Z Lizbonsko pogodbo, ki naj bi začela veljati v začetku prihodnjega leta, prihaja tudi povsem nov položaj predsednika Evropske unije. O predsedniku se morajo članice odločiti soglasno, mandat pa traja dve leti in pol.

O kandidatu za ta položaj bi morali govoriti na tokratnem vrhu v Bruslju, a se zaradi zapletov pri ratifikaciji pogodbe na Češkem to vprašanje ni znašlo na dnevnem redu, je bilo pa zato veliko špekulacij ob robu vrha.

Borut Pahor je svojo podporo izrazil nekdanjemu britanskemu premierju Tonyju Blairu in pojasnil, da si pravico podpore jemlje kot predsednik svoje socialdemokratske stranke, medtem ko bo vlada o tem odločala v prihodnosti po formalnem začetku postopka izbiranja.

Poleg zdajšnjega britanskega premierja Gordona Browna je Pahor na srečanju sedmih socialdemokratskih evropskih voditeljev z vodji druge največje politične skupine v Evropskem parlamentu, evropskih socialistov, edini svoj glas podpore namenil Blairu.

Za Pahorja je bil nekdanji britanski premier pogosto navdih za marsikatero spremembo v svoji lastni stranki in predsednik slovenskih socialdemokratov ima z njim "tako ali drugače dobre izkušnje". "Odnosi med laburistično stranko in slovenskimi socialdemokrati so odlični, na Blaira in Browna sem se lahko vedno zanesel," je poudaril.

Pahor sicer priznava, da je na Blairovi politični karieri madež zaradi odločitve o sodelovanju v iraški vojni, ki je bila po njegovih besedah nepotrebna. "Takrat Blaira nisem podprl in nisem videl razloga, zakaj je šel v 'španovijo' z Georgeem Bushem, in razloga, zakaj je to storil, ne vidim še danes," pravi slovenski premier.

Ime Tonyja Blaira je bilo eno prvih, ki se je pojavilo v povezavi s predsednikom EU-ja, in kljub njegovi nepriljubljenosti zaradi iraške vojaške avanture se je zdelo, da ima kar močno podporo med evropsko politično elito, a so njegove možnosti v zadnjem času začele plahneti, še posebej po omenjenem četrkovem srečanju evropskih socialistov, kjer sta ga, kot je povedal Pahor, podprla le on in Brown.

55-letnemu Blairu ni očitati bogatih izkušenj v mednarodni diplomaciji, a kot kaže bi mnoge države na položaju predsednika EU-ja raje videle manj izstopajočega voditelja, ki bi bil bolj sposoben zagotoviti konsenz. Poleg njegove podpore iraški vojni je proti njemu govorilo tudi dejstvo, da Velika Britanija ni med 16 članicami evrskega območja in ni del schengenskega sistema.

Eden od resneješih kandidatov za visok položaj je desnosredinski luksemburški premier Jean-Claude Juncker, ki se je do zdaj večkrat izkazal kot posrednik med veliki članicami EU-ja, ko je šlo za pomembna vprašanja. Je tudi tvorec sporazuma iz Maastrichta, ki je tlakoval pot do uvedbe enotne evropske valute.

54-letni Juncker je izrazil pripravljenost, da z naklonjenostjo prisluhne pozivu h kandidaturi za predsednika, vendar je v pogovoru za domači časopis ta teden dejal, da ne vidi veliko možnosti za osvojitev položaja, če bi bil kandidat. Tudi sam sicer ta položaj vidi predvsem kot iskanje konseza in ne kot pehanje za osebno slavo.

Med diplomati se je v zadnjem času pojavilo ime nizozemskega desnosredinskega premierja Jana Petra Balkenendeja, ki je zaslužen, da se je ena od ustanovnih članic EU-ja uveljavila na svetovnem prizorišču in pred kratkim prejela povabilo na vrh skupin G8 in G20. Pri kandidaturi mu lahko škodi dejstvo, da je med njegovim vodenjem Nizozemska leta 2005 na referendumu zavrnila ustavno pogodbo.

Eden od mogočih kompromisov med malimi in velikimi članicami bi lahko bil nekdanji socialdemokratski finski premier Paavo Tapio Lipponen, ki je finsko vlado vodil med letoma 1995 in 2003. Bil je prvi, ki je leta 2000 vpeljal koncept evropske pogodbe. V svojem članku v časopisu Financial Times je 68-letni Lipponen predstavil svoje videnje visokega položaja, ki ga vidi predvsem kot notranjepolitično vlogo pri iskanju konsenza.

Dobri odnosi z nemško kanclerko Angelo Merkel bi lahko koristili nekdanjemu avstrijskemu kanclerju Wolfgangu Schüsslu, ki je avstrijsko vlado vodil med letoma 2000 in 2007, vendar lahko z gotovostjo računa na nasprotovanje Francije, ki mu očita odločitev, da je leta 2000 vladno koalicijo oblikoval z skrajno desničarsko Svobodnjaško stranko in njenim voditeljem Jörgom Haiderjem, zaradi česar so druge članice EU-ja prekinile sodelovanje z Dunajem.

Potem ko si je od evropskih voditeljev prislužil pohvale za vodenje EU-ja v drugi polovici letošnjega leta, se je kot mogoči kompromisni kandidat pojavil tudi švedski premier Fredrik Reinfeldt. 44-letni politik si je za eno od prednostnih nalog postavil boj proti podnebnim spremembam, medtem ko je njegov slogan "sprejemati izzive".

Potem ko se mu leta 2004 ni uspelo zavihteti na čelo Evropske komisije, saj se je pojavil Jose Manuel Barroso, je Guy Verhofstadt nadaljeval vodenje belgijske vlade in se lani po devetih letih umaknil s položaja. Trenutno je član Evropskega parlamenta, kjer vodi skupino liberalcev. Njegovi kandidaturi bi lahko nasprotovala Velika Britanija, ki z nezaupanjem gleda na njegove federalistične ideje.

Mnogi evropski politiki so izrazili željo, da bi EU vodila ženska, a do zdaj se je med kandidati znašla žal le ena predstavnica. Nekdanja latvijska predsednica Vira Vike-Freiberga, znana tudi pod vzdevkom "železna lady z vzhoda", je nekdanjo sovjetsko republiko pripeljala v EU in zvezo Nato, baltsko državo pa je vodila dva mandata med letoma 1999 in 2007. V Latvijo se je vrnila iz Kanade po uspešni mednarodni karieri kot profesorica psihologije. Ni pripadnica nobene stranke, ima se za sredinskega politika, ima pa kot Blair madež podpore ameriški invaziji na Irak.

Dolgo je bil med vodilnimi kandidati nekdanji irski premier Bertie Ahern, dokler ni lani odstopil s položaja zaradi obtožb o korupciji, toda zdaj se je znova pojavil kot kandidat in svojo podobo bo na ogled postavil med vseevropsko medijsko turnejo. Koristi mu lahko podpora številnih evropskih voditeljev, naklonjen pa mu je tudi predsednik Evropske komisije Barroso.

Še eno ime se omenja, in sicer prav tako nekdanji irski premier John Bruton, ki trenutno končuje položaj veleposlanik EU-ja v ZDA. Predsednik irske vlade med letoma 1994 in 1997 je svojo namero o kandidaturi napovedal v pismu veleposlanikom članic EU-ja v Washingtonu.