Leto 2016 je bilo za večino Združenih držav Amerike in sveta presenečenje. Zmago Donalda Trumpa so pričakovali le maloštevilni opazovalci in zadrega zaradi tega je botrovala številnim znanstvenim, publicističnim in novinarskim raziskavam razlogov za ta politični zasuk.

Številnim je skupna ugotovitev, da je Demokratska stranka izgubila del svoje volilne baze, namreč belega pripadnika delavskega razreda. To je najštevilčnejša skupina industrializiranega srednjega Zahoda in tako imenovanega Rjastega pasu, nekoč pomembnih železarskih, jeklarskih in premogovniških predelov od New Yorka, prek Pensilvanije, Ohia, Michigana, Indiane, do Illinoisa in Wisconsina.

A tokratni nedeljski gost na Valu 202 Timothy P. Carney ne verjame v gospodarsko razlago premikanja volilne baze. Njegova potovanja po ZDA so ga utrdila v prepričanju, da je za človeka najpomembnejša močna, notranje povezana skupnost, v kateri živi. Večji del ZDA pa se spopada z razpadom lokalnih skupnosti, ki se začne že pri razpadu družin, zapiranju cerkva in padcu kakovosti javnih šol.

V takšnih okoliščinah umrejo ameriške sanje, ljudje zapadejo malodušju, večina politike pa jih prezre, češ da se niso sposobni odzvati in prilagoditi spremembam. A namesto da bi zamenjali ljudstvo, so leta 2016 zamenjali – politiko. Donald Trump je te ljudi znal nagovoriti. Čeprav ni izpolnil obljub, pa je prav verjetno, da ga bodo tokrat volili še enkrat.

Pogovor je nastal v nenavadno topli jeseni, na vrtu na obrobju mesta Silver Springs v ameriški zvezni državi Maryland. Streljaj od glavnega mesta ZDA. Ta geografska umestitev je na mestu, ker sva precej govorila o geografiji.

Od tega, ali verjamete, da so ameriške sanje žive in da so Združene države še zmeraj nekaj zelo posebnega, je namreč odvisno, kje v Ameriki živite. Tako meni komentator konservativnega časnika Washington Examiner in t. i. fellow Ameriškega podjetniškega inštituta Timothy P. Carney.

In omenjeni kraj, kjer živi, je ilustracija njegovega pogleda: močna, povezana skupnost kot pogoj in porok za vero v ameriške sanje. O tem piše v svoji knjigi Odtujena Amerika (Alienated America), ki je pri založbi Harper izšla lani. Na vzpon Donalda Trumpa je vplivalo marsikaj, ampak na oblast ga je med drugim pripeljala konservativna revolucija. Če je levica zanimiva v kontekstu ugibanja zmage Joeja Bidna, se je treba obrniti k desnici, da razumemo, kaj se je dogajalo štiri leta. In se še ni končalo.

Tim Carney, najprej ameriške sanje in ameriške vrednote – med njimi na eni strani zlasti individualizem in na drugi občutek za skupnost.

Ves čas govorimo o ameriških sanjah. Ljudje jih zelo različno razumejo. Včasih mislijo na denar, na hišo, mislim pa, da to ni tisto, kar imajo ljudje najpogosteje v mislih, ko govorijo o ameriških sanjah. Za mnoge pomenijo, da lahko počnejo karkoli želijo. Zelo individualistična ideja in individualizem je pomemben del Amerike. Nekoč mi je neki nemški vladni predstavnik rekel, da sta Evropo nekoč naseljevali dve vrsti ljudi: tisti, ki spoštujejo pravila in drugi, ki vztrajajo pri svojem. In ta drug del je odšel, se vkrcal na ladjo in priplul v Ameriko. Obenem pa je ameriška zgodovina obenem zgodovina skupnosti in načinov, kako se povezati, priti skupaj. Norman Rockwell, naš znameniti slikar, je upodabljal sestajanja vaških skupnosti. Alexis de Tocqueville je ugotavljal, da je pri Američanih najbolj zanimivo, da se zmeraj zberejo. Tako imamo na eni strani idejo individualizma, k je vezana na ameriške sanje, obenem pa je tukaj tudi ideja skupnosti, ki sega nazaj do romarjev, pripadnikov verskih skupin, ki so se preselile sem. Zato sem prepričan, da je ameriška ideja sestavljena iz dveh, skorajda popolnoma ločenih načel: skupnosti in individualizma. Ameriške sanje so nekakšno preigravanje teh dveh načel.

