Velika Kladuša je precej neprivlačen kraj v severozahodni Bosni, a je bila sredi osemdesetih središče Jugoslavije. Živilsko podjetje Agrokomerc je bilo zgodba o uspehu, zaposlovali so 13.000 ljudi, dvignili so razvoj celotnega območja, se hitro širili. A se je izkazalo, da na račun nekritih menic. Direktor Fikret Abdić je končal v zaporu, Bosna in Hercegovina v vojni in popolnem razsulu. Kakšna je Velika Kladuša 30 let po aferi Agrokomerc, kako je mogoče, da je Abdić po vrnitvi iz zapora zaradi vojnih zločinov zdaj tam župan? Obiskali smo razvpiti kraj v Bosni in šli po sledeh Agrokomerca.

Prekupčevanje v krvi
Velika Kladuša je v bistvu zelo blizu Slovenije. Iz Ljubljane smo mimo Metlike in Karlovca po zaviti cesti in po srečanju številnih avtomobilov s slovenskimi registracijami v kraj prispeli v dobrih treh urah. Sprehodimo se po glavni ulici, nekaj zelo lepo urejenih vil je videti, pa seveda klasične socialistične bloke in bolj ali manj propadajoče hiše … Kraj živi, bifeji so polni, predvsem na račun zdomcev. Središče Kladuše predstavlja križišče, kjer stoji retroveleblagovnica, na kateri je še vedno velik napis Agrokomerc.

Said Huskić je tik pred nevihto na razgret poletni ponedeljkov večer v Kladuši na stojnici prodajal jagode. Takoj nam je bilo jasno, da bo pogovor tekel brez dlake na jeziku. Said je sicer doma iz vasi Polje, štiri kilometre iz Kladuše, kjer je bila večina Agrokomerčeve proizvodnje. Šolal se je na gradbeni šoli v Ljubljani, po dveh letih dela v Sloveniji se je vrnil. Zelo sočno pristavi, da mu je za to odločitev še danes žal: "Vrnil sem se zaradi nostalgije. Zajebal sem se."

No, tudi v Veliki Kladuši mu ni šlo slabo, imeli so tri trgovine. Brez težav je priznal, da je bilo prekupčevanje v teh krajih vedno dobičkonosno: "Poznani smo po prekupčevanju, vsi prekupčujemo, delamo. Sprejemamo vse mogoče valute, tudi iraške dinarje, če je treba. Pa šilinge in marke nekoč. Zdaj je tega manj. Prodajam jagode, delam tudi v gradbeništvu, tu in tam pomagam pri fasadah, ampak tega je manj, ker tukaj vlada beda. Vsi so šli v Slovenijo, Avstrijo, Nemčijo …"

Said se ne čudi, da se zdomci s svojimi limuzinami tako radi vračajo v Kladušo: "Lepo je tukaj, znamo se zabavati, ampak problem je, ker nas iz Sarajeva dušijo. Naš problem je ta nesrečna vojna, Veliko Kladušo so preprosto zamrznili in jo dali na stranski tir. Uničili so nas."

Frajer si z ameriško tablico
Velika Kladuša je bila v poletnih mesecih res v znamenju zdomcev, nam so poleg slovenskih, nemških, švicarskih in celo norveške, padle v oči predvsem limuzine z ameriškimi registrskimi tablicami. Faik, ki smo ga srečali v kavarni na mestnem gradu v Veliki Kladuši, nam je pojasnil, da so avtomobili v ZDA cenejši in da se za ga daljši obisk domovine res bolj splača vnaprej poslati z ladjo, kot v Evropi najeti rent a car. Pa še večji frajer si ….

Faik je star približno 50 let. Veliko Kladušo je zapustil pred 14 leti. Zdaj z družino živi v Združenih državah Amerike v zvezni državi Misuri. Ima tri otroke, ki so vsi rojeni v ZDA, med seboj se pogovarjajo v angleščini. Njegova žena, ki je tudi iz Bosne, doma ni bila že deset let. Zagotovo bodo ostali na drugi strani luže. Za slabo stanje doma krivi predvsem politiko, tako mu pravijo tudi prijatelji, ki so ostali: "V Ameriki imam podjetje s tovornjaki, popolnoma jasno je, kaj moram plačati in poravnati državi. Prihajajo inšpekcije, vendar ne za to, da bi te na vsak način kaznovali, ampak da povedo, kako se prav dela. V Bosni pa si izmislijo davke, samo da bi ti nekaj vzeli."
Na pogorišču Agrokomerca
Iz središča Velike Kladuše se po obvoznih lokalnih cestah - glavna ulica je že več mesecev razkopana, nihče ne ve točno, zakaj se je obnova tako zavlekla - odpeljemo v štiri kilometre oddaljeno Polje. V dolini je opaziti številne zapuščene hale, tukaj so nekoč delovali različni obrati Agrokomerca. Zapeljemo v edini še delujoči del in ob fascinantnih in fotogeničnih logotipih Agrokomerca parkiramo pred upravno stavbo.

