na vrata doktorja Slobodana Macure, ki nama je odprl v spodnjem perilu," v smehu pove Avanzo. Macura je povzel zdravniško poročilo in se vrnil v posteljo. A kmalu je sledil nov klic, Američani so zahtevali še pisno potrdilo. "Zdravniško poročilo sva prevedla v angleščino in sva še kar dodala nekaj stvari, ker se nama je zdelo, da nimava dovolj informacij, doktorja Macure pa nisva hotela še enkrat buditi. Gospod je bil že v letih, zdelo se nama je nedostojno, da bi ga še enkrat budila. Enostavno sva ga sama priredila in podpisala," je Avanzo povzel.

Najprej čutil frustracijo
Sunsi so imeli 15. izbor, do mikrofona je stopil takratni komisar lige David Stern in z listka prebral: "... Phoenix Suns je izbral Robina Lopeza iz Univerze Stanford." Takrat se je Dragiću porušil svet, Avanzo se spominja: "To je bila zanj prava mala katastrofa. Mislim, da ni čutil le žalosti, ampak hudo frustracijo. Star je bil 22 let, bil je poln pričakovanj. Liga NBA je uresničitev sanj za vsakega igralca. Verjetno je nepredstavljivo, kakšna želja je bila prisotna. Normalno, če se ta želja ne uresniči, zahteva, da jo človek predela na en svoj način." Košarkar je poklapan odšel v svojo hotelsko sobo, kjer je poskušal zaspati. Proti jutru je izvedel, da ga je v drugem krogu kot 45. izbral San Antonio, po menjavi pa je vendarle pristal v želenem Phoenixu.

Menil je, da je NBA prišel prehitro
Avanzo sicer še danes rad prizna, da se je takrat zmotil. Prepričan je bil, da bi bilo takrat igranje v Ligi NBA prehitro: "Goran je ogromno dosegel z delom. Morda veliko več kot marsikdo drug. Vsi smo mislili, da je bolje, da počaka. Vemo, da je on verjel vase ves čas bolj kot so verjeli marsikateri trenerji ali zunanji opazovalci. Takrat je ogromno delal na sebi. Namesto na dopust je hodil en mesec v Los Angeles z osebnim trenerjem. Sam sem mislil, da je bolje počakati še kako leto. Pogodbo je imel s Tau Ceramico, za katero ni odigral niti ene tekme, sezono je odigral v Murcii, nato je bil posojen še v Olimpijo."

Goranov značaj? Vztraja do konca!
Marko Milić je bil prvi Slovenec, ki je zaigral v Ligi NBA. Popularni Milko je že takrat opozarjal, da je bil "žrtev številk". Ker je bil izbran v drugem krogu, mu je avtomatično pripadla manjša minutaža, po nekaj letih je obupal in se vrnil v Evropo. Dragić pa je vztrajal in si vendarle izboril status igralca prve peterke. "To je v bistvu poseben del Goranovega značaja. Vztraja do konca, ne glede na vse. To počne pri večini stvari, ki se jih loti. Temu lahko rečemo, da se vztrajnost izplača. Morda je bil potreben tudi kanček sreče. Kljub temu, da je moral takrat zapustiti Phoenix in oditi za eno sezono v Houston, se je dokazal in se vrnil nazaj na velika vrata in še na večja potrkal k Miamiju, kjer je postal prvi Slovenec v zgodovini Lige NBA kot 'franchise player', je glavni igralec svoje ekipe. To postati v Ligi NBA in biti tujec, je neverjetno težko. To redko uspe Slovencu v Evropi, to je bil Matjaž Smodiš pri CSKA-ju. Kljub temu, da smo imeli kopico košarkarskih zvezdnikov, jih ni veliko takih, da so brez dvoma prvi igralci svoje ekipe," izpostavlja Avanzo.

