Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorji izobraževalno-dokumentarne serije Kdo se boji slovenščine si prizadevajo najti zanimive načine za raziskovanje slovenščine in ustvarjanje v maternem jeziku. V ospredju zadnjih dveh delov je filmska ustvarjalnost mladih. Slavistično društvo Slovenije, natančneje sekcija Znanost mladini, namreč že dobro desetletje pripravlja tekmovanje Slovenščina ima dolg jezik. Tako spodbuja filmsko ustvarjalnost med osnovnošolci in dijaki ter krepi njihovo zanimanje za književnost. Mladi se namreč preizkušajo v izdelavi kratkih filmov po izbranih literarnih predlogah. Spoznali bomo dijaški filmski ekipi, katerih filma sta bila lani nagrajena v kategoriji 1. in 2. letnikov. Prvo mesto je osvojil film SKOK dijakov 1. letnika Gimnazije Celje – center. Po literarni predlogi Nataše Konc Lorenzutti z naslovom GREMO MI V TRI KRASNE ga je režirala dijakinja Nuša Bohak. Priznanje za posebne dosežke pa so prejeli dijaki 2. letnika Ekonomske šole Novo mesto za film Zadnje sporočilo. Film je nastal po literarni predlogi Mateje Gomboc z naslovom BALADA O DREVESU, režirala ga je dijakinja Anja Tomanič. Oba filma gledalca posredno ali neposredno seznanita s čedalje bolj razširjeno problematiko samomora in tesnobe med mladimi. V prvem delu spremljamo filmsko ustvarjanje dijakov – priprave, delo z mentorji, snemanje, montažo. V drugem delu pa mladi režiserki predstavita filma avtoricama literarnih predlog Nataši Konc Lorenzutti in Mateji Gomboc. Scenarij in režija: Maja Pavlin.
To je zgodba o učitelju, etnologu, pisatelju in politiku Vinku Möderndorferju, o življenju v času revolucij in svetovnih vojn. Vinko Möderndorfer je med ljudmi pustil globoko sled s knjigo Koroške narodne pripovedke. Kot učitelj je poskusil z novim pedagoškim procesom, ki ga je teoretično in praktično utemeljil v dveh knjigah. Menil je, da je treba slovensko šolo postaviti na nove temelje, kjer pedagog ni več avtoritarni trinog temveč resnično učitelj in prijatelj. S svojim bogatim etnološkim opusom je Vinko Möderndorfer brez dvoma tudi eden pomembnih slovenskih etnologov. Politika mu ni bila nikoli naklonjena. Njegovo življenje so spremljali politični procesi in zapori, v socialistični Jugoslaviji so ga celo zaprli na zloglasni Goli otok. Koroška trma in občutek za pravičnost sta mu pomagala preživeti v vseh režimih. Tisti, ki je zgradil šolo, je samo ena izmed mnogih tragičnih zgodb iz prve polovice dvajsetega stoletja, ki je usodno zaznamovalo naš čas.
Avtorji izobraževalno-dokumentarne serije Kdo se boji slovenščine si prizadevajo najti zanimive načine za raziskovanje slovenščine in ustvarjanje v maternem jeziku. V ospredju zadnjih dveh delov je filmska ustvarjalnost mladih. Slavistično društvo Slovenije, natančneje sekcija Znanost mladini, namreč že dobro desetletje pripravlja tekmovanje Slovenščina ima dolg jezik. Tako spodbuja filmsko ustvarjalnost med osnovnošolci in dijaki ter krepi njihovo zanimanje za književnost. Mladi se namreč preizkušajo v izdelavi kratkih filmov po izbranih literarnih predlogah. Spoznali bomo dijaški filmski ekipi, katerih filma sta bila lani nagrajena v kategoriji 1. in 2. letnikov. Prvo mesto je osvojil film SKOK dijakov 1. letnika Gimnazije Celje – center. Po literarni predlogi Nataše Konc Lorenzutti z naslovom GREMO MI V TRI KRASNE ga je režirala dijakinja Nuša Bohak. Priznanje za posebne dosežke pa so prejeli dijaki 2. letnika Ekonomske šole Novo mesto za film Zadnje sporočilo. Film je nastal po literarni predlogi Mateje Gomboc z naslovom BALADA O DREVESU, režirala ga je dijakinja Anja Tomanič. Oba filma gledalca posredno ali neposredno seznanita s čedalje bolj razširjeno problematiko samomora in tesnobe med mladimi. V prvem delu spremljamo filmsko ustvarjanje dijakov – priprave, delo z mentorji, snemanje, montažo. V drugem delu pa mladi režiserki predstavita filma avtoricama literarnih predlog Nataši Konc Lorenzutti in Mateji Gomboc. Scenarij in režija: Maja Pavlin.
