Bojan Starman, ki ja na čelu Mure in partnerjev devet mesecev, ocenjuje, da bi lahko leto kljub dvigu minimalne plače končali celo z več kot napovedanimi 300.000 evri dobička. Trenutno v prekmurskem oblačilnem podjetju dela 1.226 ljudi, naročil pa imajo dovolj.

MMC se je s predsednikom uprave Mure in partnerji poleg o razmerah in prihodnosti podjetja pogovarjal še o gospodarski "kondiciji" Slovenije nasploh. Kot pravi Starman, se vladni protikrizni ukrepi niso "prijeli", manjka nam odločnejša politika. "Preveč je nekih nepotrebnih aktivnosti, s katerimi izgubljamo čas. Treba bi bilo znižati javno porabo, pospešiti investicije in racionalizirati postopke. Vsak čuva le svoj kupček, svojo službo, ne upamo pa si narediti resnega reza," je med drugim dejal izkušen gospodarstvenik, nekdanji poslanec in dolgoletni župan občine Žiri.

Zakaj je Slovenija v prvem četrtletju znova zašla v recesijo, ali padec za 20 mest na mednarodni lestvici konkurenčnosti kaže realno sliko, ali tajkunske zgodbe na eni strani in delavci, ki za svoje delo ne dobijo plačila, na drugi kažejo tudi na moralni zlom gospodarstva, kako izpeljati pokojninsko reformo, so še nekatera vprašanja, na katera je odgovarjal Starman.

V Muri in partnerji ste devet mesecev. Ob nastopu funkcije ste dejali, da je prioriteta iskanje novih poslov. Kako je z naročili, je dela dovolj?
Res je, iskanje poslov je bilo prioriteta. Želeli smo na novo zaposliti čim več ljudi, ker jih je veliko na tem področju izgubilo službo. In ne moreš zaposliti delavca, če zanj nimaš dela. Pri intenzivnem iskanju novih poslovnih partnerjev smo bili zelo uspešni. Trenutno, v času polne sezone, imamo zaposlenih 1.226 ljudi. Zdaj je za nas sezona proizvodnje kolekcije jesen/zima in praktično delamo cele dneve. Polno smo zaposleni.

Po letih rdečih številk je podjetje že v zadnjih mesecih lanskega leta poslovalo pozitivno. Dejali ste, da bi lahko letošnje leto končali z okoli 300.000 evrov dobička, a je k višjim stroškom prispevala uvedba višje minimalne plače. Kako kažejo najnovejše bilance?
Čeprav smo sprva razmišljali o postopnem prehodu na minimalno plačo, smo že v maju prvič izplačali polno doplačilo do 734,15 evra, kolikor znaša minimalna plača. To je povečalo naše stroške dela za okoli 180.000 evrov mesečno. Naredili smo rebalans načrta in poskušali z dodatnimi posli in s povečano proizvodnjo zaslužiti še to razliko, da bi kljub temu poslovali pozitivno. Sicer dobivamo tudi nekaj subvencij za dodatno zaposlene ljudi - okoli 130.000 evrov na mesec. Z vsem skupaj predvidevamo, da bo rezultat pozitiven, kot je bilo rečeno. Trenutne razmere kažejo, da bomo leto končali z okoli 300.000 evri dobička oz. še nekoliko več.

Ob zvišanju minimalne plače in posledično višjih stroških za delodajalce ste dejali, da je to "nepotrebna zanka za vrat". Namigovalo se je, da bi ta ukrep lahko pomenil odpuščanje ali celo stečaj nove Mure. Sta ta dva scenarija mogoča?
To še vedno popolnoma drži. Dejstvo je, da je bilo povečanje minimalne plače za tak znesek - 22, 8 odstotka - nepotrebno, nekoristno in ob nepravem času, v času krize. To bo gotovo povzročilo oz. že povzroča veliko sporov v podjetjih in kar nekaj ljudi bo po nepotrebnem izgubilo delo. Če bi se plače dvigovale za nekaj odstotkov in postopno, potem bi šlo. Tako velike skoke pa je težko pokriti z večjim rezultatom dela. V Muri in partnerji od 1.226 zaposlenih kar 1.000 ljudi prejema minimalno plačo. To pa pomeni dolgoročne težave, ker je uravnilovka previsoka in bo treba pri plačah narediti še marsikaj. Poleg tega pa ta ukrep prinaša tudi višji regres in višje druge javne izdatke. To bo povečalo težave v naši državi tako glede javne porabe v podjetjih kot glede realizacije rezultatov. Prehitro delimo, prej je treba ustvariti.