Medalja je motiv za vse košarkarske rodove
V Ligi NBA se je Dragić že dokazal, večina športnikov si želi svoj pečat pustiti tudi v reprezentanci. Slovenski košarkarski navdušenci že dolgo čakajo na medaljo, Avanzo pravi, da enaka želja velja za košarkarje: "To je motiv za vse rodove od slovenske osamosvojitve naprej. Medalja se nam je velikokrat izmuznila. Težko je razložiti nekomu, ki ni del te zgodbe, kako težko je priti do medalje, če si iz Slovenije. Na tej košarkarski sceni veljajo pisana in nepisana pravila. Med drugim je zelo jasno, da je ta kakovost zelo zgoščena. Na vsaki reprezentančni akciji, četudi so ekipe osiromašene, imamo vedno vrhunske ekipe Srbije, Litve, Španije, Francije, v prejšnjem veku tudi Nemčije z Dirkom Nowitzkim, v novem veku imamo močne Češko, Latvijo, Hrvaško, gotovo sem še koga izpustil. Sistem je tak, da moraš dobiti tekmo četrtfinala. Od tega je odvisno, ali si veliki zmagovalec in se boriš za medalje ali pa si v očeh velike večine ljubiteljev košarke 'loser'. Ta pritisk je za Slovence še toliko večji, ker nimamo baze igralcev, da bi naredili tri reprezentance, ampak moramo s tistimi 7-10 vrhunskimi igralci narediti ta preskok, kar pomeni, da ne sme biti poškodb, na ključne dneve mora biti prava dnevna forma, prava kemija med igralci …"

Prej ali slej bodo zasijale prave zvezde
Se jim bo izšlo letos? Avanzo ni prepričan, a ostaja optimističen: "Verjamem, da se bo zgodilo prej ali slej. Ta medalja je mogoče pomembna za slovenski košarkarski ego ali pa za dokaz, da smo res dobri. Če gledamo iz širše perspektive, je za slovensko košarko veliko bolj bistveno, da smo v zadnjem desetletju in pol ves čas med osmimi državami v Evropi in svetu, in tega nam ne more nihče vzeti. Medalja nam ni še nikoli uspela, prej ali slej pa bo. Upajmo, da bo to letos, če pa ne, pa vidimo, da ob Luki Dončiću prihaja še nekaj mladih upov slovenske košarke. Prej ali slej bodo zvezde prave, tako da bodo zasijale tudi v slovenskih barvah."

Goran Dragić je na začetku igranja v Ligi NBA le redko začenjal tekme v prvi postavi, redko je premagal mejo desetih točk in le malokdo je verjel, da bo postal eden najopaznejših igralcev lige.

Zato sem se z naslovnim vprašanjem obrnil na tri novinarje, ki že dolgo spremljajo (slovensko) košarko. Franci Pavšer, ki že vrsto let košarko komentira za Val 202, je najprej opisal njegovo vlogo v reprezentanci: "V zadnjih dveh letih sem opazil, da je Goran postal rutiner, da so njegove poteze postale premišljene. Na pripravljalnih tekmah se je videlo, da je igral nadzorovano, da ni trošil energije, čuval se je pred poškodbami. Začel je postopno, v ospredje je spustil Luko Dončića. Mislim, da mu je bilo to zelo všeč, da je bil nekako v ozadju. Računam, da bo na evropskem prvenstvu prevzel niti v svoje roke, je najizkušenejši in najbolj kakovosten. Na začetku reprezentančne kariere je dajal energijo, blestel je v obrambi, nase je opozoril z živahnostjo, protinapadi, prodornostjo in igrivostjo. To je bil vse do pred nekaj leti, prelomnica je bila, ko je postal oče. Prej je 25 ur na dan živel za košarko, misli so se nato usmerile drugam."