Če prav razumem, odločitev o pripadnosti neki skupnosti, mora biti individualna, svobodna. Kot pravi že Listina o neodvisnosti: "Za samoumevne imamo resnice, da so bili vsi ljudje ustvarjeni kot enaki, obdarjeni s strani svojega Stvarnika z določenimi neodtujljivimi Pravicami, med katerimi so Življenje, Svoboda in stremljenje k Sreči."

Da. V Ameriki je zelo lahko nečemu propadati, ni pa več tako veliko okoliščin, v katere bi bil človek rojen. Nekoč si bil recimo irski katolik, rojen v določeni župniji in si pripadal tej skupnosti celo življenje. Danes to ne drži več. Ljudje danes vse bolj izbirajo, komu se bodo pridružili. Če se ozrete po Ameriki, se ljudje odločajo za veliko stvari: prostovoljno se vključujejo v skupine, ki pomagajo šolam, v katerih se učijo njihovi otroci, ali različnim prostovoljskim skupinam v skupnosti, kjer živijo. Marsikje po Ameriki pa želja po vključevanju ni tako močna. Ljudje raje ostajajo doma, pred televizijskimi ekrani. Kar jih pogosto odvleče od želje vključiti se in pripadati.

V svoji knjigi pišete o smrti ameriških sanj. Ampak, kot kaže, ste prepričani, da te sanje niso povsem mrtve.

Amerika je v pogledu ameriških sanj neverjetno geografsko raznolika. Veliko je krajev, kjer so te sanje zelo žive. Je pa ogromno krajev, kjer kaže, da so res umrle. To so kraji, kjer so ljudje spoznali, da ne morejo živeti bolje, kot so živeli njihovi starši. Kjer ni niti želje, niti pravih možnosti za povezovanje in spreminjanje skupnosti. To so stvari, ki so za mnoge politike in teoretike preveč oddaljene. Tuj jim je razmislek o konkretnih krajih. Razmišljajo o ameriškem ljudstvu, v kategorijah starostnih skupin in rase, na primer. Ne razmišljajo pa dovolj o tem, kje ljudje pravzaprav živijo. Če so del močnih skupnosti, v katerih so knjižnice, dobre šole in močne cerkve, so ameriške sanje zelo žive. Če pa živite v drugačnih predelih, predvsem v osrednji Ameriki, tam zapirajo cerkve, šole so slabše, skupnosti so šibke in nimajo toliko svojih institucij. Odgovor na vprašanje o smrti ameriških sanj je zato odvisen od tega, kje živite.

Potovali ste naokoli, se pogovarjali z ljudmi, opazovali, kako živijo. Kaj ste ugotovili?

