Radan je v zagovoru ob začetku glavne obravnave pojasnjeval okoliščine smrti prvega primera, ki je prišel v javnost, to je smrt 83-letnega bolnika v enoti intenzivne terapije nevrološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana decembra 2014.

Hudo bolnega moškega so želeli prestaviti z intenzivne terapije v oddelek za paliativno terapijo, kjer pa osebje ni znalo ravnati z aparatom za predihavanje, na katerega je bil priključen bolnik. Zato bi se bolnik dušil. Po njegovem mnenju bi bilo to nehumano in nedopustno. S provokacijo s kalijem pa da je želel pokazati, da je premeščanje takšnega bolnika iz enote intenzivne terapije enako, kot če bi dal bolniku z visokim kalijem še malo kalija.

Zgolj provociral?
Na dan, preden je bolnik umrl, je namreč dobil izvide, ki so kazali na visoko vsebnost kalija v bolnikovi krvi, zaradi česar je vedel, da ima bolnik le še nekaj ur. Osebju ob postelji bolnika je kazal, kakšni so znaki povišanega kalija. Nato je ena izmed sester pripravnic, verjetno zmotno, vprašala, kaj bi bilo, če bi bolniku dali kalij, je pojasnil Radan. Ko je razmišljal, kaj bi se v resnici zgodilo, je prišel do sklepa, da verjetno nič in da ne bi nihče opazil.

Zato je vzel največjo steklenico kalija, kar so vsi opazili, niso pa opazili, da je naredil obvod cevke, v kateri je tekel kalij, je dejal. Kalij je res stekel z maksimalno hitrostjo, a ne v bolnika, je zatrdil Radan. Bolnik je umrl v 15 minutah. V naslednjih dneh je vsem na oddelku razlagal, da je kalij tekel. To bi moral biti alarm za vse, ampak se to ni zgodilo, je dejal Radan in dodal: "Vsi so zelo ležerno vzeli to vest."

Nato je čez nekaj dni prišel na oddelek strokovni direktor nevrološke klinike UKCL-ja David B. Vodušek, ki ga je vprašal, ali drži, da je bolniku dal kalij, nato pa mu dejal, da do preklica ne sme več delati z bolniki. Vodušek je še isti dan o tem tudi obvestil policijo.

Ob tem je Radan opozoril, da bi takšen bolnik moral umreti v nekaj sekundah, in ne 10 oz. 15 minutah, če bi mu resnično dal takšen odmerek kalija in glede na to, kako hudo bolan je bil. Glede vseh drugih bolnikov, za katere Radana obtožujejo, da jih je umoril, pa je dejal: "Insinuacije, da sem z morfijem povzročil smrt, so brezvezne."

Za slike trdi, da so za strokovne namene
Glede očitkov o neupravičenem snemanju golih bolnikov je povedal, da so bolniki na intenzivnem oddelku vedno goli. Polovica posnetkov prikazuje epileptične napade, ki so po besedah Radana pomembni za določanje zdravljenja.

Druga polovica slik pa prikazuje "zanimive klinične situacije", je dejal, ki jih je posnel zaradi patologije, in ne zaradi bolnikov. Fotografije pa da je hranil na osebnem računalniku, ker UKC ni imel denarja za službeni računalnik. Dejal je tudi, da ni bila praksa, da bi pridobivali dovoljenje od bolnika ali svojca za fotografiranje.

Poleg tega Radanu očitajo, da naj bi na svoje ime in še na imena 11 drugih ljudi neupravičeno izdal za 20.000 evrov različnih zdravil. S tem je po prepričanju tožilstva zlorabil uradni položaj in omogočil uživanje prepovedanih drog. Med izdanimi zdravili izstopajo predvsem velike količine pomirjeval.

Besedo mora imeti še avstrijski izvedenec
Svoje podrobnejše mnenje glede zdravljenja teh bolnikov pa bo podal po zaslišanju avstrijskega izvedenca Wolfganga Krölla. Po poročanju Helene Lovinčič za Radio Slovenija Kröllovo poročilo pri vseh bolnikih ugotavlja, da so bili načeloma obravnavani po medicinski doktrini.
Vsi primeri bolnikov so bili zelo resni. Nekateri so bili že doma najdeni z zastojem srca, drugi z obsežnimi možganskimi krvavitvami. V takih primerih, ko je smrt neizogibna, ko bolniki trpijo neznosne bolečine, dihalno stisko, strah, je nujno učinkovito lajšanje s postopnim dajanjem pomirjeval, piše. Kröll poudarja, da skrajšanje življenja pri tem ni cilj, temveč se kvečjemu to vzame v zakup kot stranski učinek sedacije, ki pa se mu ni mogoče izogniti in ne pomeni aktivne povzročitve smrti. Pri tem je morfij nepogrešljiv. Če ga ne bi imeli, bi polovica bolnikov pred smrtjo trpela neznosne bolečine. Sklicujoč se na njemu dosegljivo dokumentacijo pri nobenem od teh bolnikov ni mogoče trditi, da so umrli zaradi morfija ali kalija.
Denimo pri 83-letnem bolniku, ki naj bi mu Radan s kalijem skrajšal življenje, ugotavlja, da če bi dejansko prejel takšno količino kalija in tako hitro, kot je Radan v svoji domnevni provokaciji navajal, bi bolnik umrl v eni do največ dveh minutah. Umrl pa je šele po 10 minutah, med drugim Avstrijec ugotavlja v poročilu.

Nepopolna dokumentacija bolnikov
Tožilka Katarina Bergant pa je opozorila, da je Kröll razpolagal samo z zdravniško dokumentacijo bolnikov, ki pa je nepopolna, saj so bile določene stvari izbrisane oz. naknadno napisane. Zato se v več primerih izvedenec ni mogel opredeliti, ali je bila učinkovina dana bolniku ali ne.

Tako tožilka predlaga sodišču, naj se izvedencu posreduje vso relevantno dokumentacijo, da bo lahko izdelal mnenje, in naj se pred tem zasliši medicinske sestre, ki vedo, kdo je odredil kakšno učinkovino in kaj so aplicirale bolnikom.

Radanov odvetnik Milan Krstić pa je medijem ocenil, da je izvedeniško mnenje v prid Radanu, saj potrjuje, da morfij in kalij nista povzročila smrti.