Skupaj s Svetom Evropske unije predstavlja zakonodajno telo povezave. Z leti je politični vpliv parlamenta naraščal in se zdaj kaže že na vseh področjih delovanja Evropske unije.

Ko se je predhodnik Evropskega parlamenta (ki pod tem imenom nastopa šele od leta 1962) prvič sešel 10. septembra 1952, je predstavljal le posvetovalno telo tedanje Evropske skupnosti za premog in jeklo in ni imel zakonodajne moči. Sestavljalo ga je 78 članov. Današnji Evropski parlament je bil ustanovljen leta 1957 z rimsko pogodbo, prvič pa je zasedal leta 1958. V 70. letih prejšnjega stoletja je postal pristojen za proračun tedanje Evropske gospodarske skupnosti.

Do leta 1979 so evropske poslance imenovali državni parlamenti, tega leta pa so volivci prvič neposredno volili njegove člane. Z vsako širitvijo evropske povezave je naraslo tudi število njegovih poslancev. Z določili maastrichtske in amsterdamske pogodbe je parlament postopno prerasel v zakonodajno telo. Ustaljeni zakonodajni postopek je soodločanje, ki postavlja Evropski parlament in Svet Evropske unije na isto raven, saj je besedilo potrjeno, ko ga potrdita oba. Tudi predsednik Evropske komisije za imenovanje potrebuje soglasje parlamenta.

Evropski parlament zaseda dvanajstkrat na leto v Strasbourgu, preostala zasedanja potekajo v Bruslju, seje odborov (17 stalnih odborov) pa so vedno v Bruslju. Kakor vsak drug parlament ima tri vrste pristojnosti: zakonodajno, proračunsko in nadzorno.

Ni zakona brez soglasja parlamenta
Noben nov zakon ne more biti sprejet brez soglasja parlamenta. Pri tem ima glavno pobudo za oblikovanje evropske zakonodaje Evropska komisija, vendar pa ji lahko tudi parlament posreduje svoje predloge.

Običajno zakonodajni postopek poteka tako, da Evropska komisija pošlje v Evropski parlament predlog zakonskega akta. Nato je na vrsti pristojni parlamentarni odbor, ki pripravi posebno poročilo in imenuje poročevalca. Za mnenje se lahko zaprosi tudi katerega od preostalih parlamentarnih odborov. Poročevalec pripravi poročilo, posamezni poslanci in pristojni odbori pa lahko nanj vložijo predloge sprememb. Nato poročilo proučijo še posamezne politične skupine, o njem pa se razpravlja na plenarnem zasedanju. Slednjič z glasovanjem svoje stališče izrazi celoten parlament.

Zakonodajni postopek po navadi vključuje od ene do treh obravnav. Zakonodajno besedilo predlaga Evropska komisija, parlament pa nato večinoma predlaga spremembe besedila v obliki dopolnil. Nato je na potezi Svet EU-ja, ki dopolnila sprejme ali pa ne; če soglasja o besedilu nikakor ne morejo doseči, se mora sestati poseben spravni odbor. Končno besedo pa imajo seveda poslanci Evropskega parlamenta, ki predlog zakona potrdijo ali pa ne.
Pri tem opomnimo še, da je pri sprejemanju zakonodajnih aktov treba ločiti med navadnim zakonodajnim postopkom, kjer sta parlament in svet enakopravna, ter posebnimi zakonodajnimi postopki, ki veljajo le v posebnih primerih. Tu ima parlament le posvetovalno vlogo.
Pri občutljivejših vprašanjih, kamor med drugim sodijo davki, industrijska in kmetijska politika tako Evropski parlament poda le mnenje.

Parlament odloča tudi o širitvi EU-ja, saj lahko uporabi veto na sprejem nove članice.

Proračunska pristojnost
Proračunsko pristojnost si Evropski parlament, podobno kot zakonodajno, deli s Svetom ministrov. Proračun za prihajajoče leto parlament sestavi vsakega decembra. Letni izdatki za vse postavke se na podlagi dogovora med parlamentom in svetom vpišejo v večletni finančni načrt.
Proračunski predlog Evropske komisije proučujeta parlament in svet na dveh obravnavah, na katerih skušata uskladiti višino in namen porabe sredstev. Parlament proračun, če meni, da ne ustreza potrebam EU-ja, lahko tudi zavrne. V tem primeru se mora proračunski postopek začeti znova.

Nadzorna pristojnost

E. S.

Videopredstavitve je pripravil Evropski parlament.