Radanov zagovornik Milan Krstić informacije o poskusu samomora ni potrdil, se je pa pritožil na sklep preiskovalne sodnice, ki je za Radana zaradi ponovitvene nevarnosti odredila pripor. Po Krstićevih besedah je bil Radan na zaslišanju ob "nečloveških obtožbah močno prizadet".

Radan je osumljen 24 kaznivih dejanj, poleg sedmih umorov tudi neupravičenega fotografiranja, omogočanja uživanja prepovedanih drog, zlorabe uradnega položaja in ponarejanja listin. Prostost so mu odvzeli v ponedeljek.

O Krstićevi pritožbi mora zunajobravnavni senat odločiti v 48 urah. Tožilstvo medtem zahteva tudi sodno preiskavo, o čemer pa sodišče še ni odločilo.

Poskus samomora s kosom razbitega stekla?
Radan naj bi si sicer s kosom razbitega stekla poskušal vzeti življenje, zdaj pa se zdravi v ljubljanskem kliničnem centru. Zdravnik je zunaj smrtne nevarnosti, je pa ob njem zaradi varnosti ves čas pravosodni policist.

Radanu zdravniška zbornica licence še ni odvzela, proti njemu pa potekajo postopki pred razsodiščem zbornice. Kot je znano, mu je prvostopenjsko razsodišče Zdravniške zbornice izreklo javni opomin, tožilec zbornice pa je predlagal tudi začasni odvzem licence. Po pritožbi obeh strani bo drugostopenjski organ znova odločal v ponedeljek. Po pričakovanjih naj bi bila odločitev tokrat strožja.

Radan, ki je delal kot zdravnik na nevrološki kliniki, je osumljen, da je več bolnikom samovoljno skrajšal življenje s smrtonosno infuzijo. Policija je na njegovem računalniku našla tudi več fotografij umrlih bolnikov. Radana je UKC, ko so njegova dejanja razkrili, suspendiral in nato krivdno odpustil. Po aferi so razrešili tudi vodjo oddelka na nevrološki kliniki Bojano Žvan in predstojnika intenzivnega oddelka nevrološke klinike Viktorja Šviglja.

Potrebna sistemska rešitev
Primere, kot je Radanov, bi lahko preprečili, medtem opozarja strokovnjak za varnost v zdravstvu Andrej Robida. V Sloveniji namreč nimamo predpisov, ki bi za vse zdravstvene ustanove določali neke protokole varnosti, je dejal. "Sistem je dovolil, da se je ta gospod obnašal, kot se je obnašal," poudarja.

Posamezni zdravstveni zavodi imajo celo že desetletje stare varnostne protokole, a jih večinoma ne izvajajo, je izpostavil Robida, ki meni, da bi glede varnosti potrebovali sistemsko ureditev za celo državo.

V primeru Radana so tudi posamezne medicinske sestre na oddelku vedele, da je kakšen bolnik dobil prevelik odmerek kalija, a niso nič rekle ali pa so rekle preblago, niso vztrajale, je dejal Robida. "Nimamo sistema, ki bi pravil, da moraš vztrajati do konca, tudi če gre za tvojega nadrejenega, za nekoga, ki je na hierarhični lestvici nad tabo, da zavaruješ bolnika."

Robida izpostavlja timsko delo v zdravstvu, ki je "izredno pomembno za zdravje bolnika. Sodelovanje, komunikacijo se da standardizirati, v tujini to že deluje in lahko bi se učili od njih. A pri nas ni zanimanja za to." Sicer je pesimističen glede sprememb.

"V Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana bodo te stvari malo uredili, kalija morda ne bo več dobil noben bolnik, bodo pa še naprej druge napake," je dejal Robida, ki opozarja na še eno organizacijsko napako: "Takega zdravila v visokih odmerkih sploh ne bi smeli imeti prosto na oddelkih. To bi morali imeti samo v lekarnah, kjer bi lahko bili pozorni. V bolnišnicah v tujini so tak ukrep uvedli že pred leti."

UKC: Izvajamo korektivne ukrepe
V UKC-ju Ljubljana so zagotovili, da na nevrološki kliniki še vedno izvajajo korektivne ukrepe in izobraževanja, da bodo na minimum zmanjšali možnost takšnih dogodkov v prihodnje.