Smail Korajlić nas sprejme v tako imenovani letni rezidenci Fikreta Abdića. Popelje nas po stopnicah s tipičnim socialističnim interierjem: rjave ploščice, vonj starih zakajenih pisarn, robustne lesene pisalne mize. In velika lutka debelega purana, ki je bil na sejmih promotor izhodiščne Agrokomerceve dejavnosti: perutninarstva.
30 let pozneje je na pogorišču Agrokomerca zaposlenih približno 100 delavcev, plače so nekje od 300 evrov v proizvodnji do 600 evrov za zaposlene na vodstvenih položajih. Propadli velikan je v lasti federacije BiH, del proizvodnje je uspešno zagnalo podjetje AS Holding iz Tešnja.
Sicer pa direktorjevo pisarno "krasijo" predvsem proizvodi blagovne znamke Tops, gre predvsem za maslene kekse in velikokladuško različico keksov Jaffa. To sta bili tudi v jugoslovanskem merilu zelo znana proizvoda Agrokomerca, zato ni čudno, da je na embalaži še vedno tudi logotip nekdanjega kombinata. Delajo tudi čokolado, načrtujejo proizvodnjo jušnih kock, tudi piščančjerejo. "Mislili smo, da je blagovna znamka Agrokomerc že zamrla, a opažamo, da je še zelo močna, številni se spominjajo teh proizvodov iz osemdesetih let, ko je Agrokomerc zaposloval 13.000 ljudi," pove direktor.
Tudi zato bodo blagovno znamko Agrokomerc gradili naprej, v načrtu imajo tudi osvežitev logotipa in prenovo legendarne podobe kuharja, ki krasi eno izmed streh ob vstopu v upravni del.
Smail Korajlić pravi, da z nekdanjim direktorjem, zdaj županom Kladuše, Fikretom Abdićem, nima stikov. Priznava mu zanimive in dobre menedžerske ideje, zaradi množične bolniške odsotnosti zaposlenih je na primer Abdić ustanovil svoj zdravstveni dom: "Ni šlo samo za prehrambeno industrijo. Agrokomerc je imel tudi svojo prevozniško podjetje s 700 tovornjaki, 1.500 ljudi je delalo samo v logistiki."
Ampak časov se seveda ne da primerjati, danes je konkurenca na trgu veliko večja, Agrokomerc je imel določene posle zagotovljene, saj je bil velik dobavitelj hrane za JLA. Ruševine Agrokomerca bodo skušali obnavljati počasi, na dražbah želijo odkupiti še kakšno halo. Koraljić kot največjo težavo gospodarstva v BiH-u poudarja slabe cestne povezave, ki otežujejo logistiko. Direktor Korajlić ilustrativno prida, da je iz Velike Kladuše prej na Dunaju kot pa v Sarajevu.
Po obisku v še delujočem obratu nekdanjega Agrokomerca se mimo nekdanjega zdravstvenega doma podjetja zapeljemo na sosednji hrib. Da si z drugačne perspektive ogledamo, kako velik je bil dejansko nekdanji kombinat, ki naj bi v najboljših časih obsegal kar 320 različnih velikih hal. Pripeljemo se na dvorišče napol dograjene hiše, kjer Fatima pazi vnukinjo. Kakšnih 60 let šteje, seveda je nekoč delala v Agrokomercu, in sicer v proizvodnji jajc, a ima še danes grenak priokus, saj ji niso priznali vseh let in zato nima pogojev za pokojnino. Povabi nas na balkon, od koder se šele vidi razsežnost nekdanjega giganta, po celotni dolini se vijejo razpadajoče hale: "Vse tukaj spodaj, vse te hale, ki jih vidite, vse to je bil Agrokomerc. In tudi po okoliških vaseh so bile farme, obrati. Zdaj vse to propada, kar še deluje, so prevzeli zasebniki iz Sarajeva. Da zaslužijo. Zakaj ne bi mogel tega voditi človek iz Kladuše? Ne dovolijo jim."
Fatima ne skriva alergije do politikov in gospodarstvenikov iz središča Bosne in Hercegovine, ki da načrtno zavirajo razvoj nekdanje Krajine. To je skorajda enako stališče, kot ga že nekaj desetletij zagovarja tudi Fikret Abdić.
Ozadje afere Agrokomerc
In zdaj je čas, da se osvetlimo, za kaj je pravzaprav šlo pri vzponu in padcu Agrokomerca. Afero je 15. avgusta 1987 razkril beograjski časnik Borba, sledil je pravi gospodarsko-politični potres. Oglasili smo se pri ekonomistu in pravniku Franju Štiblarju, predstojniku pravno-ekonomske katedre Pravne fakultete v Ljubljani.