Spoznal sem, da ljudje, ki so prepričani v smrt ameriških sanj, ne govorijo o ekonomskih temah. Pričakoval sem, da bo veliko govora o politiki. Morda o priseljencih. Ali o trgovini s Kitajsko. A njihovi odgovori na vprašanje, zakaj so sanje mrtve, so bili povezani s tem, česar nimajo več doma. Govorili so na primer, kako so se udeleževali parad na spominski dan, ko so bili še mladi. Kako so se poklanjali spominu na junake druge svetovne vojne. Tega ni več. In razmišljal sem, kaj ima to opraviti z ameriškimi sanjami? Nato pa sem se ozrl na kraje, kjer so ljudje izražali več optimizma, kjer so ljudje doštudirali in se poročali. Ugotovil sem, da so to kraji z močnimi skupnostmi, in sicer dvema vrstama skupnosti: pri enih je šlo za ljudi višjega srednjega razreda, premožne, izobražene. Tam so vsi starši vključeni v življenje šol. Tam obstajajo nogometne ali bejzbolske lige, starši pa se prostovoljno javijo, da bodo trenirali otroke. Tam se sosedje pozdravljajo. Druga vrsta pa so bile močne verske skupnosti. Recimo mormoni v državi Utah. Ali skupnosti pripadnikov nizozemske reformirane cerkve v Michiganu. Zunaj teh premožnih ali religioznih skupnosti pa nisem našel veliko sred, kjer bi bili ljudje močno povezani med seboj.

Kakšen je torej videti zemljevid Amerike, ki ga rišete?

Ugotavljam, da ogromni ruralni, kmetijski predeli osrednje Amerike, srednjega Zahoda, ne trpijo samo v gospodarskem, ampak tudi v družbenem, kulturnem pogledu. Ampak v teh predelih lahko najdete tudi majhne žepe, močnih religioznih skupnosti, kot so nizozemski reformisti, v Iowi, Wisconsinu in Michiganu. Tudi v naših mestih se je marsikaj spremenilo. V soseskah, ki so imele še pred desetletjem ali dvema dvomljiv sloves, danes mladi starši po ulicah potiskajo otroške vozičke in igrišča so vsaj pred koronavirusom dobesedno preplavljali otroci. Šole so bile polne aktivnih, vključenih staršev. Tudi v predmestjih velikih mest, zlasti na obeh obalah najdete ogromno izvrstnih javnih šol in staršev, ki skorajda že pretiravajo v želji, da bi sodelovali v njihovem življenju. Tako imate zelo raznolike soseske v mestih, cvetoča predmestja, in posamezne, razpršene otoke po podeželski Ameriki, kjer najdete resnično močne skupnosti.

Zanimivo pa je, da najdete tako različne skupnosti, z različno ravnjo povezanosti, ki živijo ena ob drugi. Ta skupnost je v razcvetu, sosednje pa pravzaprav ni več.

Da, v zadnjih dveh desetletjih in pol se je svet očitno zelo spremenil. Imeli smo tehnološki razmah, ogromen in naraščajoč obseg mednarodne trgovine, močan tok priseljencev v to državo. Vse te tehnološke in kulturne spremembe so svet spremenile v smeri, da so tesno povezane skupnosti in premožni ljudje to lahko izkoristili in uspeli. Okolja, ki so bila bolj izpostavljena, ranljivejša in so se slabo soočala s spremembami in se težje prilagajala, pa so potegnila kratko. Vsak potrebuje oporo v okolju, kjer živi. Na primer: prevladujoč pogled v Ameriki je bil, da če popolnoma odpremo trgovanje s Kitajsko, in se bo posledično pri nas zaprlo veliko tovarn, bodo delavci res izgubili delo. Ampak vsi ostali bomo toliko pridobili, kupovali cenejše avtomobile, oblačila, igrače in tako naprej, nam bo ostalo več denarja, ki ga bomo porabili v smeri, da bomo ustvarjali delovna mesta za druge ljudi. Tak pogled je predvideval, da se bodo ljudje iz nekdaj industrijskih krajev v Pensilvaniji, na primer, preselili drugam. Toda nihče ni pomislil, da je morda za te ljudi življenje bližje velikim mestom predrago. Morda se tudi nočeš preselitvi iz svojega rojstnega kraja, kjer si odraščal, kjer morda še zmeraj živijo tvoji starši in kjer so tvoji prijatelji. Predvidevanja gospodarskega razvoja zadnjih treh desetletij očitno niso zajemala pravilnih ocen, kako se bodo na spremembe prilagajali ljudje.

