Tako na svoji spletni strani piše Alternet, projekt neprofitnega Inštituta neodvisnih medijev, progresivno/liberalne novinarske agencije.

Evrsko območje se bojuje z dvema različnima, a povezanima težavama. Prva težava je nacionalna nelikvidnost, ki jo lahko reši le Evropska centralna banka (ECB), druga pa je padec skupnega povpraševanja, kar pomeni, da potrošniki nimajo denarja za zapravljanje. To težavo bi lahko rešili z močno fiskalno politiko, ki bi ustavila zmanjševanje investicij in porabe v zasebnem sektorju.

Rešitev za evro, še večja težava za države
Zdi se, da lahko le ECB reši območje evra pred veliko recesijo in močnim gospodarskim padcem. Kot izdajatelj evra (članice Evropske gospodarske in monetarne unije so le uporabniki svoje valute) lahko le ECB ustavi trge obveznic članic evroobmočja, ki tem državam omogočajo, da se financirajo, ne da bi plačevale ogromne obresti, ki jih trgi sedaj zahtevajo od držav kot je Grčija. A ECB želi to narediti le za države, ki so pripravljene sprejeti stroge varčevalne ukrepe.

Alternet piše, da bi taka strategija lahko rešila evro, hkrati pa bi to lahko privedlo do še slabše gospodarske dejavnosti v teh državah, večje nezaposlenosti, manjših dohodkov od davka pa tudi večjega primanjkljaja državnih proračunov.

Izstop iz evrskega območja kot rešitev
Tukaj nastopi še druga težava. Potrošniki na stari celini ne bodo imeli denarja za porabo, "padle" države, kot so ob Grčiji še Portugalska, Italija, Irska in Španija, pa ne bodo konkurenčne, kar bo privedlo do dolgoletne nizke gospodarske rasti. Če ne bo evropska gospodarska in monetarna unija začela izvajati politiko, ki bo privedla do rasti, čaka Evropo dolgoletna visoka brezposelnost, s tem pa bo naraščalo nezadovoljstvo med ljudmi, kar bi lahko privedlo do družbenih nemirov in prelivanja krvi. Evropska gospodarska in monetarna unija razmišlja podobno kot Nemčija, ki še naprej trdi, da je krizo evra povzročila fiskalna zapravljivost članic s obrobja, namesto da bi sprevidela, da gre v resnici za krizo evrskega institucionalnega ustruja, piše Alternet.

Za države, ki ne želijo ali ne morejo sprejeti strogih varčevalnih ukrepov, bi bilo najbolje, piše Alternet, da zapustijo evrsko območje in ponovno sprejemajo valute, ki so jih imele pred uvedbo evra. Težava je, ker ni pravega mehanizma za uvedbo takega sistema, zato obstaja možnost propada celotnega obstoječega sistema.

Bloka "mehke" in "trde" valute
V Evropi lahko nastaneta dva bloka, blok "trde valute", v katerem bi bili poleg Nemčije še države Beneluksa, in "blok mehke valute". Francija bi lahko imela težave, ker vztraja ob Nemčiji, saj bi jo ogrozila Italija z bolj konkurenčno industrijo, do katere bi prišla zaradi odhoda iz evrskega območja oziroma ponovne uvedbe svoje valute ali "valute siromašnih držav", kot piše Alternet. Države, kot so Italija, bi lahko z devalvacijo svoje stare/nove valute v primerjavi z apreciiranim evrom oz. "trdo valuto" prodajali svoje izdelke po veliko nižjih cenah kot Nemčija.

Trpela bi tudi Nemčija, saj bi »dva monetarna bloka« povzročila trgovinski šok zaradi zelo verjetne apreciacije nove valute. To bi lahko vplivalo na življenjsko raven nemških delavcev, ker bi se multinacionalna podjetja lahko odločila preseliti tovarne v "novi del Evrope", kjer bi imeli manjše stroške proizvodnje kot v Nemčiji z močnim evrom, ali pa vsaj zagrozila s tem, da bi izsilila nižje plače in ugodnosti.

Težave tudi za Nemčijo
Nemčija je strukturno odvisna od nezadolževanja in sposojanja drugih delov evrskega območja, da sploh lahko raste. Preveliko zapravljanje južnih držav je edino, kar je Nemčiji omogočalo gospodarsko rast. Vodja ECB-ja Mario Draghi je Italijan, a igra nemško igro; sprejel je strategijo, ki jo je Klaus Schuler, politični direktor nemške kanclerke Angele Merkel, predstavil pred dvema tednoma: vztrajanje pri obljubah o fiskalni uniji šibkejših držav v zameno za pomoč ECB-ja. Gre za igro pokra z visokimi vložki, ki jo je Nemčija odločena dobiti - na račun bede mnogih.

Evropa gre trenutno proti močnejši "fiskalni uniji", ki jo želi uvesti Merklova, kar pomeni povečanje davkov in zmanjšanje trošenja v prezadolženih državah. To bi lahko privedlo do socialnih nemirov ter dolgotrajne zadolžitve in negativne rasti. Kaže, da se bo varčevanje ne le nadaljevalo, temveč tudi stopnjevalo, in to v času, ko je evrsko območje po mnenju nekaterih že v recesiji.