Nobeden od kandidatov treh glavnih evropskih političnih družin za predsedniški položaj v Evropski komisiji, ki je ključen del kadrovske sestavljanke, nima potrebne večine, je pojasnil predsednik Evropskega sveta Donald Tusk, ki vodi posvetovanja o vodilnih položajih.

Kandidat desnosredinske Evropske ljudske stranke (EPP), relativne zmagovalke volitev, je Nemec Manfred Weber, kandidat drugouvrščenih socialistov je Nizozemec Frans Timmermans, kandidatka tretjeuvrščenih liberalcev pa Danka Margrethe Vestager.

Kandidata za predsednika komisije predlagajo voditelji članic Unije s kvalificirano večino, potrdi pa ga Evropski parlament z absolutno večino.

Nemška kanclerka Angela Merkel je izrazila zaskrbljenost zaradi pomanjkanja jasne večine tako v parlamentu kot med voditelji za Webra. "Ta ugotovitev je izziv. To je očitno," je dejala in izpostavila, da nikakor ne želijo krize s parlamentom.

Francoski predsednik Emmanuel Macron pa na vprašanje, ali je sistem vodilnih kandidatov, t. i. spitzenkandidatov, mrtev, odgovarja, da "sistem v naši pogodbi itak ne obstaja". Poudaril je pomen spolne in geografske uravnoteženosti ter sposobnosti kandidatov.

Macron je spet poudaril, da Francija ne nasprotuje Webru zaradi njegove nacionalnosti. Če bi bila kanclerka kandidatka za predsednico komisije, bi jo podprl, ker ima kompetence za to in bi bila dobra predsednica, je ponovil že znano stališče.

Zdaj sledijo posvetovanja znotraj posameznih političnih družin, Tusk bo nadaljeval pogovore tako z voditelji članic kot z Evropskim parlamentom.

"Prezgodaj je za imena"

O novih imenih nihče ni želel govoriti. "Potrebujemo več časa za pogovore o celotni pokrajini. Danes je prezgodaj za imena," je dejal Tusk.

Da je o imenih prezgodaj govoriti, je poudaril tudi hrvaški premier Andrej Plenković, eden od koordinatorjev EPP-ja v pogajanjih o vodilnih položajih, ki se ga sicer neuradno v medijih tudi omenja v množici morebitnih kandidatov za visoke stolčke.

Plenković je pojasnil, da ima razprava pet ravni. V prvi vrsti gre za konceptualne razlike, ker nekateri podpirajo koncept vodilnih kandidatov, drugi ‒ liberalci in Macron ‒ pa ne, ker ni nadnacionalnih list.

Druga raven so različni pristopi političnih strank glede tega, katera si zasluži predsedniški položaj v komisiji, tretja je medinstitucionalni odnos med članicami in parlamentom, četrta geografsko ravnotežje, peta pa spolna uravnoteženost.

Zdajšnji predsednik komisije Jean-Claude Juncker, sploh prvi vodilni kandidat, ki je dejansko postal predsednik, pa je poudaril, da ga zabava, ko ugotavlja, da ni lahko najti njegovega naslednika.

Na vprašanje, kaj bo drugače čez deset dni, da se pričakuje, da bo dogovor laže doseči takrat kot danes, pa je Juncker odvrnil, da tega sicer ne pričakuje, a da je to treba storiti.