Pogovarjava se o Združenih državah Amerike in družbenih spremembah, ki so pred štirimi leti pripeljale k zmagi Donalda Trumpa, in ki so aktualne še danes. Kje torej vstopi v igro Donald Trump?

Ko so se v zadnjih tridesetih, štiridesetih letih dogajale vse te spremembe, so se politiki na obeh straneh, na levi in desni, demokrati in republikanci, kljub popolnemu razhajanju v mnenjih, strinjali v eni oceni: spremembe, odpiranje mednarodni trgovini, avtomatizacija in robotizacija proizvodnje – vse to je napredek. Da, nekaj izgubljamo, ampak to je stvar preteklosti. Večina politikov vam bo rekla, da če ne marate teh sprememb, ste nazadnjaški. Zaostali. Trump pa je vstal in izjavil, da so ameriške sanje mrtve. Ko sem pisal knjigo, sem se spraševal, zakaj se toliko Američanov strinja, da s tem? "Naredimo Ameriko spet veliko!" Torej on vidi Ameriko, ki je iz velike postala "ne tako velika." Vsak drug politik bi vam rekel, da smo ves čas na poti k še večji veličini. Veliko ljudi pa si je reklo, ne, dejansko sem imel pred dvajsetimi leti v svojem življenju nekaj dobrega, moj oče je imel pred tridesetimi leti nekaj dobrega v njegovem življenju, ampak vse to smo izgubili. Trump je bil edini, ki je nagovoril te ljudi. Vsi ostali, od politikov do medijev, pa so tem ljudem rekli: če mislite, da je bilo bolje v 50-ih letih prejšnjega stoletja, ste rasisti, seksisti ali preprosto nazadnjaški.

In? Je Donald Trump po vašem mnenju svoje obljube tem ljudem uresničil?

Donald Trump ni obnovil tega, kar je bilo nekoč v Ameriki velikega. Niti približno. Tovarne, ki smo jih izgubili zaradi selitve proizvodnje na Kitajsko, se niso vrnile. Če so se ali se še bodo, bodo v njih delali roboti. Pa vendar je gospodarstvu šlo zelo dobro in od tega so imeli celo več pripadniki srednjega in delavskega razreda kot pa bogati. Ampak zame gospodarsko vprašanje ni bilo nikoli glavna težava. Težava je bila, da je razpadlo toliko skupnosti, da so zaprli toliko cerkva, da se ljudje niso več čutili povezane s svojimi javnimi šolami. Ampak nič od tega se v času Donalda Trumpa ni spremenilo na bolje. Predsednik ne more sam narediti tega. Zvezna vlada ne more obuditi in na novo zgraditi lokalnih skupnosti. S temi stvarnimi težavami se morajo ukvarjati ljudje na lokalnih ravneh. Predsednik Trump se je v zadovoljstvo svojih privržencev boril z negativci, kritiziral je medije, postavil se je za drugo stran in gospodarstvo je cvetelo. Ničesar pa ni naredil, da bi zaustavil propadanje skupnosti.

Skočil bom na konec knjige, k zadnjemu poglavju, ki ga naslavljate Zgraditi božje mesto. Ves čas govoriva o spremembah, pišete o njih. Ampak spremembe prinašajo tudi drugačne oblike skupnosti, ki so lahko zelo povezane, živijo zelo polnokrvno skupnostno življenje, ampak niso skupnosti po vzoru, kakršnega omenjate. Zavzemate se za jedrno družino z materjo in očetom, vpeto v šolsko in cerkveno življenje. Je po vašem mnenju za vse sprejemljiva rešitev skupnosti okrog cerkve, župnije? Je to dandanes sploh lahko univerzalna rešitev?

