Na obrežjih štirih jezerc in pa v njihovi okolici menda živi kar 90 od 151 vrst ptic, ki živijo v Berlinu. Večine ne opaziš in do njih tudi ne moreš. Dostop do Karowskih ribnikov namreč ni dovoljen in očarljivi biotop z eno največjih biotskih raznovrstnosti v Berlinu in okolici lahko opazuješ samo z nekakšnih ploščadi, ki so jih sem in tja postavili ob ribnikih.

Da bi se ’kar tako’ znašli v Karowu, je malo verjetno. Tam se Berlin končuje. Naprej ni ničesar več, severno od Karowa leži še najsevernejši predel nemške prestolnice Buch. Razen jezerc, stare poznoromanske cerkve ter sem in tja kakšne zanimive stare meščanske vile tam tudi ni nič kaj zares zanimivega. Kraj je odročen, pot do tja pa na več predelih sila grda s predeli obrtnih delavnic in diskontov. Karow še do leta 1908 ni imel vodovoda, kanalizacije in električnega omrežja. Čisto mogoče je, da so ob gradnji kanalizacije ustanovili tudi svoje lastno kanalizacijsko podjetje.

Komunalna anarhija v Berlinu
V tistem času je namreč v Berlinu delovalo kar 60 upraviteljev kanalizacije in prav ta podatek, skupaj z navajanjem obstoja 15 elektrarn in 17 vodovodov, je bil večkrat zapisan kot dokaz tako imenovanega komunalnega kaosa, ki je na začetku 20. stoletja kar klical k racionalizaciji upravljanja in k upravni združitvi Berlina z mesti in podeželskimi občinami in okraji, ki jih danes poznamo kot predele Berlina.

Prestolnica tedaj še mlade združene nemške države naj bi se tudi enotno in z dolgoročnim premislekom urbanistično razvijala. V času bliskovite rasti Berlina in njegovih ’satelitskih’ mest po ustanovitvi Nemškega cesarstva je 14 občin na ozemlju poznejšega velikega Berlina izdelovalo svoje urbanistične načrte in se tudi pri načrtovanju cestnega omrežja ni posvetovalo med seboj, čeprav je bilo dnevnih migrantov iz ene v drugo občino že tedaj več deset tisoč. Niti dogovora o sistemu raznašanja pošte občine niso dosegle.

Neskončna pogajanja, da smeš potegniti cev za vodovod
Berlinski politik Georg Reicke, leta 1903 izvoljen za drugega župana (gre za funkcijo, ki jo ponekod po Nemčiji poznajo še danes in običajno gre za župana, ki je drugače kot prvi župan izvoljen v mestnem predstavniškem telesu, denimo v senatu ali mestnem svetu), je zelo plastično opisal berlinsko komunalno anarhijo: "Kdor je spoznal, kolikšne količine pogajanj, pisarij, koncesij /.../ so potrebne, če želi denimo neka občina samo potegniti cev za kakšno napeljavo čez ozemlje neke druge občine, /.../ ali pa (na svoje ozemlje, op. P. B.) ’uvoziti’ prevozno sredstvo, ki naj bi ga uporabljali vsi, ta mora občutiti nenaravnost, nerazumnost sedanjih razmer."

A pot do tega, da je Berlin čez noč postal drugo največje mesto na svetu po površini (za Los Angelesom), s 3.876.409 prebivalcev pa tudi tretje največje po številu prebivalcev (za Londonom in New Yorkom), ni bila lahka. Berlin oziroma Groß-Berlin, ki je imel 480 kvadratnih kilometrov površin (od tega 210 kvadratnih kilometrov gozdov in 270 kvadratnih kilometrov kmetijskih površin), pa je postal tudi največji veleposestnik v Nemčiji.

A več mest se je dolgo upiralo. Več so jih priključili proti njihovi volji. In to že pred aprila 1920 sprejetim zakonom, s katerim je prvega oktobra nastal Veliki Berlin.

Tovarnarji za mestnim obzidjem
Ideje za to, da bi se Berlin tudi formalno združil z okoliškimi mesti, pa tudi z nekaterimi podeželskimi občinami, so nastajale že sredi 19. stoletja, ko je bil Berlin še zgolj prestolnica Prusije. Države na poznejšem skupnem nemškem ozemlju so bile največje ’zmagovalke’ tako imenovane druge industrijske revolucije in industrializacija je naglo napredovala ter v mesta ’vlekla’ ljudi s podeželja.