No, ampak če se vrneva konkretno k Muri in partnerjem. Bodo potrebna odpuščanja?
Mi smo zaposlili še več ljudi, kot smo načrtovali. Res pa je, da imamo tudi majhen del začasno zaposlenih, ki vskočijo v sami sezoni. Podjetja se bodo na kratki rok poskušala dogovoriti za postopen dvig minimalne plače, a se bodo težave, predvsem kar se tiče likvidnosti, začele kopičiti. Verjetno to direktno ne bo povzročilo odpuščanja, na dolgi rok pa se bo veliko podjetij znašlo v težavah in mnoga izmed teh bodo morala zapreti svoje prostore, predvsem tista, ki so že tako ali tako "hendikepirana".

V Sloveniji namreč največji del dajatev pobiramo od dela, kar pa je nepravično predvsem za delovno intenzivne panoge. Pri nas (v Muri in partnerji, op. a.) 80 odstotkov stroškov predstavlja delo, podobno je tudi v nekaterih drugih panogah, npr. v turizmu, ki bi moral biti naša perspektiva. Velikokrat sem že rekel: "Če želite pomagati, znižajte kakšen prispevek." Tako bi bila obremenitev najbolj poštena, vsak bi imel boljše pogoje za delo in konkurenčnost.

Sicer pa stečaj matične družbe Mure še ni končan. Potekajo dražbe premoženja. Bi lahko to kako vplivalo na delo v podjetju Mura in partnerji?
Mi delamo v prostorih Mure, d. d., v stečaju, imamo najete stroje in opremo, Mura, d. d., v stečaju pa je naš lastnik. Upam in prepričan sem, da bo ta proces potekal čim bolj ločeno in nemoteno. V našem primeru imamo eno težko okoliščino. Mura je imela kup hčerinskih podjetij in tako ljudje kot potencialni kupci so zmedeni glede tega, kaj zdaj kdo dela. Zdaj pa so tu še informacije o postopkih, stečaju, ki nas praktično ne zanimajo. Mi le skušamo čim uspešneje voditi Muro in partnerje, narediti pozitiven rezultat kljub težkim razmeram in ustvariti čim višjo vrednost na zaposlenega. Želimo biti neodvisni, samostojni. V vse drugo pa se nočemo vmešavati, čeprav smo nekako vezani na staro Muro, predvsem če bomo želeli širiti svoj program.

Če pogledava širše: po nekolikšnem okrevanju je Slovenija v prvem četrtletju letos znova zašla v recesijo. Kako kot izkušeni gospodarstvenik, pa tudi nekdanji poslanec, ocenjujete vladne protikrizne ukrepe in izhodno strategijo?
Tukaj smo naredili kar nekaj napak in neke jasne strategije, kako ukrepati, nimamo. Če poslušamo, kaj smo pridobili z delnim subvencioniranjem polnega delovnega časa, verjetno to ni bil neki koristen ukrep. Dajati državne garancije za podjetja, ki s tem praktično pokrivajo svoje izgube in pridobivajo denar, pomeni na dolgi rok odpise plačil. Imamo celo vrsto različnih shem, a vse skupaj je narejeno praktično netransparetno in nejasno. Za državo bi bilo bolje, da bi manj delila in tudi manj pobirala. Ne vem, zakaj ne moremo sprejeti nekega enotnega ukrepa, npr. povišanje enega davka, kot je DDV. To bi bil ukrep, ki bi veljal za vse, in kdor bi se znašel, bi se, kdor ne, pa pač ne.