V Ameriki obstaja množica načinov, kako ljudje oblikujejo močne skupnosti. Ampak za srednji in delavski razred in za revne v Ameriki je imela cerkev zmeraj osrednji, povezovalni pomen. Pri tem mislim tako na katolike, protestante, jude kot muslimane. To je zelo pomembno za številne priseljence, ki s v tej državi bolj optimistični prav zaradi tega, ker pripadajo močni cerkveni skupnosti. Tudi v Ameriki smo se odločili oblikovati skupnosti okrog drugih institucij. In za premožne te drugačne institucije tudi obstajajo. Svoje skupnosti lahko oblikujejo okrog javnih šol, podeželskih klubov, profesionalnih omrežij. Za srednji in delavski razred v Ameriki pa ni bilo nikoli bolj učinkovitejšega povezovalnega elementa, ali vzvoda, da se ozrejo k drugim družinam, skupinam in posameznikom in jim priskočijo na pomoč, kot je bila to cerkev. Javne šole bi lahko odigrale to vlogo, ampak v Ameriki pretežno ni mogoče do te more nadzirati teh šol, kjer ima glavno besedo šolska birokracija. Prepričan sem, da bo za obuditev skupnosti srednjega in delavskega razreda in revnih potrebno novo "veliko prebujenje". Potrebne bodo verske ustanove. Ponavljam, ne trdim, da tega ne bi mogle opraviti sekularne institucije, poudarjam samo, da sekularne institucije za omenjene družbene sloje nikoli v ameriški zgodovini tega niso bile sposobne zagotoviti.

Ne morem ugovarjati glede vloge verskih ustanov v ameriški zgodovini, čeprav mi verjetno ne boste zamerili, da me ob besedni zvezi »veliko prebujenje«, če pomislim, kaj je to pomenilo v 18. in 19. stoletju, nekoliko zmrazi. Sem pač Evropejec, dedič in proizvod sekularizacije evropske družbe v zadnjem stoletju. Ampak da ne zaideva v polemiko, ker nas v tem trenutku ne zanimajo toliko razlike med kontinentoma, ampak ameriška družba kot takšna, se vračam k začetku pogovora, ko sem vas vprašal, kakšna je narava Američana, njegov pogled na svet. Je nabor vrednot, o katerih običajno govorijo republikanci – šibka zvezna vlada, deregulacija, nizki davki – značilen za ameriške konservativce ali je tipično ameriški?

Mislim, da Američani ne pričakujemo od vlade, da bo zagotovila solidarnost. Po eni strani, ker smo tako zelo velika država. 330 milijonov prebivalcev. Solidarnost zato iščemo na lokalnih ravneh. Veliko Američanov je prepričanih, da lahko živijo ne oziraje se na druge, kakor želijo, le da pri tem ne škodijo drugim. Sam sem trdno prepričan in to ves čas dopovedujem konservativcem, da moramo služiti drugim. Ampak ameriška zgodovina priča, da smo solidarnost in delo za druge našli ali v prostovoljstvu ali na ravni lokalnih oblasti, nikoli zvezne. Zvezna, nacionalna vlada pride prav v času vojne, Olimpijskih iger, ni pa tako zelo v ospredju razmisleka Američanov, ki se sprašujejo o svojem občutku dolžnosti. Davkov ne plačujemo s ponosom, čeprav smo zelo pripravljeni položiti denar v puščico v cerkvi ali prispevati za izgradnjo krajevnega igrišča. Zvezna vlada je nekje tam, ampak zaradi nje ne občutimo posebne pripadnosti.

Če gledam na volitve, pomen predsednika, zastave, vojnih junakov, bi prišel do drugačnega sklepa. Tudi če se ozreva na ameriško zgodovino v zadnjem stoletju, so skupnosti očitno slabele, ampak vloga ZDA v svetu je nezadržno rastla. To je moralo zahtevati krepitev zavesti neke širše, drugačne skupnosti, ki se bolj zaveda življenja za mejami svojih okrožij?