Dokumentarni film ostro in neposredno trka na zavest samozadovoljne matice, ujete v institucionalne meje nove države. Jasno, odkrito ter provokativno govori o pomenu manjšin in enotnem kulturnem ter gospodarskega prostora, mimo floskul dnevne politike. Film je nastajal ob spoznanju, da pravzaprav matica bolj potrebuje manjšino kot manjšina matico, če želi obstati. V filmu nastopajo vidne kulturne, prosvetne in gospodarske osebnosti, ki predstavljajo najbolj vitalen in ustvarjalen del slovenskih manjšin in v dialogu s pisateljem in publicistom Miranom Košuto označijo robove in esenco slovenskega ter njihovo prihodnost.
V prvih dneh vojne v Ukrajini sta slovenski in ukrajinski mladinski orkester navezala sodelovanje pri evakuaciji mladih glasbenikov in njihovih svojcev iz Ukrajine v Slovenijo. Želeli so jih preseliti v varno okolje, kjer lahko v čim ugodnejših okoliščinah nadaljujejo tako splošno kot glasbeno izobraževanje, kar je njihovo glavno poslanstvo in življenjski cilj. To je zgodba o družbenem projektu, ki se napaja s supermočjo glasbe.
V letu 2023 smo praznovali 300. obletnico rojstva evropsko pomembnega vsestranskega naravoslovca Joannesa Antoniusa Scopolija (1723–1788). Petnajst let je deloval kot prvi rudniški zdravnik v Idriji. Veliko časa je posvetil tudi raziskovanju narave na Kranjskem in objavil temeljna naravoslovna dela, s katerimi je Kranjska postala pomembna evropska znanstvena velesila. Dopisoval si je z uglednimi naravoslovci po Evropi, tudi z znamenitim Karlom Linnéjem. Po njegovem zgledu je Scopoli pri nas živalske in rastlinske vrste poimenoval v skladu z dvojnim poimenovanjem, ki je v naravoslovni znanosti še danes uveljavljeno. Postavil je temelje medicini dela, botaniki, zoologiji, metalurgiji, kemiji, geologiji in veterini na Slovenskem. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiserka: Magda Lapajne
Dokumentarni film tematizira in razgrinja življenjsko in umetniško pot svetovljanke Karmele Kosovel, sestre pesnika Srečka Kosovela. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je v Trstu študirala in diplomirala iz klavirja, specializacijo je opravila v Münchnu ter uspešno koncertirala. Preko njenih pisem sledimo njeni življenjski in umetniški poti tako skozi njena ljubezenska razmerja, kakor tudi skozi ljubezenska čustva, ki so jih do nje gojili nekateri vidni predstavniki tedanje slovenske kulturne srenje. Med temi najdemo akademika Josipa Vidmarja, slikarja Avgusta Černigoja ter nemškega slikarja Alfonza Graberja, s katerim se je v razmahu nacizma poročila in z njim živela na Dunaju vse do konca druge svetovne vojne, ko sta morala zapustiti avstrijsko prestolnico in se preseliti v njegovo rodno vas Steinach am Brenner. Tam je Karmela živela skoraj petdeset let in pogostoma hrepenela po svoji domovini in svojih bližnjih. V filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Marka Sosiča ter ob strokovnem sodelovanju Aleša Bergerja in Ludwiga Hartingerja, se postavljajo vprašanja o razlogih Karmeline odločitve, da prekine koncertiranja in se v kulturni in siceršnji osami popolnoma preda svojemu možu. Na ta in druga vprašanja skušajo v filmu odgovoriti še Marijan Rupert, Luča Čehovin, Dragica Sosič, dr. Janez Vrečko, Tatjana Rojc, Evgen Bavčar in drugi. Snemalec je bil Robert Doplihar, mojster montažer Zlatjan Čučkov, scenografka Mojca Vilhar, kostumografka Jerneja Jambrek, v vlogi Karmele Kosovel je nastopila pianistka Špela Horvat, odlomke iz pisem sta brala Lučka Počkaj in Igor Velše. Film je nastal v Dokumentarnem programu TVS: producent filma Jani J. Kovačič, urednik Andraž Pöschl, odgovorna urednica Živa Emeršič.
