Thierry Breton in Paolo Gentiloni sta izpostavila, da Evropa, soočena z eno največjih tragedij v minulih desetletjih, nima druge izbire, kakor da pokaže enotnost in solidarnost, narava in razsežnost krize covida-19 pa kličeta po zgodovinski mobilizaciji tako članic EU-ja kot EU-ja v smislu upravljanja, odločenosti in virov. "Vsakdo se zaveda, da se nobena država in nobena celina ne bo mogla sama soočiti ne z zdravstvenim ne z gospodarskim izzivom, saj pod omejevalnimi ukrepi zdaj živijo skoraj štiri milijarde ljudi, kar je polovica človeštva," poudarjata.

Prvi odziv za zagotovitev nujne likvidnosti je bil po njunih besedah ključen za finančno varnost in gospodarsko preživetje, a za ustavitev krize, zaščito podjetij in delavcev ter ponoven zagon industrijske baze EU-ja in notranjega trga je treba še dlje, sta zapisala komisarja. Vsaka članica bo po njunih besedah seveda sama zasnovala svoj načrt okrevanja in ocenila, koliko dodatnega financiranja bo morala pridobiti na trgih, a nobena evropska država, ne severna ne južna, se ne zmore sama soočiti s takšnim šokom brez dodatnega zadolževanja.

Pri soočanju s finančnimi izzivi bi nas po prepričanju komisarjev morala voditi tri načela: nobene države se ne sme prezreti, nobeno gospodarstvo ne sme biti osamljena žrtev pandemije in vse države morajo imeti pravičen dostop do financiranja na podlagi primerljivih pogojev.

Dodatnih 1500 milijard evrov?

Komisarja ob tem izpostavljata nemški načrt za dodatno zadolževanje v višini 356 milijard evrov, ki predstavlja deset odstotkov nemškega bruto domačega proizvoda (BDP) in ki ga je poleg reševalnega načrta v vrednosti 600 milijard evrov, vključno s 400 milijardami evrov jamstev, potrdil bundestag.

Če bi teh deset odstotkov preslikali na raven EU-ja, bi to pomenilo dodatne finančne potrebe v višini od 1500 do 1600 milijard evrov, ki bi jih bilo treba vbrizgati neposredno v gospodarstvo, kar pa zahteva dodatna orodja, ki bodo vsaki članici zagotovila enak in pravičen dostop do zadolževanja, potrebnega za financiranje načrta za okrevanje. To je po njunih navedbah nujno za zagotovitev ne le enakih konkurenčnih pogojev med članicami EU-ja, temveč tudi med Evropo in ZDA, ki je svoj načrt že izvedla. In tako kot v primeru ZDA je le eno okno priložnosti – zdaj, ne čez šest mesecev.

Ta dodatna podpora lahko pride iz nekonvencionalnih instrumentov, obstoječih ali ne, na primer z inovativno uporabo evropskega reševalnega mehanizma ESM ob prilagojenih merilih pogojevanja, zrahljanih in preusmerjenih na odzivanje na to krizo. Druga možnost, ki jo navajata, je, da bi okrepljena Evropska investicijska banka (EIB) mobilizirala dodatna jamstva. To bi dopolnilo pravkar predlagani mehanizem 100 milijard evrov posojil za preprečitev odpuščanj v podjetjih, imenovan Sure.

Četrti steber financiranja

A glede na potrebno vsoto bo po besedah komisarjev potreben tudi četrti steber evropskega financiranja. Tako kot Evropska centralna banka (ECB) na monetarnem in finančnem področju morajo članice zdaj delovati v skupnem duhu odločanja in inovacij. Ta četrti steber evropskega financiranja bi po navedbah Bretona in Gentilonija lahko imel obliko namenskega evropskega sklada, ki bi lahko izdajal dolgoročne obveznice. V ta nekonvencionalni finančni instrument bi lahko namenili tudi davčne vire. Imel bi sistem upravljanja, s katerim bi se izognili moralnemu hazardu, še zlasti z vidika ciljev financiranja, ki bi bili strogo omejeni na skupne naložbe za gospodarsko okrevanje, povezano s trenutno krizo.

S to idejo bi lahko tudi predvideli in nato dopolnili krepitev proračuna EU-ja, h kateri poziva predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. "Čas se izteka. Okoliščine kličejo po ustvarjalnosti," poudarjata komisarja. Ob tem izražata prepričanje, da se je Evropa naučila naukov iz prejšnjih kriz ter da bo pokazala neomajno solidarnost in se iz te krize dvignila še močnejša.