Demokrati in republikanci se nikoli ne strinjajo, razen v točki svetovljanskega pogleda na svet. Tako je vsaj bilo, preden se je pojavil Trump. Veljalo je, da morajo ZDA igrati v svetu večjo vlogo in se morajo svetu tudi vse bolj odpirati. Zato naj bi se morali manj ozirati vase. To v številnih pogledih drži. Ampak to je povzročilo, da so naši voditelji prijatelje videli v Tonyju Blairu in drugih, namesto, da bi jih iskali doma. Prepričan sem, da zaradi oziranja naših voditeljev po svetu včasih kratko potegnejo ljudje doma.

In danes opazujemo reakcijo na to?

Donald Trump je bil edini ameriški politik v katerikoli stranki, ki je izjavil, da smo preveč odprti preostalemu svetu in preveč razmišljamo in skrbimo za preostali svet. Vsi ostali politiki so se hitreje odločili za netenje vojn po svetu, ali za vmešavanje v državljanske vojne v drugih državah. Bolj naklonjeni so bili mednarodni trgovini in priseljevanju. V obeh strankah je prevladovalo mednarodno, večstransko načelo. Donald Trump je prvi nacionalist po drugi svetovni vojni, ki se je povzpel na najvišjo raven ameriške politike.

Donald Trump ne velja za ideologa, prej bi rekel, da je v tem pogledu oportunist. Kako to, da je našel pogovornike v konservativnih krogih? Pomagajte nam sploh razumeti, kaj pomeni biti konservativec danes v ZDA?

O konservativizmu v ZDA od Reagana do leta 2016 je bilo lahko razpravljati. Šibka zvezna vlada, nizki davki, močna vojska, ki je pomagala v času hladne vojne in vojne proti terorizmu. In tukaj je bil tudi družbeni konservativizem, ki je nasprotoval splavu in bil naklonjen življenju, tesno povezanem s cerkvenimi institucijami. Nato pa je prišel Trump in obrnil vse na glavo. Ob načelo nizkih davkov je postavil dajatve na uvoz dobrin. Načelu šibke zvezne vlade ugovarja z zagotovili, da bo vlada poskrbela za državljane. Ugotovil je, da velikemu delu prebivalstva to ustreza, da si ljudje tega želijo. Ni bil liberalec ali progresist, pa je želel, da vlada ljudem pomaga s pomočjo zaščitnih dajatev ali trošenjem proračunskega denarja. Nihče nima pojma, kaj bo konservativizem po Donaldu Trumpu. Mislim, da Trump ne prodaja le svojih idej, ampak predvsem svojo osebnost. Bil je TV-zvezda. Ne vem, če bo katerikoli politik lahko nadaljeval v Trumpovi smeri. Zato se nekateri zavzemajo za vrnitev h konservativnim načelom iz obdobja pred Trumpom. Drugi voditelji iz tega tabora pa se ubadajo z vprašanjem, kako naj trumpizem popeljejo v naslednjo fazo.

Ker ste omenili trumpizem. Kaj za vas to sploh pomeni?

Če govorimo o trumpizmu kot o naboru politik, bi ga opredelil kot nacionalizem. Kot nasprotje internacionalizmu. O izkoriščanju vlade za pomoč ljudem, ki jim želi pomagati, ne pa krčenju vlade. Ampak bolj kot dejanja in ukrepi sami, ga definira bojevanje. Trump neprestano napada medije, ki so pretežno bolj naklonjeni levici. Nenehno kritizira druge politike in se norčuje iz njih. To načelo zelo dobro sprejemajo ljudje iz delavskega razreda, iz srednjega Zahoda. Običajno so oni tarče posmeha in nadlegovanja, zdaj pa imajo nadlegovalca na svoji strani. Ne vem, če bi se katerikoli politik lahko šel trumpista, ker je pri tem ključna osebnost samega Trumpa.