Dokumentarni film režiserja Mirana Zupaniča oživlja življenjsko zgodbo matematika in akademika prof. dr. Josipa Plemlja (1873–1967), prvega rektorja Univerze v Ljubljani, ob 150. obletnici njegovega rojstva (11. decembra 1873). Plemljeva izjemna matematična nadarjenost in zgodnja samostojnost ga z Bleda in Ljubljane popeljeta do študija na Dunaju, v Berlinu in Göttingenu ter bleščečega začetka znanstvene kariere v avstro-ogrski monarhiji, ki jo prekine prva svetovna vojna. Po vrnitvi v Ljubljano postane Plemelj prvi rektor univerze v takratni kraljevini SHS, v skromnih razmerah pa najvišje znanstvene ambicije zamenja s poslanstvom učitelja, ki si do pozne starosti prizadeva za kakovost novih znanstvenih ustanov in vzgajanje bodočih rodov.
Mejniki judovske skupnosti na Slovenskem izginjajo. Le še nekateri govorijo o zgodovini te skupnosti pri nas, vendar jih ne poznamo in ne prepoznamo v naši bližini. V filmu se sprehodimo po Sloveniji, iščemo mejnike in zgodbe. Tudi zgodbo, ki je najmočneje zaznamovala judovsko skupnost – holokavst, za katerega je po svetu uveljavljen izraz šoa. Po podatkih se je iz taborišč vrnilo le 70 slovenskih Judov. Na žalost pa se o tem delu zgodovine pri nas ni niti govorilo niti učilo v šoli. Zgodba, ki je ostala zavita v molk in katere težo lahko zaslutimo še danes. V filmu so sodelovali ugledni sogovorci, ki so osvetlili zgodovinski pomen navzočnosti Judov na slovenskem ozemlju od antike naprej in podali refleksijo o povojnem obdobju in odnosu do judovske zgodovine in holokavsta v Sloveniji, pa tudi o razlogih, da se o tem javno ni govorilo skoraj 60 let. Tudi pričevalcev o holokavstu je v Sloveniji le nekaj; večina jih še vedno noče govoriti o tem, zato je še posebno pomembno, da smo za film pridobili sogovornico, ki je preživela Auschwitz, go. Eriko Fürst. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Primož Meško
Mladi Juliji primanjkuje samozavesti, šestinpetdesetletni Aleš pa je njeno nasprotje. Film je preplet njunih zgodb: dekletove, ki kljub šolskim in drugim uspehom, veselju do študija in obetavni pisateljski karieri še išče pot do večje samozavesti in boljše samopodobe, ter zgodbe moškega, ki ga od otroštva zaradi odvečnih kilogramov kličejo Bucy, a je s svojo samopodobo zadovoljen in skozi življenje stopa samozavestno, ob službi, družini in ljubezni do glasbe, ki jo kot didžej rad deli z drugimi. Kaj vpliva na našo samozavest in samopodobo, kako ju izboljšati? Več o tem psihologinja Katarina Veselko ne le v teoriji, temveč v praksi, tudi iz lastnih izkušenj. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško.
