Šolo so leta 1939 zgradili takratni biševski prebivalci, v prvem letu vojne je bilo v njej kar 48 šoloobveznih otrok. Predtem je pouk na otoku potekal v dveh zasebnih hišah v biševskih zaselkih. Danes je šolska streha zaradi zanemarjenosti propadla, zato se je v šoli udrl tudi strop.

Lada in Lucijo sta se odpravila raziskovat in v šoli našla številne starinske šolske potrebščine, klopi, kateder in celo nekdanjo učiteljevo posteljo. V stari šolski omari pa najdeta zaboj, v katerem so shranjene ustanovne listine nekdanje biševske kmetijske zadruge. V listinah odkrijeta, da je bil eden njenih vidnih članov Lucijev ded. Iz besedil je mogoče razbrati, da so bili Biševljani med seboj nekoč zelo povezani.

Zadruga je bila na otoku za proizvodnjo in prodajo biševskega plavca, naravnega insekticida – rastline dalmatinski bolhač in graha. Hkrati pa so se v zadrugi nekdanji Biševljani zbirali in odločali o pomembnih stvareh za otok. Ustanovne listine in preostale zadružne predmete bosta Lada in Lucijo zaščitila kot dragoceno najdbo, da bi otočanom pokazala, kako je na otoku nekoč delovala složna otoška skupnost.