Sredi stoletja je tako zunaj mestnega obzidja nastal niz novih tovarn. Siemens, Borsig, AEG so še danes znana imena in z njimi so povezane tudi nekatere arhitekturne znamenitosti Berlina; s Siemensom denimo Siemensstadt, naselje za zaposlene v Siemensu, ki je danes kot ena od berlinskih sosesk arhitekture na Unescovem seznamu moderne svetovne kulturne dediščine. Ali pa Borsigturm, v ekspresionističnem slogu zgrajen stolp na ozemlju tovarne Borsig, na katerega vstopimo skozi prav tako spomeniško zaščitena Borsigova vrata. Za delom so torej prihajale množice in tako se je prebivalstvo Berlina od nastopa 19. stoletja pa do sedemdesetih let s 172.000 povečalo na kar 774.000.

Moabit, deli Schöneberga, Wedding, Tempelhof prisilno postanejo del Berlina
Tudi zato, da novi proletariat ne bi ’pritiskal’ na osrednji Berlin in ne bi bil ves čas na očeh aristokratom in omikanim meščanom, da bi ga torej lahko ’spravili’ v delavska naselja, so bila že leta 1861 njihovi politični volji navkljub Berlinu priključeni prej samostojni Moabit, Wedding, Tempelhof ter določeni deli Schöneberga. V sedemdesetih je želel berlinski župan Arthur Hobrecht mestu priključiti tudi Charlottenburg, Köpenick ter premožno podeželsko okrožje Teltow na jugu in podeželsko okrožje Niderbarnim na severu, vendar so poslanci v pruskem parlamentu predlog dvakrat zavrnili. Verjetno je bilo med nasprotniki tudi veliko prebivalcev omenjenih predelov.

Tradicionalno je namreč veljalo, da Charlottenburg zviška gleda na Berlin. Tisti, ki so živeli onkraj Charlottenburških vrat – gre za tista monumentalna mestna vrata, skozi katera se peljete po velikem bulvarju Cesti 17. junija skozi park Tiergarten in v okolici katerih je eno največjih zbirališč prostitutk v Berlinu – niso želeli imeti opravka s prebivalci revnejših vzhodnih in zahodnih predelov Berlina. Načrt so zavračale predvsem konservativne politične sile, ki so se nekoliko pozneje, na začetku 20. stoletja bale, da bodo pristale v mestu, ki ga obvladujejo ’rdeče sile’ v rdečih ’becirkih’, kamor se bo potem še stekal njihov denar za drago socialno politiko.

Charlotenburga nihče niti ne vpraša ...
V zvezi z ’držo’ Charlottenburga je pomenljiva še ena epizoda v dolgem procesu ustvarjanja velikega Berlina. Šlo je za neke vrste napoved poznejše upravne združitve Berlina. Novembra 1910 so občine Deutsch-Wilmersdorf, Lichtenberg in Schöneberg, skupaj z njimi pa še posestni okraj Dahlem ter 25 drugih podeželskih občin v podeželskih okrožjih Teltow in Nierbarmin podale predlog, da bi vse občine na ozemlju, na katerem je pošiljanje pisma stalo 5 pfenningov pred svoje ime dodale besedo Berlin. Neukölln pri tem podvigu ni sodeloval, Charlottenburga niso niti vprašali …

Kar se tiče vzvišenosti zahodnih in južnih predelov, velja omeniti, da so bila to pogosto za premožnejše sloje davčno izredno ugodna mesta. Frohnau, ki še danes kot ’štrcelj’ na severozahodu izstopa na zemljevidu Berlina in ki je še danes idilično predmestno okolje z očarljivim naravnim rezervatom z najsevernejšim berlinskim jezerom Hubertussee, je šele leta 1910 nastal iz vrtnega mesta, ugledne potencialne prebivalce pa je vabil kot ’mesto brez davkov’. Pa ni bil edini.

Napoleon zemljiških špekulacij
To, da zemljišča v neposredni bližini Berlinu niso pripadala, so bile tudi ugodne okoliščine za zemljiške špekulante, ki so se tako izognili očesu gradbene policije. Zanimiva je zgodba Johanna Antona Wilhelma von Carstenna, ki je dobil celo vzdevek Napoleon zemljiških špekulacij. Omenjam ga predvsem zato, ker je z njim povezana ena od različnih idej, kako naj bi se, geografsko gledano, Berlin razvijal, katere poprej samostojne okoliške občine naj bi sčasoma pogoltnil.

Carstenn je bil sicer v Berlinu prišlek. Leta 1822 je bil rojen v tedaj še danskem Holsteinu, torej čisto na severu današnje Nemčije. Prav v Berlinu in njegovi okolici je ugledal priložnost za gradnjo tako imenovanih Beletage sosesk (ime so dobile po izrazu bel étage, lepo nadstropje, torej po nadstropju, v katerem so aristokrati in meščani v svojih domovanjih sprejemali goste). Danes je še vedno zanimiv sprehod po koloniji vil v predelu Lichterfelde, za katere razvojem je stal Carstenn.