Ljubljanica je 41 km dolga reka v osrednji Sloveniji, v južnem delu Ljubljanske kotline, desni pritok Save. Izvira iz več kraških izvirov v bližini Vrhnike, prečka celotno Ljubljansko barje, teče skozi mesto Ljubljana in po južnem robu Ljubljanskega polja ter se pri naselju Podgrad izliva v Savo. Njeno kraško zaledje je veliko obsežnejše in sega daleč na jug v dinarskokraški svet, vendar njegova površina ni natančno določena, saj se zaradi krasa površinska razvodnica ne sklada z zračno. Strugi Ljubljanice od izvirov do Špice v Ljubljani in pritoka Ljubije so zaradi izjemnih arheoloških, zgodovinskih in kulturnozgodovinskih lastnosti razglašeni za kulturni spomenik državnega pomena. Reka ima dva povirna kraka: zahodni se imenuje Mala Ljubljanica in priteka iz zatrepne doline Močilnik južno od Vrhnike, v kateri sta kraška izvira Veliki in Mali Močilnik; nekoliko niže dobi še levi pritok Belo. Drugi povirni krak je Velika Ljubljanica in priteka iz zatrepne doline Retovje jugozahodno od Verda. Po dobrem kilometru ločenega toka se oba povirna dela združita v Ljubljanico. Zaradi njenih številnih kraških ponikalnic ter izvirov v njenem kraškem zaledju, od Notranjskega podolja in Pivške kotline, so ljudje reko poimenovali tudi reka s sedmimi imeni.
V peklenskih razmerah so ljudje z družbenega roba gradili boljši svet. Čeprav je življenje zdaj lažje, bi rudarji spet šli v rudniške rove. Industrijska revolucija je temeljila na težkem fizičnem delu, katerega glavni predstavniki so bili rudarji. Zdrav, fizično močan delavec, ki je s svojim fizičnim delom preživljal družino, je bil simbol pravega moškega. Rudniki so bili gibalo razvoja, okrog njih so rasla mesta, rudarstvo je omogočalo splošni družbeni napredek. Garaško delo pod zemljo in razmere kot v peklu so za preživetje zahtevale močne posameznike in še močnejšo skupnost. Ljudje z družbenega in socialnega roba, ki v življenju niso imeli veliko možnosti izbire, so zase in za druge zgradili lepši in boljši svet. Z razvojem tehnologije pa pride do zapiranja rudnikov, razpada skupnosti in izgube identitete. Na primeru rudnika Kanižarica spoznamo vse značilnosti rudarskega življenja, zgodba pa je še začinjena z osebnimi zgodbami in lokalnimi posebnostmi. Rudnik je preživel svetovno gospodarsko krizo, menjave lastnikov, med vojno je deloval kot prvi partizanski rudnik, zaradi vdora vode je bil več kot leto dni zaprt, nato pa je desetletja omogočal boljše življenje rudarskim družinam in celemu naselju. Kmalu po osamosvojitvi so ga zaprli, kar je pred celoten kraj postavilo zahtevo po ustvarjanju novih delovnih mest in novega načina življenja. Posledica je bila tudi razpad skupnosti in izguba identitete. Kljub kasnejšemu lažjemu in lepšemu življenju na bolje plačanih in udobnih delovnih mestih pa bi se nekdanji rudarji raje vrnili v nevarne jame. Scenarij in režija Zvezdan Martič.