Štiblar se dobro spominja druge polovice osemdesetih, ko se je zgodila afera Agrokomerc, ki je bila po svoje simptomatična: v primeru afere Agrokomerc je šlo za prvi vdor v denarni, takrat dinarski sistem nekdanje Jugoslavije. To je bilo leta 1987, tri leta pozneje, leta 1990, so tudi Srbi kot vlada vdrli v denarni sistem: "Po domače povedano, to pomeni, da kreiraš denar, čeprav nisi centralna banka. To pomeni, da izdajaš menice in z njimi plačuješ. Tisti, ki prejme to plačilo v obliki menice, lahko upa, da bo nekoč dobil tudi plačilo. Kreiranje menic po takšnem vzorcu poteka brez omejitev, gre za kvazi denar. Abdić je bil pri tem zelo uspešen, njegov teoretični argument pri tem je bil, da gre za družbeno lastnino in da si lahko kreira dodatni denar, s katerim bo dodatno plačeval. To je naredil s podpisovanjem menic, obljubo plačila."
Na Balkanu vseeno velja vtis, da je bil Abdić sposoben menedžer, ne glede na to, da je ob podpori politike preslepil banke od Skopja do Ljubljane.
"To se ni vedelo … Poglejte, tudi 30 let pozneje imamo enako zgodbo. V mislih imam Agrokor. V uglednem Economistu sem prebral članek, ki Ivico Todorića označuje za glavnega balkanskega trgovca. Zagreb je le 100 kilometrov oddaljen od Velike Kladuše, zgodba se torej ponavlja," zanimive vzporednice vleče profesor Štiblar.
Toda Abdić je imel tudi velik družbeni vpliv. Ker je tako dobro posloval, se je prek umetno ustvarjenega denarja hitro širil in zaposloval ljudi v celotni Krajini: "V socializmu je to prodajal, kot da skrbi za družbo. Izkoristil je, da je bil prvi, dokler ga niso ustavili."
Zanimivo je, da se je pragmatični Fikret Abdić v času vojne kot politični vodja Krajine zelo odkrito pogajal in tudi posloval s Slobodanom Miloševićem, ki je bil v času afere Agrokomerc na čelu Beobanke, ene najmočnejših jugoslovanskih bank. Vzorec in tudi končni cilj po ekspanziji, Abdićevi poslovni in Miloševićevi nacionalistični, je bil v bistvu enak.
Štiblar izpostavlja klasičen balkanski vzorec tesne povezanosti poslovnežev s politiki: "Abdić in Milošević sta se drug od drugega učila, tudi Todorić bi težko ustvaril Agrokorjev imperij, če ga v prvi fazi ne bi podprl hrvaški predsednik Tuđman. Na Balkanu je pri tem še posebej poudarjena tajkunizacija, ki predstavlja nevarnost tudi v našem prostoru, pri tem leva ali desna politika sploh ne igra vloge. Obstajajo različni mehanizmi, kako se osvoji dodatna kupna moč, vsekakor pa gre za prisvojitev denarja, papirnatega ali knjižnega. Z njim kupuješ in obvladuješ več, kot si dejansko produkta ustvaril. To je bilo in še bo. Edini odgovor je pravna država."
Agrokomerc in Agrokor
Dolg Abdićevega in Todorićevega propadlega poslovnega imperija je težko primerjati. Agrokomerc naj bi imel med 300 in 500 milijoni dolarjev nekritih menic, dolg Agrokorja je kar 7 milijard evrov. "V takratni relativni revščini je takrat 500 milijonov pomenilo enako kot danes 7 milijard. Je pa res, da so se vsi v regiji takrat nasadili na Agrokomercove menice, 30 let pozneje so praktično vse zdaj že samostojne države enako nasedle na Agrokorjevo blefiranje," pojasni Štiblar.

