Do takrat bodo namreč še delovali pozitivni učinki vključitve v Evropsko unijo in bo Slovenija še dobivala denar iz evropskih strukturnih skladov. Pozneje je predvideno postopno zniževanje gospodarske rasti in približevanje ravni razvitih evropskih držav.

Umar pripravil dva scenarija
Za obdobje od leta 2013 do 2030 sta izdelana dva scenarija, ki izhajata iz različnih predpostavk mednarodnega ekonomskega okolja, oba pa računata z uspešnim prilagajanjem domače gospodarske politike nastalim razmeram.

Uresničitev razvojnih ciljev do leta 2023 ...
Prvi, zahtevnejši Umarjev scenarij, predvideva, da bi Slovenija uresničila zastavljene razvojne cilje do leta 2023. Po letu 2013 naj bi se rast ustalila pri 3,5 odstotka na leto in prešla v triodstotno rast do leta 2030. Uspešen gospodarski razvoj bi zagotavljali pozitivni učinki širitve evropskega trga ter velika finančna vlaganja v razvoj infrastrukture, podjetništvo, tehnologijo in ljudi. Nekaj ključnih slovenskih podjetij bi lahko preraslo v mednarodne družbe in proizvodnjo selilo iz EU-ja, medtem ko bi razvojne oddelke, trženje in oblikovanje ohranjali v Sloveniji.

... ali nestabilno napredovanje zaradi protekcionizma
Drugi scenarij, ki predvideva manj ugodne gospodarske dosežke, predvideva v letu 2030 skupno kar 35 odstotkov nižjo raven bruto domačega proizvoda od potencialno mogoče. Slovenija bi namreč napredovala počasneje, v nestabilnih razmerah in ob močnem protekcionizmu po Evropi. Ker scenarij v mednarodnem okolju ne predvideva dodatnih pozitivnih spodbud, bi se letne stopnje gospodarske rasti umirile bistveno hitreje kot v prvem scenariju. Do leta 2020 bi gospodarska rast znašala okoli dva odstotka, po letu 2020 pa le odstotek.

Ključni dejavnik glede gospodarske rasti po letu 2013 je učinkovitost oz. uspešnost združevanja držav Evropske unije. Po drugem, manj ugodnem scenariju bi namreč različni nacionalizmi ovirali učinkovito izvajanje korenitejših reform v Uniji, Slovenija pa bi se morala bolj zanašati na lastno razvojno politiko.