Slovenija je »zeleno srce« v središču Evrope in eden največjih simbolov slovenstva. Gozd in les sta naše največje naravno bogastvo, saj se Slovenija uvršča med tri najbolj gozdnate države v Evropi. Les je simbol zdravega bivanja in ima velik pomen za ohranitev okolja za prihodnje generacije. Les namreč deluje kot biološki filter, ki zrak očisti in osveži. Pri rasti drevesa se veže ogljikov dioksid, končni izdelki pa ga nato skladiščijo še stoletja. Slovenska lesna industrija bo tako pri doseganju podnebnih ciljev do leta 2030 odigrala eno ključnih vlog pri našem prehodu v nizkoogljično družbo. Prisluhnite navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa, v njem vidijo material prihodnosti in razvojno priložnost za gospodarski razvoj. Čas je, da slovenski les oplemenitimo v izdelke z višjo dodano vrednostjo.
Namen produkcije dokumentarnega filma in intervjujev, povezanih s 14. kongresom ZKJ-ja in razpadom Jugoslavije, je ohraniti spomin na prelomne čase in akterje, ki so bili priča usodnemu dogajanju na kongresu v Beogradu. Odhod slovenske delegacije ZKS-ja s 14. kongresa je pomenil začetek dogodkov, po katerih ni bilo več možnosti za obstanek Jugoslavije. Začela so se prizadevanja za samostojnost. Proces osamosvojitve Slovenije pa se je začel že veliko prej, preden je prišlo do vojaškega spopada – z delovanjem v intelektualnih krogih, na glasbenem področju, v študentskih organizacijah itd. V ospredju dokumentarnega filma so slovenski udeleženi 14. kongresa ZKJ-ja in ter udeleženci iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Dokumentarni film bogatijo zanimivi arhivski posnetki dogodkov, ki se prepletajo z današnjimi posnetki krajev in ljudi.
"Trkam na les" je navdihujoč film, ki osvetljuje uporabnost in trajnost lesa ter njegov vpliv na okolje. Les je izjemno uporaben in raznovrsten material, ki nam omogoča ustvarjanje najrazličnejših izdelkov. Slovenija se lahko pohvali z obilico gozdov, ki poleg tega, da so vir lesa, tudi prispevajo k ohranjanju biološke raznovrstnosti in blaženju podnebnih sprememb. Lesene zgradbe, površine in pohištvo prispevajo k trajnostni gradnji ter estetskemu okolju. Leseni izdelki se uporabljajo pri jedi, igrah, rekreaciji in modnih dodatkih. Les tako pomeni velik gospodarski potencial, saj ponuja številne možnosti za zaposlovanje ljudi. Ključen je za ustvarjanje trajnih in trajnostnih izdelkov ter varovanje okolja. Film predstavlja osnovne lastnosti lesa in spodbuja k odgovornemu ravnanju z naravnimi viri. Navdihuje nas, da prispevamo k ohranjanju in uporabi lesa, saj z njim gradimo bolj trajnostno in zeleno prihodnost.
Predelava lesa je za Slovenijo zelo pomembna dejavnost, saj od nje živi dobršen del prebivalstva, uporaba lesnih izdelkov pa je ena najpreprostejših poti v trajnostno družbo. Pri tem imamo dolgo tradicijo, že utečeno klasično obrt in industrijo, znanstveniki pa si prizadevajo, da bi panogo usposobili za uspeh v 21. stoletju. V filmu Živim za les je predstavljena slikovita paleta poklicev, ki so povezani z lesom. Spoznali bomo tradicionalne poklice kot so gozdar, žagar, mizar, parketar in restavrator. Les je priložnost za inovativno podjetništvo in uspeh na področju predelave lesa, kar dokazujejo zgodbe mladih posameznikov z ustrezno izobrazbo, znanjem, motivacijo in interdisciplinarnim pristopom. Interdisciplinarnost je ključna pri delu z lesom, saj omogoča prenos znanja med različnimi disciplinami in reševanje izzivov, s čimer se ukvarjajo vrhunski znanstveniki, ki z novimi spoznanji premikajo meje uporabnosti lesa.
