Njegov zagovornik Tomaž Bromše je dejal, da ne obstaja zakonska podlaga za izvedbo današnjega predobravnavnega naroka, in zahteval je izločitev listin in dokazov, ki so bili zaseženi med hišno preiskavo na Kamenikovem domu v Slovenskih Konjicah leta 1997. Po Bromšetovem mnenju so ti dokazi nezakoniti. Dodal je tudi, da so bile Kameniku kršene ustavne pravice, saj sodišče ni opravilo sodne presoje. Če se sodišče ne bi odločilo za izločitev dokazov, pa je predlagal zaslišanje okoli 50 prič.

Od sodišča je tudi zahteval, da pogleda vse videoposnetke, prebere vse listine iz sodnega spisa in mnenja dosedanjih forenzičnih izvedencev. Obenem je zahteval, da policija sodišču izroči še vse neizročeno gradivo, ki se nanaša na umore v Tekačevem. Ta dokumentacija pa mora biti na razpolago tudi obrambi, je dejal in napovedal izvedbo novih dokazov.

Tožilec Edvard Ermenc se ni strinjal, da je bil današnji narok nezakonit. V predhodnem sojenju ni bil opravljen narok, ker takratna zakonodaja tega ni predvidevala, je dejal. Oporekal je tudi nezakonitosti pridobljenih dokazov.

Sodnica Jožica Arh Petkovič se je odločila glavne obravnave razpisati septembra in oktobra, do takrat naj bi bila znana tudi usoda Bromšetovih zahtev.

Že obsojen, a je bila sodba razveljavljena
Na današnjem naroku se je moral Kamenik znova zagovarjati v zvezi s primerom Tekačevo, ko so umrli 73-letna Frančiška Poharc, njen dve leti starejši mož Štefan ter njuni podnajemnici, 36-letna Helena Krušlin in njena 17-letna hči Viktorija.

Na prvem sojenju leta 1999 je sodišče odločilo, da je Kamenik kriv. Obsojen je bil na 20 let zapora, vendar je vrhovno sodišče leta 2001 razsodbo razveljavilo, saj naj obtoženi ne bi imel možnosti primerjanja zvedenskega mnenja slovenskih strokovnjakov s tujimi.

Drugo sojenje se je začelo leta 2003. Takrat ga je senat celjskega okrožnega sodišča oprostil obtožb, saj niso bili odpravljeni vsi dvomi o odtisu Kamenikovih športnih copat na kraju umorov. Takratni tožilec Milan Birsa se je potem pritožil na višje sodišče v Celju, ki je njegovi pritožbi ugodilo in oprostilno razsodbo leta 2004 razveljavilo.

Na ponovnem, takrat že tretjem sojenju na Okrožnem sodišču v Celju maja 2007 je Kamenik zatrdil, da očitanega kaznivega dejanja ni storil, saj umorjenih ni poznal oz. da nikoli ni bil v Tekačevem.

Vse obravnave v tej zadevi je potem sodišče prestavilo za nedoločen čas, saj se je Kamenik znašel v priporu na Hrvaškem. Reško sodišče ga je leta 2009 obsodilo na osem let zapora zaradi tihotapljenja in prodaje 4,5 kilograma heroina, pri tem pa mu je pomagalo še deset ljudi.