Sodišče je tako odločilo v primeru romunskega inženirja Bogdana Barbulescuja, ki je bil odpuščen leta 2007, potem ko so v njegovem podjetju ugotovili, da je v službi uporabljal Yahoo Messenger tudi za spletni klepet z bratom in zaročenko. Barbulescu se je na Evropsko sodišče obrnil potem, ko so proti njemu razsodila romunska sodišča.

Podjetje je sicer zaposlenim prepovedalo uporabo spletnih klepetalnic v zasebne namene.

Sodišče je zavrnilo argument inženirja, da je podjetje kršilo njegovo pravico do zaupnosti komunikacije. Kot so poudarili, "ni nerazumno, da delodajalec želi, da zaposleni med službenim časom opravljajo svoje službene naloge". Ob tem so dodali, da je podjetje podatke o pogovorih zaseglo v prepričanju, da gre za službeno komunikacijo.

Sodišče v Strasbourgu je tudi stopilo v bran romunskim sodiščem, ki so dovolila, da se prepis Barbulescujevih pogovorov po spletu uporabi kot dokazno gradivo proti njemu.

Kot so odločitev utemeljili na sodišču, gre za dokaz, da je službeni računalnik med službenim časom uporabljal v zasebne namene. Romunska sodišča pa so s prikrivanjem identitete oseb, s katerimi je komuniciral inženir, ujela "pravično ravnotežje" med spoštovanjem zasebnosti in interesi delodajalca, so še odločili v Strasbourgu.

Prelesnikova: Posploševanje neprimerno
Na novico se je odzvala slovenska informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik in opozorila, "da iz sodbe nikakor ne izhaja splošna pravica delodajalcev do nadzora zasebne spletne komunikacije zaposlenih in je vsakršno tovrstno posploševanje neprimerno". Evropsko sodišče za človekove pravice namreč dejanj delodajalca sploh ni presojalo, s tem pa je po mnenju Prelesnikove "zamudilo odlično priložnost za razvoj prakse na področju pričakovane zasebnosti pri rabi službenih komunikacijskih sredstev".

Prelesnikova opozarja, da je sodišče v tem primeru ugotavljalo zgolj ali je država Romunija v okviru svojih obveznosti ustrezno ravnala v sodnih postopkih pred delovnimi sodišči in ugotovilo, da ne gre za kršitev Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope. Sodba zato nikakor ne pomeni neposredno uporabljivega vodila za presojanje (ne)ustreznosti nadzora zaposlenih na delovnem mestu, je zapisala.

V izogib nejasnostim, do katerih prihaja v praksi, je informacijski pooblaščenec že pred leti pripravil predlog zakona o zasebnosti na delovnem mestu in ga poslal resornemu ministrstvu za delo, a predlog ni šel naprej v zakonodajni postopek.

V Sloveniji razmerja med delodajalci in delavci sicer ureja veljavni Zakon o delovnih razmerjih, ki glede nadzora na delovnem mestu določa, da se "osebni podatki delavcev lahko zbirajo, obdelujejo, uporabljajo in posredujejo tretjim osebam samo, če je to določeno s tem ali drugim zakonom ali če je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem".

"Delodajalec pa nikakor ni upravičen na splošno nadzirati delavčeve zasebne komunikacije na delovnem mestu ali nadzirati rabe (vsebine, prometnih podatkov) službenega računalnika, e-pošte, ter službenih oz. lastnih naprav (t.i. byod) razen v res izjemnih primerih, ko je to posebej utemeljeno," je poudarila Prelesnikova in dodala, da mora delodajalec pred začetkom izvajanja določenega nadzornega ukrepa "najprej izkazati, da je takšen nadzor resnično potreben in obenem sorazmeren", prav tako pa mora o tem vnaprej ustrezno obvestiti zaposlene.

V kritičnih primerih, za zbiranje dokazov za kasnejši disciplinski postopek, npr. ali ko delavec po zasebnih kanalih iznaša varovane podatke, pa informacijska pooblaščenka vedno predlaga, da se predhodno pridobi odredbo sodišča za zavarovanje dokazov. "Nikakor namreč ne gre prezreti, da so v Sloveniji pogoji za poseg v komunikacijsko zasebnost strožji že zaradi določb 37. člena ustave," je še opozorila Prelesnikova.

K. S.