Kako potemtakem razlagate podporo, ki jo Trump uživa v konservativnih krogih? Očitno ne more biti njihov vzornik.

Če se vrnete na začetek, ko je šele napovedal kandidaturo, so mu konservativci načeloma nasprotovali. Kot pišem v Odtujeni Ameriki, so bila okolja z močnimi cerkvenimi skupnostmi tista, kjer se je Trump na začetku, ko so kandidirali še drugi republikanci, najslabše odrezal. Ko pa sta se na koncu pomerila s Hillary Clinton, so ti konservativni kraji glasovali zanj. Nato je Trump imenoval tri konservativne vrhovne sodnike. Zmanjšal davke. Uresničil je veliko, kar želijo konservativci. Če vzgajate otroke v duhu krščanskih vrednot in rednega obiskovanja cerkve, jih vzgajate, da ne bi bili Donald Trump. Obenem pa prav on izvaja politike in imenovanja, ki so vam všeč. To konservativne Trumpove podpornike postavlja v zelo neudoben položaj. Sprašujem se, kaj takšen podpornik reče svoji najstniški hčeri? Da mu je všeč politika tega tipa, ampak da ne bi slučajno pomislila in šla s takšnim fantom na zmenek? Zapleteno, ampak na koncu dneva si rečeš, ne volim vzornika, ampak politike, ki so mi blizu. Pragmatično ali ne, neudobno je, ker tudi najbolj zagrizeni podporniki ne morejo reči, da podpirajo dobrega človeka.

V svoji prejšnji knjigi Obamanomics (Obamanomika) pišete o tesnih povezavah administracije Baracka Obame z velikimi gospodarskimi družbami, multinacionalkami. Že iz tega, kar ste povedali do zdaj, je razvidno, da Demokratska stranka izgublja stik z delom svoje tradicionalne baze, to je z delavskim razredom, v omenjeni knjigi pa jo sploh predstavljate kot stranko velikega kapitala. Ampak tudi zdajšnjemu predsedniku, pa naj trdi karkoli, ta svet ni tuj. Kje je razlika med njima?

Barack Obama je imel jasno predstavo, kakšno gospodarstvo hoče. Želel je tesno sodelovanje med močno vlado in velikimi družbami. Ko je dosegel sprejetje zdravstvenega programa Obamacare, je želel, da imajo korist od tega velike bolnišnice, ki naj izrinejo manjše zdravniške prakse. Prepričan je bil, da je to bolj učinkovito. Ko je nadaljeval z dokapitalizacijo velikih bank, ki se je začela pod Georgom Bushem mlajšim, je to naredil z namenom, da jih reši. Všeč so mu bile velike banke. Njegova gospodarska filozofija je bila: »veliko.« Velika vlada in velika podjetja. Donald Trump nima filozofije. Ko sodeluje z velikimi podjetji, ga zanima samo ena stvar: kako mu to lahko koristi osebno in politično. Zato mu je Boeing lahko danes všeč, jutri pa ga že lahko sovraži. Seveda lahko manjša davke, ampak tega ne počne v korporativističnem duhu. Primer: imam šest otrok in ker je povišal podporo družinam z več otroki, sem deležen ogromne davčne olajšave. Ampak to velikim podjetjem ne koristi. Zato davčne olajšave niso tisto, na kar morate biti pozorni, če ga želite razumeti. Trump je sposoben uvesti dajatve na nekaj, in nato uvesti olajšave ali izjeme za nekaj drugega. Ali pa brez ustreznega postopka nekomu dati vladno naročilo. Obama je imel svojo korporativistično filozofijo, Trump pa se obnaša bolj kot župan majhnega mesta, ki dela usluge svojim prijateljem.

Zveni kaotično. Prej bi pričakovali, da gospodarstvo potrebuje neko stabilnost in urejenost.