Profesor Franjo Štiblar spomni tudi na prodajo slovenskega Mercatorja hrvaškemu Agrokorju, ko je bilo že zelo jasno, da Todorić nima ustreznega kritja: "V naših podjetjih se pojavijo težave v poslovanju in takoj se pojavi tajkunskih denar z Balkana. Ni ga primera v normalnem svetu, da bi manj razvite države financirale v bolje razvitih. Tuje naložbe gredo iz bolj bogatega sveta proti manj bogatemu. Že pri Agrokomercu je bilo tako, da je prišel nekdo iz najmanj razvitega dela Jugoslavije in lepo nafarbal celo državo. In to se v naši regiji vseskozi ponavlja. Mi prodajamo banke na jug, poglejte, kaj vse pride k nam, gre za umazani denar, ki ga morajo nekam vložiti. Mi pa rečemo, saj je v redu, samo da se reši, a večina teh zgodb se zelo slabo konča. Agrokomerc bi moral biti lekcija za Agrokor in Agrokor bi moral biti lekcija za naslednje tajkune, ki bodo presegli svoje sposobnosti in pravne okvire, da bi bogateli."
Fikret Abdić 30 let pozneje
Vrnimo se v Veliko Kladušo poleti 2017. Seveda smo se želeli srečati tudi s Fikretom Abdićem, čeprav smo vedeli, da se dosledno izogiba medijem. Fikretova tajnica je kakšnih 14 dni dopuščala možnost, da Abdić, ki menda v službo prihaja že ob petih zjutraj, vendarle najde čas za Radio Slovenija, a ko smo bili pred vrati lepo obnovljene stavbe občine, nas je odslovila, da se naj oglasimo, ko bomo prebrali Abdićevo avtobiografijo, ki sicer ni v prosti prodaji.

Oglasili smo se na sedežu Abdićeve laburistične stranke in kupili knjigo, ki stane kar zasoljenih 30 evrov in se med sicer prijetnim pogovorom z uslužbencem čudili, kako v stranki gojijo kult osebnosti: v sprejemnici so kajpada Abdićeve slike, ponudijo pa tudi rakijo, na kateri je naslikana podoba Fikreta Abdića, ki jo je ustvaril Fikret Abdić - slikarski soimenjak velikega Babe, sicer pa tudi občinski svetnik v Veliki Kladuši.
Za analizo realnih razmer v Veliki Kladuši smo prosili neodvisnega novinarja Amirja Purića, ki dela za lokalni radio in številne druge medije, je tudi dopisnik za Deutsche Welle iz Bosne in Hercegovine: "Zmaga Fikreta Abdića na lanskih županskih volitvah vsekakor ni presenečenje. On je bil praktično celotno povojno obdobje tukaj prisoten kot največja politična avtoriteta, stalno so dobivali kandidati, ki jih je on predlagal ali podpiral. Potem ko mu je potekla kazen zaradi vojnih zločinov, se je odločil neposredno vrniti v politiko. In bilo je jasno, da bo zmagal. Kaj lahko spremeni? Mislim, da nič. Že do zdaj njegovim krogom ni uspelo rešiti krize v Veliki Kladuši, še najmanj gospodarske. Abdić ima močne politične nasprotnike na višjih političnih ravneh, ne on ne njegova stranka nimata ne želje ne pogojev, da bi naredila velike spremembe, ki jih Velika Kladuša potrebuje."

Start-up Kladuša
78-letni Abdić v letu 2017 seveda ni več neprekosljiva avtoriteta, tako je predvsem zaradi staranja prebivalstva, mladi, kolikor jih je ostalo, se s preteklostjo Agrokomerca ne obremenjujejo tako močno. Kljub izseljevanju pa je zanimivo, da v Veliki Kladuši deluje eno izmed redkih zagonskih podjetij v Bosni in Hercegovini.
Adel Miljković in še dva somišljenika so nekaj mesecev skušali študirati elektrotehniko v Bihaću, a so se hitro vrnili v Veliko Kladušo z veliko start-up idejo WiKey. Fantje so samouki računalničarji, praktiki, že ko so bili nekaj mesecev sostanovalci v Bihaću, so dobili idejo, da bi ustvarili nekakšen USB-ključek v oblaku. Idejo je podprl nemški Telekom in WiKey je tik pred morda celo svetovnim uspehom.

