najtežja, najspornejša vprašanja pa bosta strani reševali na koncu, verjetno že konec tega leta.

Mednje sodi tudi vprašanje, ali bo Evropa na stežaj odprla vrata gensko spremenjeni hrani iz Amerike in ali bo ta primerno označena. Ameriška stran vztraja, da je tovrstna hrana neoporečna in zanjo ni potrebnih oznak.

Slovenija spada med države z restriktivno politiko do gensko spremenjenih organizmov (GSO), saj omejuje in prepoveduje gojenje na našem ozemlju. Odklonilen odnos imajo tudi druge članice, med njimi Avstrija, Francija, Grčija, Madžarska in Nemčija. To pa ne pomeni, da Evropa ne uvozi ogromnih količin gensko spremenjene krme (soje in koruze) za živali. Ta na končnih prehranskih izdelkih ni označena. Slovenija je sicer med državami, ki v evropskem redu zahtevajo tudi deklaracijo o posredni uporabi GSO-ja, polovica članic EU-ja deli enako mnenje, polovica pa ne. O tem poteka razprava.

Ker so gensko spremenjeni organizmi v Evropi zelo občutljiva tema, ni čudno, da morebitno odprtje evropskega trga za ameriške prehranske izdelke vzbuja strah in pomisleke. Nosilca pogajanj na evropski strani, trgovinska komisarka Cecilia Malström in pogajalec Ignacio Garcia Bercero, zato ves čas mirita, da evropski porabnik v primeru sklenitve sporazuma TTIP ne bo deležen znižanja varnostnih in zdravstvenih standardov, kar pomeni, da ne bo uvoza hormonsko predelanega govejega mesa, vsak GSO pa bo moral dobiti dovoljenje za uvoz.

Američani niso zadovoljni
Ameriška stran ima drugačno stališče. Glede na to, da imajo ZDA velik primanjkljaj z Evropo v trgovini s kmetijskimi izdelki (ZDA uvozijo za 12 milijard dolarjev več hrane, kot je izvozijo v EU), si želijo več izvoza gensko spremenjenih organizmov, ki jih je znanost potrdila kot zdravju nenevarne. Catherine Novelli, namestnica Johna Kerryja na ameriškem zunanjem ministrstvu, pravi, da ZDA prosijo le, "da Evropska unija uveljavi lastna pravila. Tudi v EU-ju veljajo pravila, ki temeljijo na znanstvenih dognanjih, zato pričakujemo le, da bodo začela veljati."

Skip Jones, izvršni direktor za Evropo na ameriškem ministrstvu za trgovino, poudarja, da znanost na obeh straneh Atlantika potrjuje varnost GSO, "zato prosimo le, da Evropejci potrdijo tovrstne izdelke. EFSA, Evropska agencija za varnost hrane, pravi, da so varni, zato pričakujemo, da bodo potrjeni brez časovnih zamikov."

Podobno razlaga Robert Spitzer, pogajalec z ameriškega kmetijskega ministrstva: "Ne zapovedujemo Evropejcem, kakšna pravila naj uveljavijo, kaj naj gojijo ali jedo. Sploh se ne pogajamo o označevanju gensko spremenjene hrane. Govorimo o trgovinskih ovirah, ki očitno obstajajo, saj imata obe strani različno hitre postopke odobravanja izdelkov. To nas skrbi. Naše osnovno stališče glede GSO-ja je, naj Evropa dopusti primeren sistem odobravanja uvožene hrane – v rokih, ki jih evropski zakoni že določajo. Zaskrbljeni smo, ko opazujemo, koliko časa preteče od trenutka, ko EFSA izdelek označi za varnega, do trenutka, ko ga končno potrdita tudi Evropska komisija in Evropski svet. Pri tem nastajajo nepotrebne zamude."

V Evropski uniji namreč velja, da gensko spremenjena živila po različnih varnostnih merilih ocenjuje EFSA, odobrava pa komisija oziroma kar države same, ki se sklicujejo na načelo previdnosti. EFSA pri GSO-ju še ni našla nevarnih snovi, mnoge države pa jih kljub temu ne sprejmejo zaradi nasprotovanja javnosti. "Skrbi nas način ocenjevanja varnosti hrane v EU-ju, ki povzema pristop, češ z izdelkom je lahko nekaj narobe, zato ga prepovedujemo. Menimo, da bi se pravi pristop moral glasiti: če obstaja težava, je treba preveriti tveganja," dodaja Robert Spitzer.

Jack Bobo, podpredsednik podjetja Intrexon, ki goji gensko spremenjena jabolka, losose in celo komarje, ki se bojujejo proti virusu Zika, razlaga: "Ni razlike med ameriškim ali evropskim načinom ocenjevanja varnosti GSO-ja, je pa očitna razlika v javnem razpoloženju. Toda, kako smo lahko prepričani, da npr. organski pesticidi čez pol stoletja ne bodo povzročali raka? Moja poanta je, da so gensko spremenjeni produkti ravno tako varni kot vsi drugi. Seveda pa nikdar za nič ne moremo trditi, da je brez tveganj."

Raziskava javnega mnenja Eurobarometer iz leta 2010 je pokazala, da 60 % Evropejcev nasprotuje gojenju in uporabi GSO. Če bi tovrstna hrana prišla na evropske police, pa bi morala biti označena. Ravno pri označbah se ameriško stališče glasi, da so nepotrebne in bi ustvarile veliko zmedo. Če je hrana varna in pod nadzorom, ne potrebuje dodatnih obveznih deklaracij. Zavajajoče pa so lahko tudi prostovoljne označbe. Skip Jones navaja primer izdelkov, na katerih piše, da ne vsebujejo glutena, čeprav tega v njih nikdar ni bilo. Zato bi se lahko zgodilo, da bi Evropejci svojo hrano po nepotrebnem označevali kot "ne vsebuje GSO" in s tem zavajali porabnika ali pa bi ga z oznakami "vsebuje GSO" strašili.

Vprašanje gensko spremenjenih živil mora biti rešeno, drugače se lahko zgodi, da pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu TTIP propadejo. Polemiko o GSO-ju pa bodo zagotovo dobro izkoristili ameriški proizvajalci organsko pridelane hrane, ki je najhitreje rastoči trg v ZDA, saj računajo na to, da bodo v Evropi svoje izdelke prodajali po višjih cenah kot doma.

Maja Derčar, Radio Slovenija