Gospodarstvu v ZDA je šlo odločno, dokler ni udaril koronavirus. Davčne olajšave so k temu pomembno prispevale. To je bil Trumpov dogovor z republikanci, za katere so najpomembnejši nizki davki. Tudi to je torej uresničil. Ampak gospodarstvo je cvetelo tudi na koncu obdobja Baracka Obame. Zdi se mi, da to kaže predvsem, da predsednik gospodarstva ne obvladuje tako zelo, kot ljudje mislijo.

In konservativci izjemno nasprotujejo javnemu dolgu. Ta pa se je v tem času izjemno povečal.

Republikanci zelo radi ogovorijo, da vlada preveč troši, in da je primanjkljaj prevelik. Ampak zmeraj, ko so republikanci na oblasti, trošijo prav tako veliko. Ampak nižajo davke. Demokrati, ki se pritožujejo nad republikansko vlado, ogromno porabijo, pa včasih nekoliko dvignejo davke. Stališča o dolgu in primanjkljaju se nikoli ne uresničijo, ko je ta ali ona stranka dejansko na oblasti. To je tako, kot če vaš znanec zagotavlja, da bodo njegovi otroci, ko jih bo imel jedli, samo zdravo hrano. Tako tudi politiki govorijo o varčevanju, dokler niso na oblasti.

Reciva torej, da je predsednik Trump svoje obljube deloma uresničil. Ne prav obljub ljudem, ki so se čutili oz. se še čutijo zapostavljene. Kaj torej na podlagi povedanega sklepete o aktualni kampanji, o napovedih javnomnenjskih anket, da ne rečem, da napoveste izid volitev?

Mislim, da so demokrati z Joejem Bidnom izbrali pravega kandidata. Biden namreč ljudi ne plaši in jih ne odbija. Kamala Harris, Elizabeth Warren in Bernie Sanders bi lahko odbili veliko ljudi. Na ameriške volivce se lahko ozrete s pomočjo različnih kategorij. V veliko kategorijo sodijo premožni ljudje iz predmestij z dobrimi javnimi šolami, ki pa je bila v političnem pogledu razdeljena na približno enaki polovici, v zadnjih tridesetih letih malce bolj naklonjena demokratom. Ampak skoraj polovica teh univerzitetno izobraženih ljudi je s stisnjenima nosnicama volila za Trumpa. V zadnjih štirih letih so se ti ljudje odmaknili od Trumpa, ker se ne vede primerno, dostojanstveno. Če bodo volili Bidna, ki je zanje sprejemljiv, tudi zato, ker so bil v bistvu zadovoljni z načinom vladanja Baracka Obame, bo to izjemno pomembno. Gre za predmestja v pomembnih državah, kot je recimo Pensilvanija, ki je verjetno sploh najpomembnejša na teh volitvah. Kar pa zadeva delavski razred, se mi zdi, da se bo Trump med belimi delavci, ki so jedro njegove baze, odrezal tako dobro, kot pred štirimi leti. Veliko ljudi sicer vidi, da ni izpolnil obljub in vrnil tovarn, ampak na koncu se mi zdi, da so z njim zadovoljni, davki so nižji in stopnja zaposlenosti pred koronavirusom je bil visoka. Konservativci so za Trumpa volili že leta 2016, tukaj ne more veliko pridobiti. Ampak na levici pred štirimi leti veliko progresistov in temnopoltih Američanov ni volilo Hillary Clinton. Ostali so doma, prepričani, da Trump ne more zmagati, niso pa marali Hillary Clinton. Mislim, da so ti ljudje zdaj zelo motivirani, ker vedo, da Trump lahko zmaga. Velika prednost Joeja Bidna je, da lahko motivira levico, ki ne bo ostala doma, obenem pa bodo elite še raje volile zanj, kot so za Hillary pred štirimi leti.

Napovedujete torej Bidnovo zmago.

Pred štirimi leti sem napovedal, da Trump nima nobene možnosti za zmago. Zato mojih napovedi ne jemljite preveč resno.