Poleg vsakodnevnih jutranjih in popoldanskih raportov ob menjavi dežurnih zdravnikov na oddelku za intenzivno nevrološko terapijo po novem potekajo tudi tedenski sestanki, kjer se ne pogovarjajo samo o posameznih bolnikih, ampak tudi o tekočih zadevah njihovega dela.
Je bil Radan edini primer?
POP TV je ob tem pridobil tudi nekatere dokumente, med drugim dopisovanje med zdravnikom Radanom in nekaterimi sodelavci, tudi nadrejenimi na kliniki. Ti razkrivajo, da se je Radan potožil, da je bilo na oddelku najhuje s pacienti, ki so umirali. Ena izmed zdravnic je, kot razkrivajo dokumenti, običajno mirno odklopila aparat za dihanje in pustila, da se bolnik duši. To naj bi delali še dve kolegici.

Medicinske sestre si ponoči niso upale klicati v dežurno sobo, saj so jih sicer nadrli. Prav tako niso vedele, katere stvari so relevantne in katere ne, navaja POP TV. Dežurni zdravniki so navodila dajali prek telefona, paciente pa so prišli pogledat zelo redko, tako so sestre delale na svojo odgovornost. Na oddelku so po poročanju televizije dobili tudi ustno navodilo, da se morajo zlagati, da so polni in ne sprejemajo bolnikov. To so upravičevali s tem, da se tudi drugi intenzivni oddelki lažejo in ne sprejemajo nevroloških bolnikov. Vse to naj bi se dogajalo večkrat.

Radanov brat: Več let je opozarjal na nevzdržno stanje
Radanu je v bran stopil tudi njegov brat Kristjan Radan, ki je za POP TV povedal, da brat ni ubijal, da je bolnikom le lajšal bolečine, kar bi morali početi tudi drugi zdravniki. Ob tem je dodal, da je Radan na nevzdržno stanje na oddelku opozarjal več let, z nepravilnostmi, ki so se dogajale na oddelku za intenzivno nego nevrološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, pa naj bi bili seznanjeni vsi.

Radanov brat je povedal, da sta z bratom živela skupaj, zato ve, kako pretresen je prihajal domov. Bratu naj bi zdravnik pripovedoval o zdravniških zdrahah, smrt pacientov na omenjenem oddelku pa je bila daleč od dostojne. Radan naj bi bratu pripovedoval tudi o tem, da so morale biti ponoči medicinske sestre na ravni zdravnikov, ker teh ni bilo.

Očitke, da je bil brat odvisen od tablet, je Kristjan Radan označil za "grde laži, ki jih je razširila ena od zdravnic, s katero je v sporu". Dejal je, da je bil v službi 150-odstoten, delal je več od sodelavcev in ni imel niti časa, da bi bil odvisen od tablet. Po njegovem mnenju je preiskovalna sodnica pripor zoper njegovega brata odredila zaradi medijskih pritiskov oziroma pritiska javnosti, da se pacienti počutijo varne.

Občutek, da si Bog
Zdravnika lahko v ubijanje svojih bolnikov vodi tudi narcisoidna motnja, ki mu daje občutek, da je Bog, je dejal klinični psiholog in psihoterapevt Peter Praper. "V mnogih religioznih konceptih imate opozorilo, da se mora človek zelo varovati občutka, da je Bog. Če to prevedem na patologijo narcisoidne motnje, pomeni, da je vsak človek dolžan biti realen, da ni vsemogočen, grandiozen in da ne more on odločati o življenju in smrti, kazni in nagradi," je dejal.

Skrajševanje življenja bolnikov pa je lahko po Praperjevih navedbah posledica drugih težav. Zdravniki, ki se dnevno srečujejo s težko bolnimi ljudmi in smrtjo, te prizore in doživljanja ponotranjijo. "Lahko je takšen dogodek potem posledica pretiranega sočutja," meni Praper.

Zato meni, da bi ljudje, ki se dnevno srečujejo s tako hudimi prizori, morali imeti na voljo terapijo, da bi lahko svoje travme sfiltrirali. "Tako kot skrbimo za remont aparatur, bi morali skrbeti za remont ljudi. Človek je ranljiva roba, včasih bolj kot aparature," je ponazoril.