Ljudje smo del narave – če hočemo ali ne. Od narave je odvisno naše preživetje. Vendar z naravo ravnamo zelo negospodarno. Leta 2020 je človeštvo vse naravne vire v letu porabilo do 22. avgusta. Evropa celo prej, že 10. maja, Slovenija pa še prej, 26. aprila. Če bi vsi živeli tako, kot živimo in kot porabljamo naravo v Sloveniji, bi pravzaprav potrebovali skoraj tri planete. Obnovljivi viri se kratko malo ne obnavljajo dovolj hitro.
Dokumentarni film prikaže življenje in delo zavedne slovenske meščanske družine iz Gorice. Družina je v letih 1875-1945 aktivno soustvarjala likovno in glasbeno podobo v slovenskem prostoru. Mati Avgusta je bila slikarka in daljna sorodnica slovitega goriškega portretista Jožefa Tominca. Najstarejša hči Henrika je zaslovela kot naslednica slikarke Ivane Kobilce, mlajša Avgusta je bila odlična akvarelistka in violinistka, Saša Šantel pa je poznan kot pionir slovenske grafike, violinist in izvrsten skladatelj.
Plastika je lahek, trpežen in poceni sintetični material, ki ima izjemno dolgo dobo trajanja. A vse te odlike pomenijo tudi, da plastika povzroča enega največjih okoljskih problemov današnjega časa. Samo v Evropi na leto izdelamo več kot 65 milijonov ton plastike, 30 milijonov ton pa je vsako leto zavržemo. Recikliramo manj kot tretjino vse plastike, preostalo kopičimo na odpadih, zažigamo ali pa ostane v okolju – v naravi.
Na robu tivolskega parka so leta 1909 odprli Hotel Tivoli. Prijelo se ga je ime gostišča, ki je prej stalo na tem mestu: Švicarija. Umetniki so ga hitro sprejeli za svojega; nekaj mesecev je v njem bival tudi Ivan Cankar in v Kmečki sobi se je srečevala slovenska boema. Četrt stoletja pozneje hotelu ni več šlo dobro in mestna občina je vanj naselila ruske izseljence. Hotelske sobe so spremenili v socialna stanovanja in stavbi so rekli tudi ščurkov grad. Visoki prostori pritličja so bili zanimivi za kiparje in med prvimi si je tu našel prostore Ivan Zajec, za njim Zdenko Kalin in Karel Putrih. Ko so bili prostori še temačni in je bila stavba skrita nekje na koncu Tivolija, so tu ustvarjali Jakov Brdar, Dragica Čadež, Drago in Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Sergej Kapus … Švicarijo upravičeno imenujemo zibelka slovenskega kiparstva. Dobro stoletje po nastanku je stavba po temeljiti in vzorni prenovi spremenjena v Ustvarjalni center Švicarija. Arhitektka Maruša Zorec je želela oživiti patino in dušo stavbe. Restavratorji so poskušali ohraniti in pokazati stropne poslikave, les v kavarniški dvorani je ostal skoraj nedotaknjen. V Švicariji je nekaj časa ustvarjal tudi Stojan Batič, zato so v enega izmed prostorov preselili njegov atelje – z vsemi slikami, knjigami, fotografijami v predalu … in starim radiem, ki še vedno igra. Tu so umetniški ateljeji, vse leto se vrstijo kulturni dogodki, dvorana v pritličju pa je spet namenjena gostinstvu. Po prenovi so v Ustvarjalnem centru Švicarija ateljeje zasedli Silvester Plotajs Sicoe, Zora Stančič, Damijan Kracina, Miha Štrukelj, Silvan Omerzu, Tanja Pak in drugi sodobni umetniki. Tivoli in Švicarija sta navdih za njihova dela. V filmu se dokumentarni posnetki iz minulih desetletij prepletajo s pričevanji nekdanjih stanovalcev, potomcev izseljencev, predvsem pa umetnikov. Vstopamo v ateljeje slikarjev in kiparjev, ki danes gostujejo v Švicariji. Stavba pripoveduje svojo zgodbo. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović
Neveljaven email naslov