Fantje so že na prvi pogled videti kot klasični giki, v kladuškem gastarbajtrsko-ruralnem okolju močno izstopajo, še posebej po svetovljanskih pogledih na svet. "Agrokomerc še vedno živi v ljudeh. Sam sem rojen leta 1995, nič nimam s tistimi časi, verjamem pa, da je Agrokomerc pomenil revolucijo, saj se je kmetijstvo uspešno pretvorilo v posel,” pove Adel. Le redki njegovi sošolci so ostali v kraju, večina jih je izzive našla po drugih večjih krajih Bosne in Hercegovine, kjer študirajo ali delajo, vsaj tretjina sošolcev pa dela v tujini: “Ukvarjajo se z različnimi posli, vozijo tovornjake, so fizični delavci. Tudi številni, ki so doštudirali, delajo kot fizični delavci, veliko mojih sošolcev s fakultete dela na primer v Münchnu."
Pivo, beton, Maša in medved
Na drugi strani vendarle obstajajo tudi podjetni ljudje, ki jim gre dobro in so običajno v odličnih odnosih z lokalno ali tudi širšo oblastjo. Husein Bošnjak je lastnik skorajda prestižnega hotela Vrata Bosne, poleg tega uvaža energijsko pijačo, izvaža tamkajšnje pivo, ukvarja se z betonom, je zastopnik otroške znamke Maša in medved …

"V Veliki Kladuši se ta hip dogaja pravi eksodus prebivalstva. Vsi, ki dobijo priložnost, zapustijo mesto, saj želijo drugje najti boljše priložnosti. Tako da je pravzaprav težko najti delavce, kljub veliki brezposelnosti. Vsi, ki so želeli delati in so znali nekaj delati, so se odselili. Z minimalno plačo se preprosto tukaj ne da preživeti, kljub temu pa plača po večini ni bila pogoj za selitev, ampak se je veliko ljudi odselilo zaradi razpoloženja, ki je v Veliki Kladuši zelo slabo."
Pa vendar so družine zelo povezane, izseljenci podpirajo sorodnike, vlagajo v hiše, veliko se jih zaradi domotožja večkrat na leto vrača v Kladušo. Bošnjak je v slogu svojega priimka domoljub: "Lahko greste iz Bosne. V tem primeru imate polno denarnico, ampak prazno dušo. Lahko pa živite v Bosni in imate prazno denarnico, a polno dušo."

Babo je legenda!
Vrnimo k prodajalcu jagod Saidu Huskiču z začetka naše zgodbe … Tako kot večina sogovornik starejše generacije je prepričan, da so za vse slabo v Kladuši in regiji krivi v Sarajevu. Said ne skriva svoje naklonjenosti človeku, ki je v regiji zaznamoval tako rekoč zadnjih 40 let: Fikret Abdić - Babo je legenda.
"Babo je res naša legenda. Šele ko bo umrl, se bo poznala resnica. Nisem njegov velik oboževalec, ampak vsekakor je odličen ekonomist in v vojni se je izkazal za velikega človeka. Imel je dober načrt za avtonomijo, a so vojni dobičkarji vse uničili." Ampak ali ni tudi on prekupčeval? "Ni, Abdić je hranil ta narod. Ni švercal. Kupil je vrečo moke za 50 mark in jo prodal za 70. To isto moko je prodal v Bihać, kjer so jo prodajali za 800 mark. Ampak večina je prevladala … Veste, na zahodno Bosno so merili vsi, tako Hrvati kot Srbi, naš del imajo v srcu, predvsem, če pogledate na zemljevid, vidite, da smo srce Hrvaške. Zelo smo naslonjeni nanje, dali so nam tudi potne liste in vse pravice. Iz solidarnosti."

Vsi naši Agrokomerci
Dobro menedžerstvo, kreiranje menic, prekupčevanje, politični vpliv … V Veliki Kladuši bi morda lahko odprli tudi kakšno poslovno šolo, kjer bi poučevali po metodi Agrokomerc. Mimogrede, Kladuša je zelo priljubljena tudi med slovenskimi kupci, povedo nam, da kar redno prihajajo avtobusi z našimi upokojenci. Lekadol je na primer enkrat cenejši kot v Sloveniji, tudi druge ugledne proizvode je v Bosni mogoče kupiti krepko ceneje. Pločevinka slovenskega piva stane le 60 centov.

Zakonitosti tako drobne trgovine kot velikih bančnih in kreditno-meničnih zgodb so lahko zelo relativne. Od Velike Kladuše do Zagreba je le 100 kilometrov, še 100 kilometrov naprej je Ljubljana. In vmes vsi naši Agrokomerci.