Krize zadnjih let, od evrske do migrantske, pa izglasovan odhod Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske iz EU-ja (t. i. brexit), so jasni znaki, da je povezavo treba reformirati. Kajti brez sprememb sledi le stagnacija, nazadovanje in v najbolj črnem scenariju tudi propad unikatnega in do zdaj uspešnega projekta, ki je prinesel mir stari celini.

Macron in Merklova naklonjena reformam
"Čas je dozorel. Potem ko je EU prevetril najhujše krize, povezane z evrom, migracijami in brexitom, je čas za njegovo prenovo. Čeprav se je gospodarska rast že vrnila, jo mora EU še izboljšati. EU mora znova pridobiti naklonjenost ljudi, poskrbeti za njihovo varnost in modernizirati institucije. Največji državi EU-ja, Francija in Nemčija, imata z Emmanuelom Macronom in Angelo Merkel voditelja, ki sta naklonjena reformam in poglabljanju integracije. Po drugi strani pa sta Brexit in izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA povečala občutek solidarnosti med evropskimi voditelji. Zdi se, da so možnosti za reforme večje kot v preteklosti," stanje EU-ja v svoji novembrski študiji z naslovom Ponovna splavitev "ladje" EU (angl. Relaunching the EU) ocenjuje proevropski "think-tank" s sedežem v Londonu Centre for European Reform (v nadaljevanju CER).

Kdor želi skupaj narediti več, bo naredil več
Predsednik Evropske komisije (EK) Jean-Claude Juncker je marca letos predlagal pet scenarijev, po katerih naj bi se v prihodnosti po odhodu Velike Britanije razvijala povezava. A tisti, za katerim dejansko stoji EK, je tretji, ki bi ga lahko povzeli v stavku: "Kdor želi (skupaj) narediti več, bo naredil več." Kot je za portal Euractiv dejal vir iz EK-ja, je Juncker predlagal pet scenarijev zgolj zato, ker bi v primeru zgolj enega scenarija "vsi začeli streljati nanj". Kot je še pojasnil vir, prvi scenarij (stvari ostanejo takšne, kot so) pomeni status quo oziroma stagnacijo, drugi (zgolj enoten trg) je negativen v smislu integracije, medtem ko sta četrti (narediti skupaj manj, a učinkoviteje) in peti (federalistični; narediti skupaj mnogo več) bolj ali manj "sama sebi namen".

Rajši EU dveh ali več hitrosti kot Evropa brez hitrosti
Tretji scenarij pravzaprav pomeni EU dveh ali več hitrosti. Zagovorniki tega koncepta, ki je že (delno) udejanjen z evrom in schengenskim območjem, trdijo, da državam članicam daje več svobode, da oblikujejo zavezništva in skupne politike tam, kjer so skupni interesi, a ni mogoče doseči konsenza z vsemi članicami. Kot je pojasnil luksemburški premier Xavier Bettel (Euractiv), ima "rajši Evropo dveh ali več hitrosti kot pa Evropo brez hitrosti, ki vodi v slepo ulico. Če kakšna država reče, da noče sprejeti določene politike, potem ji lahko odgovorim le, da je to škoda, hkrati pa jo prosim, naj meni tega ne prepreči, ampak me spusti naprej skupaj z drugimi." Povedano drugače, nemogoče je vse članice EU-ja stisniti v okvir enakih politik. Na primer, nemška in grška ekonomija se ne premikata z enako hitrostjo, nista enako učinkoviti in produktivni, zato morata biti tudi gospodarski politiki držav drugačni. Vsekakor je čas pokazal, da je bil vstop Grčije v evroobmočje napaka, ki jo zdaj sami Grki (in tudi druge članice) drago plačujejo. EU oziroma Evropa več hitrosti bi se specifičnosti posameznih držav lahko prilagodila.

Nimajo vsi enakih ciljev in ambicij
Koncept EU-ja več hitrosti torej pomeni tudi bolj fleksibilno Evropo. CER meni, da je napočil čas, da voditelji 27 držav jasno povedo, da nimajo vsi enakih ambicij in ciljev. Kot je v septembrskem govoru na Sorboni dejal francoski predsednik Macron, se Evropa pravzaprav že premika z različnimi hitrostmi, zato se ne bi smeli bati reči tega na glas. "Sprejmimo diferenciacijo. Nobena država ne sme biti izključena iz procesa, a hkrati nobena država ne sme zavirati tistih, ki želijo naprej." Dodal je, da mora EU pobegniti omejenemu okviru, v katerem se "premaknemo naprej le, če je doseženo soglasje vseh 27 ali 19 (evro)članic, ali pa se ne premaknemo." Večja fleksibilnost bi utišala tudi evroskeptike, ki trdijo, da je EU kot "težek tovornjak, ki želi (iz Bruslja) vsej celini vsiliti uniformni model integracije".

