Oči, ati, tatko, očka, tati, fotr, oče, ata, pozneje tudi tastar ... Veliko možnih naslavljanj očeta. Dojemali smo ga kot steber družine. Pa če je to bil ali ne. Tudi v njegovi pogosti odsotnosti smo ga doživljali kot avtoriteto. Če že sam to ni bil, ga je s to vlogo nagradila podrejena žena, mati njegovih otrok. Težko bi rekli, da so bili kaj manj ljubeči, večinoma pa nisi bili aktivni, celoviti očetje; zlasti v zgodnjem otroštvu svojih otrok pogosto ne.

Najprej je bil oče predvsem oskrbovalec družine. Preskrbovalec družine. Veliko mam je bilo namreč doma. Gospodinjile so, skrbele za dom, nego in vzgojo otrok. Če je to počel oče, je bilo že kar nenavadno in so ga gledali malce po strani.

Novo očetovstvo ali očetovanje prepoznava očeta, ki že takoj po rojstvu otroka aktivira svojo novo vlogo. In tudi že pred tem. Udeleži se namreč tečaja za bodoče očete, navzoč je pri porodu in naj bi takoj "padel not" v novo, povsem neznano zgodbo. Nekateri vstopijo spontano, drugi pogumno, tretji so malo zbezljani. Enim to uspe takoj, nekaterim se to posreči, ne da bi bili navzoči ali na tečaju ali pri porodu. Enostavno - začutijo. Ljubezen in odgovornost. Se trudim razumeti tudi tiste, ki se lovijo v očetovski vlogi vse tja do prvih otrokovih besed in korakov. Do prve možnosti, ko v reakciji otroka prepoznajo svoj vložen trud. Ja, nekateri se kot očetje najdejo komaj tam. Češ, naučil sem ga in zna. Hm, ne bi si želela deliti starševstva s takim očetom tudi mojega otroka.

Ali je današnji oče zmeden, ker paternalistično starševstvo izginja, ker čustvena bližina ni več zgolj v domeni matere? Takole zapiše pisatelj in filozof Antonio Scurati:
"Lahko je reči, da ni nič naravnejšega od poroda, lahko je modrovati o vsesplošnem vključevanju očeta, toda resnica je drugje, vedno ista, okamnela v fosilnih ostankih starodavnosti: bolečina je tista, ki žensko posveti v skrivnost rojstva, je oko, ki gleda v notranjost nedojemljivega dogodka, nerodno, a nezmotljivo tipalo. Ona narekuje pravila in je hkrati edini igralec na igrišču. Moški se lahko še tako trudi in ima še tako trdne dobre namene, pa bo vseeno ostal zunaj: nesposobni opazovalec. Nova kultura 'novega očeta' ga poziva, naj steče na igrišče, toda ves čas nosečniško-porodno-dojitvene tekme do malčkovega prvega rojstnega dne se žoge dotaknil ne bo."

Razumem te dvome, notranje bitke, razumem bojazen pred odgovornostjo, strah pred delitvijo ljubezni in pozornosti, strah pred odtujevanjem žene kot ženske pred možem moškim, ki je zdaj postal predvsem oče ... Ampak, tale moški v tem romanu je, oprostite, zgolj narcistično pezde, ki razmišlja le o sebi samem.

K pogovoru o očetovstvu danes in nekdaj sem povabila igralca Gregorja Čušina, ki ima šest otrok, in glasbenika Tilna Pusarja, ki pričakuje četrtega otroka. Gregor pravi, da je oče res glava družine, ampak da očetov vrat obrača mama. Lepa prispodoba. Tilen je odraščal brez očeta in je moral marsikaj predelati sam.