Tožilstvo je Šturmu očitalo, da je kot minister za pravosodje v času, ko je opravljal le tekoče posle, svojemu državnemu sekretarju Robertu Maroltu kljub negativnemu mnenju notarske zbornice dodelil mesto notarja v Kamniku. Notarska zbornica je imenovanju nasprotovala, ker Marolt po njihovem mnenju ni imel dovolj pravniških izkušenj.

Pravobranilec in notar
Marolt je hkrati postal tudi državni pravobranilec. Da bi Marolt zasedel ta položaj, je predlagal prav Šturm, v skladu z zakonom pa ga je nato potrdila še vlada. Tožilstvo je prepričano, da je bil Marolt zaradi nezdružljivosti obeh funkcij imenovan v nasprotju z zakonom o notariatu.

Tožilec Primož Suknaič je med sodnim postopkom sicer nekoliko spremenil obtožni predlog. Prepričan je, da bi se moral Šturm iz postopka odločanja o Maroltovem imenovanju za notarja v Kamniku izločiti in odločitev prepustiti vladi. Dodal je, da je obstajal dvom o Šturmovi nepristranskosti, saj je bil Marolt njegov ožji sodelavec in celo namestnik.

Nista prijatelja
A sodišče je menilo drugače. Sodnica Nina Kodra Balantič je namreč presodila, da tožilstvu prijateljskega odnosa ni uspelo dokazati, kar so potrdile tudi priče, ki so njun odnos označile za zgolj profesionalen. Dokazov za obstoj razlogov, ki bi zahtevali Šturmovo izločitev iz postopka, tako ni, je odločilo ljubljansko okrajno sodišče.