Torej, prvič vemo, da uspehi teh ukrepov niso bili takšni, kot smo pričakovali. Vsaka stvar je do konca zbirokratizirana, kar pripelje do pol preveč institucij, državnih uradnikov, ki zapletajo same postopke. Druga stvar pa je, da smo imeli tukaj zlata leta in metali denar skozi okno prek bank. Imeli smo tajkune. Vedelo se je, da to prinaša težave, ker bodo ljudje, ki bodo kupili podjetja z državnim denarjem, težko vračali posojila oz. bodo podjetja dvakrat obremenjena prek teh prevzemnikov. To se lepo vidi v Pivovarni Laško, Unionu, Intereuropi, Luki Koper, Hitu Gorici ... Pri vsem tem pa se mi postavlja vprašanja, kje so vse tiste stvari, ki jih vedno vlagamo v razvoj. Kje so ta znanja in vse drugo?

Ravno to je moje naslednje vprašanje: lahko govorimo tudi o neke vrste moralnem zlomu gospodarstva v smislu, da imamo na eni strani tajkunske zgodbe, zgodbe hitrih in velikih zaslužkov posameznikov, na drugi pa žalostne zgodbe ljudi, ki niso plačani za svoje delo ali se čez noč znajdejo na cesti brez vsega?
Zamudili smo edinstveno priložnost pri privatizaciji, ker nismo vgradili varnostnega mehanizma, ki bi preprečil takšne škodljive zgodbe. Menedžerji se ne smejo ukvarjati z lastninjenjem, to je stvar tistih, ki imajo denar. Dobili smo certifikate, ki so se vlagali v PID-e, kar se je pokazalo kot neumnost. Vložiti bi morali v neki investicijski zagon, ne pa do so nekateri posamezniki, špekulanti s tem služili … Na prodajo teh deležev, ki smo jih dobili državljani Republike Slovenije, bi moralo biti nekje od 10 do 15 let moratorija. Dejansko pa je prišlo do tega, da so nekateri obogateli za nič denarja … Te zadnje tajkunske zgodbe so le posledica zadnjih napačnih potez, praktično pa se je 90 odstotkov menedžerskega lastninjena izpeljalo že prej. Čeprav so nekatere tovrstne zgodbe uspešne, pa je večina primerov pokazala, da posamezniki, ki so tako prišli do premoženja, z njim niso znali ravnati.

Sicer pa smo zdaj še vedno v neki fazi lastninjenja. Ne vemo, kako je z državnimi deleži, bankami … Vidimo afere, ko ljudje ne morejo odplačevati nekih kratkoročnih posojil, in če v teh primerih ne bi "pritisnili" mediji, bi jim banke poskušale posojila reprogramirati potihoma, na skrivaj in zgodbo pomesti pod preprogo. Skratka, naš križ je netransparentno in tajno poslovanje bank. Dejansko se je dajalo denar brez kakšnih resnih zavarovanj, banke pa so denar kar uvozile iz tujine in ga nato skušale na različne načine vložiti. S tem je bila res narejena dodatna škoda slovenskemu gospodarstvu. To je sistem, ki dela po poznanstvih, brez vsakršnega nadzora in je tako močan, da vedno doseže svoje. Kot kaže, pa banke, ki smo jih že večkrat na takšen ali drugačen način sanirali, še vedno pričakujejo, da se bo vanje spet vlagal denar. Ampak upam, da jim država tega ne bo več dajala.

Premier Borut Pahor je večkrat kot pomemben dejavnik izhoda iz krize izpostavil konkurenčnost, a Slovenija je na lestvici svetovne konkurenčnosti švicarskega inštituta za razvoj menedžmenta (IMD) izgubila kar 20 mest in končala na 52. mestu. Zakaj in ali so rešitev napovedane strukturne reforme? Kot vemo, so zdaj zaradi napovedanega varčevanja "na nogah" sindikati javnega sektorja …
Pri nas manjka trda roka. Dvignili smo minimalno plačo na eno najvišjih v Evropi, in to v času krize. Vsak, ki gleda na to z gospodarskega vidika, ve, da je to neumnost, ki je bistveno vplivala na to zadevo. Tu je še že omenjena birokracija. V naši državi se v tem ogromnem državnem aparatu izgubi vse. Postopki za različne zadeve hromijo celoten sistem. Računali smo, da bodo ljudje kar drveli v to našo državo, a dejansko nimamo investicij. Nimamo nikogar, ki bi se resno ukvarjal z gospodarstvom, konkurenčnostjo na način, da bi se pripravili neki temelji, ne pa da se vsake pet minut popravlja zakone, kot se komu zljubi …