Carstenn si je s svojimi podvigi prislužil tudi odobravanje pruskega kralja, pozneje prvega nemškega cesarja Viljema I. Leta 1869 je Viljem osebno obiskal tedaj še nedokončano kolonijo vil v Lichtenbergu, ki je bila obenem tudi ena prvih kolonij vil na ozemlju leta 1871 ustanovljenega Nemškega cesarstva. Viljemu je bilo všeč, kar je videl in nekaj let pozneje je Carstennu podelil tudi plemiški naziv; Carstenn je tako postal von Carsten-Lichtenberg. Naklonjenost kralja pa je tedaj še zgolj Carstenn, torej brez predimka von, izkoristil za poziv.
Kralju naj bi menda dejal: "Veličanstvo, po dosežkih v letu 1866 (s tem je meril na zmago Prusije in njenih zaveznic nad Avstrijo oziroma Nemško zvezo, kar je bila ena ključnih etap v združevanju Nemčije in pomembna odločitev, ’kdo’ bo združil Nemce, op. P. B.) je Berlin pozvan, da postane prvo mesto te celine. Kar zadeva njegovo ozemeljsko širitev, pa naj se Berlin in Potsdam prek Grunewalda kot parka povežeta v eno mesto."

Pobudnik združevanja: prva svetovna vojna
Carstenna navajam zato, ker je bila njegova ideja širitve Berlina proti jugozahodu zgolj ena od idej, kako naj se razvija Berlin. Ključni koraki za vzpostavitev velikega Berlina so bili sicer storjeni po letu 1910, pomemben pobudnik pa je bila izkušnja prve svetovne vojne. Prej omenjeno 'nominalno' oblikovanje berlinskega somestja z uporabo predloga Berlin, predlagano v letu 1910, je kot veljavno šele 1. aprila 1912 potrdila vladna odredba. Na isti dan je bilo ustanovljeno Namensko društvo za veliki Berlin (Zweckverband Groß-Berlin), ki je v izhodišču poleg Berlina povezovalo še mesta Charlottenburg, Lichtenberg, Neukölln, Schöneberg, Spandau, Wilmersdof ter podeželski okrožji Teltow in Barnim; nekoliko pozneje pa so se pridružili še mesto Köpenick ter podeželske občine Friedenau in Lichterfelde, Pankow in Reinickendorf ter Steglitz in Weißensee.

16 upraviteljev mestne železnice
Društvo naj bi predvsem sprejelo ukrepe, ki bi poskusili odpraviti omenjeni komunalni kaos. Ena najbolj perečih težav je zagotovo bil javni promet. Leta 1912 je na območju društva delovalo kar 16 različnih upraviteljev tramvaja, leta 1913 so se jim pridružili še trije in osem od njih je bilo v zasebni, preostala v komunalni lasti. In povezave z linijami teh so imele še linije podjetij mestne železnice v okoliških Potsdamu, Schöneichu in Woltersdorfu … In kar 150 različnih pogodb med posameznimi podjetji je urejalo promet mestne železnice v Berlinu in njegovi okolici … Sestaviti za ljudi ugodne urnike ni bilo preprosto …

Vsem očitnim težavam z javnimi storitvami navkljub so društvu namenili le skope kompetence, ki jih je od prvega aprila 1912 urejalo 40 členov zakona o občinskem društvu za samoupravljanje njegovih zadev, kot je bilo zapisano v zakonu. In šlo je predvsem za tri zadeve: za usklajevanje javnega železniškega prometa (z izjemo prometa v pristojnosti državnih železnic), sodelovanje pri načrtovanju urbanističnih in cestnih načrtov v širšem območju Berlina ter za nakup in vzdrževanje gozdov, parkov, travnikov in jezer. Ja, prav društvo je od pruske države od leta 1915 naprej kupilo ogromne gozdnate površine – tudi Grunewald, tako imenovana pljuča Berlina – zaradi katerih je Berlin tudi še danes zelo zelena metropola.

Na Zahodu (tudi med vojno) nič kaj novega ...
Ključna za združitev je sicer bila – kot že nakazano – prva svetovna vojna, ki je različne predele sedanjega Berlina prizadela na zelo različen način. Predvsem v premožnih zahodnih in južnih predelih, denimo v Westendu, Friedenauu ali Grunevaldu je življenje potekalo skorajda normalno in seveda ti predeli tudi po koncu vojne niso želeli ničesar spremeniti. A nazor uglednih meščanov je premagala resničnost; pogled na življenje v delavskih predelih in pa tudi sestava pruske skupščine.