Skupni t. i. zunanji krog politik nujen za delovanje EU-ja
Znotraj bolj fleksibilnega EU-ja se bo po ocenah strokovnjakov CER-a največja ločnica oblikovala med državami evrskega območja (trenutno 19) in tistimi zunaj njega. Evroobmočje se bo krepilo in morda dobilo svoje institucije, zato mora prihodnji institucionalni okvir zagotoviti, da članice z evrom ne bodo privilegirane v primerjavi z drugimi. Podobno velja tudi za preostale že obstoječe delno skupne politike z možnostjo izbire ("opt out"), kot so schengen, nedavno ustanovljeno obrambno sodelovanje (t. i. Pesco) in vse prihodnje skupne politike (npr. davčno poenotenje). Po drugi strani mora EU za nemoteno delovanje ohraniti nabor politik, t. i. zunanji krog, v katerem so prisotne vse članice. To so po oceni CER-a enotni notranji trg, ki temelji na štirih svoboščinah (prosti pretok ljudi, blaga, storitev in kapitala), okoljska zakonodaja in zunanja politika. To je logično, saj brez nekega (najširšega) skupnega okvira povezava propade.

Odgovor kritikom: Ne gre za prvorazredne in drugorazredne članice
Kritiki (npr. Poljska) opozarjajo, da bi diferenciacija med članicami oziroma EU več hitrosti lahko vodila do dveh Evrop znotraj EU-ja, to je do prvorazredne in drugorazredne Evrope. Roland Freudenstein, namestnik direktorja Wilfried Martens Centra za evropske študije, pa je ocenil, da gre pri konceptu več hitrosti za različno stopnjo integracije članic pri različnih skupnih politikah. "Mislim, da ne govorimo o jedrni skupini držav in periferiji. Ne gre za to. To se ne bo zgodilo," pravi Freudenstein. Dodaja, da je nemška kanclerka Merklova leta zagovarjala maksimalno enotnost znotraj EU-ja, zdaj pa zagovarja Evropo več hitrosti. "A pri tem ne misli na jedro držav, ki bi se na vseh področjih premikale skupaj, in na periferijo. Ne, koalicije 'voljnih' bi bile različne. Večini članic je koncept EU-ja več hitrosti všeč. Nimajo težav z njim. Mislim pa, da je razlog za nasprotovanja Poljske dejstvo, da napačno razumejo koncept. Ne bo dveh razredov EU-članic," vztraja Freudenstein (Radio Free Europe/Radio Liberty). Strokovnjaki menijo, da bi se neka nova zavezništva lahko oblikovala pri obrambnih projektih – s sodelovanjem Švedske, Poljske, Nemčije, Danske in Nizozemske. Na področju varnosti bi politika več hitrosti omogočala Franciji, Nemčiji in Nizozemski tesnejše sodelovanje pri izmenjavi obveščevalnih podatkov.

Štejejo izidi, ne procesi
Kakor koli, EU se mora v prihodnje (še) bolj osredotočiti na izide, ne pa na procese, opozarja CER. Volivci želijo videti rezultate na področjih, ki so še posebej pomembni zanje. Zato EU potrebuje nove politike na področju upravljanja migracij, notranje varnosti, zaščite zunanjih mej. Potrebuje nove iniciative za izboljšanje delovanja evroobmočja in za boljše delovanje (skupne) zunanje in obrambne politike. EU mora narediti več na področjih, kot so zelena ekonomija, boj proti korupciji v državah članicah, vladavina prava in pri preprečevanju izogibanja plačila davkov velikih korporacij. Le tako si bo spet povrnil ugled in zaupanje med ljudmi. Čeprav jo trenutni geopolitični kontekst postavlja v defenzivo, pa EU ostaja unikaten in tudi uspešen zgodovinski eksperiment, saj je po najbolj krvavih vojnah v zgodovini človeštva v Evropo prinesel mir. EU je zastavonoša vrednot, kot so vladavina prava, človekove pravice, mednarodno sodelovanje, hkrati pa EU tudi v svetu predstavlja zgled uspešne kombinacije tržne ekonomije in socialne države, družbene pravičnosti.

Politična kriza v Nemčiji nov "moment" pri reformnem procesu
Zato bi bilo škoda zavreči, kar je bilo na področju povezovanja evropskih narodov doseženo. A zdi se, da pot do neke "nove kakovosti" vodi le prek reformiranega, bolj fleksibilnega EU-ja, EU-ja več hitrosti, v katerem si bodo države same izbirale, v kateri prestavi želijo na določenem področju voziti. "Kombinacija Macronovega entuziazma in intelektualne kreativnosti na eni strani ter avtoritete in izkušnje Merklove na drugi so dober obet za korenitejše reforme EU-ja," so zapisali pri CER-u, še preden je bilo jasno, da se v Nemčiji zatika pri sestavi nova vladne koalicije. Nemogoče je napovedati, kako se bo razpletla politična kriza v najmočnejši evropski državi. Vsekakor pa bo vsaj delno zavrla pospešek reform, načrtovan za leto 2018, v režiji Macrona in Merklove. A za slednjo niti ni nujno, da bo še naprej nemška kanclerka ...