Pavšer: Medijsko je precej izčrpan
Precejšen vpliv pa je imela nova pogodba z Miamijem, ki je po mnenju radijskega novinarja prinesla precej pritiska: "Na njem je ogromen pritisk, okusil je ameriško zvezdništvo, ki si ga v Sloveniji ne znamo predstavljati. Od tebe je odvisna usoda franšize, ki je vredna nekaj milijard dolarjev. Je med nosilci igre, je odgovoren za rezultat, zato ga toliko plačajo, ker od njega pričakujejo rezultat. To je ogromen pritisk, ki si ga ne znamo predstavljati. Čeprav v Ameriki govorijo 'mi se igramo, ni pomembno, nov dan'. Vsakdo, ki vate vloži toliko denarja, nekaj pričakuje od tega. Tudi medijsko je zelo izčrpan. Kot NBA-zvezda je ves čas na udaru. Vsakdo, ki je bil kdaj v garderobi NBA-kluba, dobro ve, da vsi novinarji navalijo na tri igralce, drugih niti ne povohajo. Goran Dragić je med temi tremi, vidimo ga v TV-prenosih na vsaki tekmi, dejansko je izžet, potrebuje počitek čez poletje. Vidim, da ni več tak igriv Goran, kot je bil včasih."

Ves čas je živel za košarko
In zakaj je torej uspel v Ligi NBA? Pavšer opozarja, da pogosto pozabljamo, da je Dragić zelo nadarjen in ima ustrezne telesne sposobnosti: "Zagotovo je eden najhitrejših belopoltih igralcev v NBA-ju, ima dolge roke, izjemen nadzor telesa pri tej višini. Če ga primerjamo z drugimi slovenskimi organizatorji igre, je od večine višji za eno glavo. Ima izjemen prodor in nepredvidljivost s svojo široko kreacijo. Če gledamo psihološko, je rojen zmagovalec. Ves čas je živel za košarko, razmišljal o tem, treniral, iskal priložnost, grizel, marsikdo bi se predal, obupal ali pa morda užival v denarju, ki ga je imel. On je ohranil skromnost in športni duh. Želel si je in rinil z glavo skozi zid. Ob tem moram reči, da je pomembno vlogo igral njegov menedžer Rade Filipović, že s tem, da je Goran sploh prišel v Ligo NBA. Ves čas je vlekel različne poteze. Ko se je zdelo, da je Goran prišel v slepo ulico, ga je prestavil v drug klub in podobno. To se mu je zgodilo v Španiji, pozneje pa tudi v Ligi NBA."

Jamnik: Za seboj potegne celotno moštvo
Prvo košarkarsko pero na portalu, ki ga ravno prebirate, je že slabo desetletje Tilen Jamnik, ki vas tudi tokrat s kraja samega zalaga s številnimi zanimivostmi. Jamnik poudarja, da je Dragić zelo zgodaj postal osrednji člen reprezentance: "Zadnja leta je postal člen, brez katerega si ne moremo predstavljati ekipe. Na EuroBasketu 2015 ga ni bilo poleg in to takoj ni bila več ista Slovenija. To je bil eden izmed razlogov, da ni bilo rezultata, kot se je pričakoval. Je kapetan, najboljši igralec in prvi strelec, ima karizmo. Gre za tako kakovostnega igralca, ki za seboj potegne celotno moštvo. Je velika košarkarska osebnost na igrišču in zunaj njega, ima tudi ugled pri sodnikih."

Evropejci so si morali svoj status izboriti
Podobno kot prvi Slovenec v Ligi NBA Marko Milić sprva ni dobil veliko priložnosti, a Jamnik poudarja, da gre za dve popolnoma različni obdobji: "Zadnjih deset let je evropskim košarkarjem bistveno lažje, saj vidimo, kako so se uveljavljali, kakšne vloge so igrali. Seveda so to vrhunski košarkarji, ampak tudi prej so bili. Evropejci so si morali svoj status izboriti. Ko govorimo o Goranu, govorimo o najvišjem kakovostnem rangu svetovne košarke. Goran je izjemen košarkar. Ustreza mu ameriški način igre, rad teče, je izjemno prodoren košarkar, ima dober pregled nad igro, njegovi prodori so hitri, je eksploziven. V Ligi NBA košarkar potrebuje priložnost, treba je biti ob pravem trenutku na pravem mestu. Goran je dočakal to priložnost, a priložnost je treba seveda izkoristiti. V Miamiju je trenutno obraz franšize. Kaj je odločilo? Tekmovalnost, odnos do košarke, nepopustljivost, trma, gotovo njegov značaj, da je vztrajal tudi v težkih trenutkih, ko ni veliko igral."

