Parlamentarna preiskovalna komisija o zlorabah v slovenskem bančnem sistemu je danes zaslišala Zakrajška, ki je med letoma 2002 in 2008 vodil hčerinsko družbo NLB-ja v Nemčiji LHB Frankfurt, prej pa je bil v upravi NLB-ja.

Na vprašanje, ali se čuti odgovornega za bančno luknjo, je odgovoril, da se subjektivna odgovornost presoja "vemo, kje", objektivna pa da vedno obstaja. "Vsak je imel določena pooblastila in določeno odgovornost. Je pa ta bančna luknja ena nesrečna zgodba," je dejal, a za njo po njegovem mnenju stojijo imena in priimki.

Obseg bančne luknje se mu zdi "absolutno diskutabilen". Bistvo zanjo pa sta po njegovem mnenju to, da je bila rast kreditnega portfelja "absolutno previsoka, za kar je odgovorna centralna banka", in "katastrofalno počasen odziv na krizo".

Kot na pričanju pred prvo bančno komisijo je spomnil, da je v letih 2009 in 2010 iz slovenskega prostora izšlo 11 milijard evrov denarja, saj so tuje banke v Sloveniji poslale denar bankam maticam. Zato so podjetja iskala vire pri domačih bankah, "ki so bile preveč radodarne", je dodal.

Izrazil je obžalovanje, da se v drugi bančni sanaciji oblast ni obrnila na monetarne strokovnjake, ki so uspešno izpeljali prvo sanacijo. "Sanacija bi bila mnogo cenejša, če bi bil koncept drug," je dejal. Ponovil je tudi stališče do reševanja obveznosti do hrvaških varčevalcev, ki jih je podal na zaslišanju pred prvo komisijo.

Večine naštetih poslov se ni spomnil
Čeprav je zatrjeval, da je LHB ob svojem slovesu pustil v dobri kondiciji, se večine poslov, ki mu jih je kot primere neprimernih bančnih praks našteval predsednik preiskovalne bančne komisije Anže Logar (SDS), ni spomnil. Večkrat je protestiral, da Logar bere iz dokumentov, ki se jih sam ne spomni in jih nima "pred seboj".

Logar ga je denimo povpraševal o poslih banke z družbo SCT, kjer je bil Zakrajšek tudi predsednik nadzornega sveta. Zanimal ga je posel, ko se je podružnica LHB-ja v Ljubljani zadolžila pri SCT-ju, hkrati dala posojilo Delfiju v lasti vodilnih SCT-ja, ta pa isti dan posojilo LHB Ljubljani z zastavljenimi deleži v SCT-ju, ki bi v primeru neplačila prešli v last Defija. Zakrajšek se posla ni spomnil.

Logarja so zanimale tudi zgodba prodaje LB Maksima Istrabenzu in nazaj NLB-ju, vloga Igorja Bavčarja v nadzornem svetu LHB-ja in povezave. A Zakrajšek je zatrdil, da je sam iz Maksime odšel na željo kadrovika, ki pa ga ni želel poimenovati. Na vprašanje, zakaj je imela Maksima Holding v istem času v LHB-ju boniteto a, v NLB-ju pa c, ni znal odgovoriti.

Tudi o kreditiranju podjetij iz bančnih oaz, kot so Bahami, Britanski Deviški otoki, katerih skupna točka naj bi bilo kreditiranje poslov po Balkanu, ni vedel ničesar. Logar mu je predočil primer kreditiranja Light blue tradinga z Bahamov, kjer v kreditni mapi ni bilo niti kreditne pogodbe, posel pa je imel znake pranja denarja. Zakrajšek ni vedel ničesar, je pa Logarju obljubil, da bo pri kolegu, ki je bil zadolžen za kreditiranje, preveril te podatke.

Zakrajšek je zatrjeval, da so poslovali v skladu z zakoni in predpisi ter ni poznal poročil nadzornih institucij, ki so poročale o slabem upravljanju kreditnega tveganja, tveganih poslih ipd. Skliceval se je na ugotovitve hiše Ernst & Young, ki jih sam ni videl. A mu je Logar povedal, da je tudi ta hiša ugotovila podobno kot druge.

Predlagal zaslišanje drugih
Tega, da banka ni imela ustrezno oblikovane politike kreditiranja in zavarovanj, na kar je leta 2007 opozorila služba za notranjo revizijo NLB-ja, se ni spomnil. Je pa Logarju predlagal, naj komisija zasliši še druge člane uprave LHB-ja, kot na primer Nikolo Mrkiča, dolgoletnega člana uprave, in Vlada Juraka, pa tudi Matjaža Jevniška, ki ga je nasledil na čelu banke.

"Luknja se ne začne s podelitvijo posojila," je poudaril in zagotavljal, da so bila vsa posojila zavarovana. Zakaj jih pozneje niso unovčili, ni znal povedati. "Vprašajte tistega, ki je bil za mano," je predlagal. Sicer pa so kreditne mape, kot je dejal, obsežna zgodba: "Jaz sem bil samo predsednik ..."

Za ugotovitve o njem, ki jih je pisal "šepetalec" v Nedeljskem dnevniku, je po njegovem mnenju zaslužen Niko Kavčič, ki mu je zameril, da ni "ustregel njegovim željam, kar zadeva njegove sorodnike". Kot je pojasnil, je bila v podružnici v Münchnu zaposlena Kavčičeva hči, in ko so enoto ukinili, je ta začela odnašati dokumente iz banke, "šepetalec" pa da je o njih začel prirejeno pisati v tem časopisu.

Tožbe proti njej niso sprožili iz več razlogov, je dejal. Glavni je bil ta, da tega ne bi mogli dokazati, saj niso smeli posegati v njeno računalniško korespondenco, čeprav je bil računalnik služben, je pojasnil.

Na vprašanje, zakaj center za notranjo revizijo NLB-ja ni smel opraviti revizije in pregledati kreditnih map v LHB-ju, je odgovoril, da so morali delovati v skladu z nemškim zakonom o delničarjih, delničar LHB-ja pa ni bil le NLB, ampak tudi Hrvati, Makedonci ipd. "Smo imeli tožbo Hrvaške za milijone evrov, to niso bili heci," je dejal.

Glede svoje karierne poti je med drugim povedal še, da je moral leta 2002 zaradi odločitve politike iti v tujino. "Veste, kdo je bil takrat na oblasti in kdo je kadroval v NLB-ju," je dejal in na Logarjevo vprašanje, ali je bil to finančni minister, odgovoril, da je bil to predsednik vlade. "A kadrovik je bil nekdo drug. Ne bom razlagal javno," je dodal.