Ta odraz konkurenčne sposobnosti je čisto pravilen, ker postajamo ena najbolj zapletenih držav. Gospodarstvo je stvar, ki ji država da pogoje, potem pa se nima vanj več kaj vtikati. S subvencijami, različnimi pomočmi ustvarja razlike in favorizira ene pred drugimi. V državno blagajno bi lahko prispevali malo manj iz dela, pa več iz drugih stvari.

Iz česa?
Ne vem, videl sem, da je imela NE Krško 0 dobička. Kaj je to? Kako pa bomo gradili nove vire? Praktično plačuje manj državi kot ena "uboga" Mura in partnerji. Skratka, najbolj realen bi bil davek na promet. Torej tisti, ki trošimo več, tudi plačamo več. Ne vem, zakaj se bojimo takšnih sprememb.

Veliko "vroče krvi" povzroča tudi sprememba pokojninskega sistema. Jasno je, da je obstoječi sistem dolgoročno nevzdržen, a sindikati in vlada ne najdejo skupnega jezika. Do kdaj je po vaši oceni še smiselno voditi socialni dialog? Kaj bi bila optimalna rešitev?
Če bi bil na mestu predsednika vlade, se ne bi šel socialnega dialoga na takšen način. To je praktično norčevanje iz sistema. Socialni partnerji bodo, ne glede na to, kaj se dogaja v gospodarstvu, 100-odstotno vztrajali pri svojih pravicah. Znotraj tega pa se ne poskrbi, da bi se breme porazdelilo med vse enako.

Jaz 1. januarja 2011 izpolnjujem pogoje za upokojitev, vendar ko pogledam predloge sprememb, bi se mi lahko v skrajnem primeru delovno obdobje podaljšalo za osem let. Gre za velik skok. Seveda je pokojninska reforma nujno potrebna, vendar pa ne smemo iti iz ene skrajnosti v drugo. Postaviti bi morali novo, "mehkejšo" različico, ne pa da begamo ljudi in delamo cirkus po nepotrebnem. Predlog bi morali pripraviti strokovno na način, da bi bil za vse sprejemljiv in bi se upokojitvena starost višala postopno. Če bi šlo za postopno podaljševanje delovne dobe za nekaj mesecev, bi ljudje to sprejeli, ne pa da se uvaja tako drastične spremembe. Gre za neko histerično in neusmerjeno delovanje, tako kot pri uvajanju višje minimalne plače, ko ni nihče izračunal, kaj ta ukrep potegne za seboj. Tu bodo bitke, vendar predvidevam, da s pogajanji ne bomo prišli nikamor. Če se ne bodo nekateri sprijaznili, da imamo toliko, kot ustvarimo, da ne moremo deliti več, kot imamo, bomo tudi v Sloveniji priča grškemu scenariju – torej kupu stavk . Plačilo pa bo precej višje, kot če bi ukrepali pravočasno in pametno.

Kot ste omenili, boste 1. januarja prihodnje leto izpolnjevali pogoje za upokojitev. Se boste upokojili?
Seveda. Če se bo le dalo, da. Potem pa bom videl, koliko bo še moči za delo.

Torej nameravate še ostati v Muri in partnerji?
Bomo videli, po potrebi. Jaz sem bil že takrat pred upokojitvijo in mi je to pomenilo še en dodaten izziv. Želel sem pomagati in sem sprejel to delo. Zdaj ga poskušam opraviti čim bolje, kljub težavam, s katerimi se srečujemo na tej poti. Bomo videli, kaj se bo dogajalo. Sicer pa niti enega dneva ne bi delal nekje brez potrebe, če bi videl, da zadeve potekajo brez težav.