Mišič: Intervju na zanikrnem igrišču
Novinar TV Slovenija Miha Mišič meni, da je zdaj lahko pametovati o Goranovem uspehu. Sam se je spomnil težkih začetkov: "Mislim, da mu je uspelo predvsem zaradi vztrajnosti, delavnosti in nadarjenosti. Po sezoni v Murcii, ko je igral kot posojen košarkar Tau Ceramice, sem na zanikrnem igrišču na Iliriji z njim opravil intervju. Težko je bilo najti nekaj zelo pozitivnega: njegova sezona je bila daleč od naših oči, imel je težave v zasebnem življenju, takrat se mi je zdel v popolnoma brezizhodnem položaju. Bilo je maja, saj sva se pozneje srečala še na tekmi finala državnega prvenstva v Tivoliju - stal je za zabojnikom, kjer prodajajo vstopnice. Res, težka situacija. In da se potem, ko res kaže na to, da se vse obrača proti tebi, tako pobereš, moraš imeti najčvrstejšo voljo in cilj."

Pokazal je, kako se bori za ekipo
Na samem začetku vsakega igralca čaka dokazovanje. Nekateri so navzočnost Steva Nasha v Phoenixu videli kot oviro (zaradi katere ne igra), a Mišič izpostavlja: "Gotovo pomaga, če imaš Nasha za botra. Ampak dobiti takega botra, da je nekdo pripravljen dati roko v ogenj zate, in to ne kdor koli, mora biti posebno. S svojo nepopustljivostjo si je dobesedno prigrizel minute. Američanom je pokazal, kako se bori za ekipo, tudi kadar ni uspešna. V enem zadnjih intervjujev je Gogi povedal, da mu je kapetan Miamija dejal, da je pripravljen z njimi iti tudi v vojno, ker je tako nepopustljiv."

Barkley je moral spremeniti svoje mnenje
Mišič meni, da je eden izmed ključev njegovega uspeha tudi dostopnost in simpatičnost: "Hitro se ga je prijel vzdevek Dragon, kar ga je približalo ljudem. Vedno je nasmejan in duhovit. Gogi se tudi pridušal nad tem, da ga je Charles Barkley nekoč preimenoval v 'Tragic'. To je sicer zoprna stvar, a z marketinškega vidika je v resnici dobra. Govorilo se je o njem, sicer malo slabšalno, a na koncu je Barkley moral spremeniti svoje mnenje. Če gledamo kot celoto, je Dragiću to prineslo večjo prepoznavnost. Vemo pa, da je NBA mešanica športa in marketinga."

Na začetku kariere so le redki pričakovali, da bo Goran Dragić v Ligi NBA igral pomembno vlogo, a po začetnih letih čakanja mu je uspelo.

Člansko kariero je začel na Iliriji v sezoni 2003/2004, sledil je prestop v Slovan, kjer je igral dve leti. Po igranju v Murcii in Unionu Olimpiji so se mu odprla vrata v Ligo NBA.

Vabljeni k pregledu njegove kariere skozi statistične oči - od vseh sezon v Ligi NBA, sezonskih povprečij, edine tekme v NBA-ju, na kateri je dosegel 40 točk, do dosežkov v reprezentanci.

Posebej blesti na tem prvenstvu, kjer je že popravil strelski rekord na uradnih tekmah, ta zdaj znaša 30 točk, kolikor jih je nasul Poljski.