Celjsko sodišče je odločilo, da prvostopenjsko sodišče ni namenilo dolžne pozornosti nekaterim okoliščinam, ob upoštevanju katerih bi bila morda sodba drugačna.

Kot je zapisano v sodbi, gre predvsem za razhajanja slovenskega, nemškega in švicarskih izvedencev glede odtisa obuvala, ki so ga našli na kraju zločina, s Kamenikovim obuvalom. V takšni situaciji pa bi moral prvostopenjski sodni senat po zakonu o kazenskem postopku vključiti novega izvedenca.

Po preučitvi zadeve in opravljeni seji je senat namreč prišel do prepričanja, da številne iz spisa izhajajoče okoliščine, ki v dosedanjem postopku niso bile zadovoljivo ocenjene, nakazujejo na možnost, da je bilo dejansko stanje obravnavane zadeve kljub obsežni obravnavi ugotovljeno zmotno.

Državnemu tožilstvu namreč ni mogoče oporekati, da izdelava izvedeniških mnenj glede odtisov stopal obuval s prizorišča zločina ni veda, ki bi pogojevala identične rezultate različnih izvedencev. Razlike med slovenskimi in tujimi izvedenci je tako po mnenju višjega sodišča mogoče pripisati različnim metodam, objektivnim okoliščinam, pa tudi drugačnim načinom vrednotenja, ki ga uporabljajo tuji izvedenci.

Kot še piše v sodbi višjega sodišča, bi glede spornega odtisa copata namreč prvostopenjsko sodišče po mnenju višjega sodišča moralo v soočenje izvedencev vključiti tudi slovenskega izvedenca. Njegovo mnenje je namreč v marsičem pomembno, saj je v obdelavo dobil bolj ohranjeno obuvalo, kasneje pa so nekatere sledi postopoma zbledele. Glede nasprotujočih si mnenj o velikosti obuvala bi moralo celjsko okrožno sodišče pokloniti vero v mnenji dveh izvedencev (slovenskega in nemškega) v primerjavi z enim (mnenjem švicarskih izvedencev). Mnenje nemškega izvedenca se poleg tega še v nekaterih drugih točkah sklada z mnenjem slovenskega, kar vendarle govori v prid obtožbe, da je sled dejansko pustil zaseženi copat.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje tako moralo dopolniti dokazni postopek, poleg tega pa bo moralo pri utemeljenosti obtožbe upoštevati tudi vse druge dokaze iz spisa, zlasti tiste, ki govore o Kamenikovem poznavanju žrtev, posedovanju istega tipa, vrste in kalibra orožja, kot je bilo morilsko orožje, o posedovanju suhe tarče, pa tudi o molku po telefonu obtoženca v času umora.