Že kmalu po nastopu položaja berlinskega župana 1. septembra 1912 je Adolf Wermuth (nestrankarski kandidat, a izvoljen s podporo socialnih demokratov) ugotavljal, da nemško prestolnico bremenijo velikanske socialne težave. Obiskoval je kliniko Virchow, pa ljudske šole in liceje, tržnice in živinorejske kmetije in opazoval, kako "še globoko v noč tisoči iščejo streho v javnih prenočiščih". Velik del prebivalstva je živel v vlažnih, temnih, umazanih prostorih, ki včasih sploh niso imeli oken, zato pa je bilo tam toliko več mrčesa. Eno stranišče si je včasih delilo celo do 20 gospodinjstev, kolera, tifus, tuberkuloza so bili del vsakdana.

Še bolj je bedo na vzhodu in severu izpostavila prva svetovna vojna in vojno gospodarstvo je "najbolj očitno razkrilo pomanjkljivosti razdrobljenosti Berlina," je zapisal Wermuth. In pisal je tudi, da so delavstvo razburila spoznanja, da na primer v območju Tegla meso delijo bolj radodarno kot drugo in da so prebivalci Neuköllna upravičeni zgolj do treh, imenitnejši prebivalci Schöneberga pa do petih funtov krompirja. In po vojni, natančneje v članku, datiranem z 19. marcem 1919, torej že po krutem obračunu z revolucionarnim vrenjem v Berlinu, je politik Friedrich Freund ugotavljal, da je nujno potrebna čim hitrejša rešitev razmer v smislu vzpostavljanja enotne berlinske občine, saj se bodo sicer "občine z delavskim prebivalstvom na vzhodu in severu pod bremenom stroškov, ki izhajajo iz vojne, sesule." Berlin mora postati enoten, in to pomeni enoten tudi v smislu javnih financ.

Ugodne okoliščine leta 1920
Razmere za izvedbo tega načrta so bile po koncu vojne ugodne. V pruski skupščini je imela več kot 70 odstotkov glasov socialna demokracija, v njej pa je sedelo še nekaj več kot 7 odstotkov neodvisnih socialnih demokratov in oboji so se odkrito zavzemali za veliki Berlin. Pomembno pa je bilo tudi to, da so javnost v času glasovanja o vzpostavljanju enotnega Berlina zaposlovale druge velike teme: španska gripa v Veliki Britaniji, Versajska konferenca in pa Kappov puč, slutnja prihodnje usode weimarske republike.

27. aprila pred 100 leti je bil tako izglasovan zakon o vzpostavitvi nove mestne občine Berlin, ki je 1. oktobra, ko je začel veljati, v enotno mesto povezal osem mest (Berlin, Charlottenburg, Köpenick, Lichtenberg, Neukölln, Schöneberg, Spandau in Wilmersdorf, poleg njih pa še 59 podeželskih občin in 27 posestnih okrajev (Gutbezirck je bila upravna enota, katere jedro je bilo v okraju dominantno posestvo in njegov lastnik je po pravilu tudi imel odločilno besedo o razvoju celotnega okraja). Pridevek Groß so sicer kmalu umaknili, da ne bi zares prevladal vtis premočnega (rdečega) Berlina.

Socialni demokrati so sicer želeli centralno vodeno mesto, vendar je Wermuth, ki je kot župan še doživel združitev Berlina, nato pa novembra končal mandat, opozoril, da bi bil v tem primeru odpor drugih mest prevelik. Tako so bili poprej samostojni deli mesta tudi pozneje zelo samostojni in od tod izvirajo tudi v današnjem Berlinu znani izrazi kot Bezirksamt (okrožna uprava), mesto pa je stopilo na pot razvoja policentričnega mesta, kot ga poznamo še danes. Razdeljen v 20 upravnih okrožij je tedanji Berlin z nekaj popravki mej zelo spominjal na današnjega. Tudi v velikosti, saj kljub intenzivnemu priseljevanju v modni Berlin v zadnjih letih, ta še vedno ni dosegel števila prebivalcev ob vzpostavitvi velikega Berlina. Ampak manjka mu le še malo. Morda je število v mesecih od zadnjega štetja celo že dosegel. Razlog seveda tiči v zmanjšanju števila prebivalstva med drugo svetovno vojno ter izseljevanju iz 'otočnega' Zahodnega Berlina po njej.

Ampak, ja, če se boste razgledovali po malo bolj odročnih predelih današnjega Berlina, denimo po Spandauu ali bolj osrednjem Schönebergu, se ne gre čuditi monumentalnosti občinskih reprezentativnih objektov. Ti so predstavljali cela mesta; večja in ekonomsko močnejša, kot je, denimo, Ljubljana in tudi zato – ne zgolj zaradi gneče v 'centru' – se velja podati tudi proti obrobjem, ker tam vsakič znova naletimo na zgodovinsko jedro nekega drugega zanimivega in tudi zgodovinsko ne nujno nepomembnega mesta.