V zadevi W. proti Sloveniji je ESČP ugotovil, da je Slovenija v kazenskem postopku zoper deset obtožencev zaradi skupinskega posilstva pritožnice kršila pozitivno obveznost države, to je obveznost hitre in učinkovite preiskave kaznivega dejanja.

Kazenski postopek se je začel leta 1990, trajal pa je kar 16 let. ESČP je izpostavil pomanjkljivosti glede izvedenih ukrepov za zagotovitev navzočnosti pri sojenju dveh izmed obtožencev, ki nista bila v Sloveniji.

Kot je poudarilo sodišče, so bili ukrepi nacionalnega sodišča za zagotovitev njune navzočnosti pri sojenju nezadostni, pa tudi, da sta bila priporni nalog in evropski zaporni nalog zanju izdana šele leta 2001.

Kazni za storilce nižje prav zaradi dolgotrajnosti
Sodišče je v soglasni razsodbi še izpostavilo, da so bili obtoženi ravno zaradi predolgega trajanja kazenskega postopka na koncu obsojeni na zaporne kazni, ki so bile nižje od zakonsko predpisanega minimuma, so še pojasnili na državnem pravobranilstvu.

Skupinsko posilstvo iz leta 1990
Primer se sicer nanaša na kazenski postopek proti skupini moških, ki so žrtev posilili aprila 1990, ko je bila stara 18 let. Deset moških je bilo septembra istega leta obtoženih posilstva, pomoči pri posilstvu in spolnega napada. Sodišče jih je novembra oprostilo, ker naj se žrtev ne bi resno upirala in ker je med procesom spremenila pričanje.

Po pritožbi je drugostopenjsko sodišče aprila 1991 primer vrnilo na prvo stopnjo. Dva obtožena sta medtem zapustila državo in ju ni bilo mogoče najti, zato so nastali resni zastoji pri nadaljevanju sojenja, tako da je bilo šest moških obsojenih zaradi posilstva šele junija 2002, in sicer na kazni od osem mesecev do leto dni zapora.

Dva obtožena, ki sta bila v tujini, so pozneje našli in ju na ločenih sojenjih obsodili na osem mesecev zapora - leta 2004 oziroma 2006.

Pritožnica je v tožbi od Slovenije sicer zahtevala odškodnino v znesku 20.000 evrov za nepremoženjsko škodo, ker so ji pomanjkljivosti v kazenskem postopku, predvsem odlogi in posledična negotovost glede izida sojenja, povzročili resne duševne bolečine in nepotrebno trpljenje, ki bi se mu lahko v veliki meri izognili, če bi bili postopki vodeni učinkoviteje.

Sodišče ji je prisodilo 15.000 evrov odškodnine, pri čemer je upoštevalo, da so ji v Sloveniji že izplačali 5.000 evrov odškodnine.