Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, moramo najprej vedeti, kaj sploh je RTV-prispevek. In zakaj ga sploh poimenujemo z besedo – prispevek? Ta namreč ni niti davek, niti kakšna posebna dajatev, niti ni naročnina.

Programi in storitve RTV Slovenija spadajo med javne dobrine, ki so in morajo ostati dostopne vsem. Spadajo v skupino kolektivnih dobrin, ki so v skupni rabi, in ko so enkrat dosegljive, nikogar ni mogoče, niti se sme izključiti iz njihove uporabe. Lastnosti javnih dobrin je že leta 1954 opisal ameriški ekonomist in Nobelov nagrajenec Paul Samuelson. To so tisti izdelki ali storitve, "katerih prednosti so nedeljivo razporejene znotraj celotne družbe, ne glede na to, ali si posamezniki želijo kupiti javno dobrino ali je ne želijo kupitu." Njihova poraba nikomur ne odreka možnosti, da jih uporablja po svobodni izbiri in kadar koli, hkrati pa se vsakdo, ko je dobrina enkrat proizvedena in vsem dostopna, lahko pridruži njeni uporabi. In, ne nazadnje, po Samuelsonu imajo javne dobrine "etično prednost" pred drugimi dobrinami zaradi njihovega prispevka k "družbeni blaginji", predvsem v smislu politične enakosti državljanov. V tem kontekstu je, denimo, mogoče razumeti zahtevo po univerzalni dostopnosti programov in storitev javne radiotelevizije, ki se je v Evropi izoblikovala v prvem desetletju po drugi svetovni vojni.

Za te dobrine velja, da s ceno, ki bi jo določala ponudba in povpraševanje, ni mogoče vplivati na to, koliko in kdo po njih posega in jih dejansko uporablja, prav tako ni mogoče izključiti možnosti, da se posameznik, kot pravi Samuelson, iz sebičnih interesov pretvarja, da ima manjši interes po porabi ponujene kolektivne dobrine, kot jo v resnici ima. Ob sedanji dostopnosti naprav in tehnologij, ki prav vsakomur omogočajo dostop do programov in storitev javne RTV, prav tako ni mogoče dokazati, da jih kdo ne uporablja. Zato v zakonu ni predvidena možnost, da se uporabnik odpove plačevanju RTV-prispevka tako, da sam izjavi, da teh programov in storitev ne uporablja.

RTV-prispevka, kakor zdaj poskušajo prikazati nekateri populisti, ne plačujemo pod prisilo! Že pred desetletji, takoj po drugi svetovni vojni, v času obnove porušene Evrope, je bilo ustanavljanje in financiranje javnih radiotelevizij utemeljeno na družbenem soglasju, da je z javnimi storitvami treba vsem državljanom, ne glede na njihovo plačilno sposobnost in možnosti, zagotoviti celovito obveščenost, ustavno zavarovano pravico do javnega izražanja, kulturne in izobraževalne vsebine, tistim državljanom, ki po ustavi in zakonu uživajo še nekatere posebne pravice in varstvo (otrokom, starejšim, invalidom in različnim manjšinam), pa zagotoviti uresničevanje teh pravic in ponuditi programske vsebine, ki zanje niso in ne morejo biti dostopne na trgu! Logiko tega evropskega družbenega soglasja je v 60. letih prejšnjega stoletja prevzela tudi takratna skupna država, iz katere se je v 90. letih osamosvojila Slovenija.

RTV-prispevek je še najbolj podoben, denimo prispevku za zdravstveno zavarovanje. Vsi zagotovo ne hodimo vsak dan k zdravniku, prav tako ne uporabljamo vseh zdravstvenih storitev hkrati. Nekateri si določenih plačljivih zdravstvenih storitev niti ne morejo privoščiti. Toda, od tistega trenutka, ko je bilo vzpostavljeno javno zdravstvo, nam nihče ni mogel in ni smel preprečiti, da poiščemo zdravstveno pomoč in se zdravimo, ko to resnično potrebujemo. Tudi prispevek za zdravstveno zavarovanje plačujemo vse življenje oziroma skozi celotno delovno dobo, storitve in programe pa uporabljamo takrat, ko jih potrebujemo, in jih uporabljamo tudi takrat, ko zanje nehamo plačevati. V naravi vsakega prispevka je, torej, da je solidaren, in nič drugače ni z RTV-prispevkom.

Razprava o naravi in družbeni koristnosti javne dobrine, ki je državljanu ne smemo odtujiti, se pogosto nadomešča z razpravo o javnem interesu, kajti ni dvoma, da tudi zasebni in komercialni mediji lahko in kdaj tudi resnično delujejo v javnem interesu. Toda, bodimo pozorni, kako je to koristnost nekoč definiral medijski mogotec Rupert Murdoch: "Vsakdo, ki v skladu z zakoni kake države zagotavlja kako storitev, ki jo javnost želi in si njeno ceno lahko privošči (poudaril Z.M.), zagotavlja javno storitev." Murdoch je seveda zamolčal, da "želje" javnosti mediji danes ustvarjajo sami, z različnimi tehnikami zasledovanja in ciljanja uporabnikov, ter z vezavami dostopa do medijskih vsebin in dodatnih storitev (denimo, prodajo oblačil in modnih dodatkov, kakršne v popularnih televizijskih nanizankah nosijo glavni liki, gledalcem teh nanizank …, ali pa, kot v Sloveniji, s pogojevanjem operaterjem, da morajo plačati za dostop do nekaterih programov, kar nazadnje plača končni uporabnik!), ki so vse po vrsti dodatno plačljive. Tako ustvarjene "potrebe" po več medijskih vsebin zato delu uporabnikov postajajo finančno nedostopne!? To pa vsekakor ne prispeva enakosti državljanov in ne more biti v javnem interesu! Tako kot vsak medij, samo zato, ker je, ne more biti prepoznan kot medij, ki deluje v javnem interesu.

Poleg tega se prav z novimi "tržnimi" prijemi in ob dejstvu, da so se z napredkom tehnologij temeljito spremenili načini razširjanja medijskih vsebin, zamegljujejo bistvene razlike med RTV-prispevkom, naročnino in neposrednimi nakupi plačljivih medijskih vsebin. Zdaj živimo v "obdobju blaginje", ko število dostopnih programskih vsebin in storitev presega tako fizične kot finančne možnosti posameznega uporabnika, da bi prav vse, kar bi si lahko zaželel, tudi spremljal in plačeval. Tudi ko si naročimo katerega od popularnih "trojčkov", hitro ugotovimo, da nam vseh 250, 300 ali več TV-kanalov ni v celoti dostopnih, in da je za dodatne "opcije" potrebno tudi - dodatno plačilo!? In v tem je bistvena razlika med RTV-prispevkom, s katerim v Sloveniji plačamo neposreden in neodtujljiv dostop do 5 TV-kanalov in 8 radijskih kanalov, ter naročnino, s katero operaterju največkrat plačamo samo "vstop v trgovino", kjer se pričakuje, da bomo šele začeli kupovati in da bomo seveda nakupili čim več (zlasti dostope do filmskih in vsebin "za odrasle", športnih in vse bolj tudi programov, ki so povezani z izvorom in kulturo posameznih narodov, ki živijo v Sloveniji, in so med uporabniki od nekdaj zelo popularni). Zato ne preseneča, da so kolegi iz računalniške revije Monitor pred približno letom dni, ko so ocenjevali kakovost pri nas dostopnih "medijskih trgovin" slovenskih operaterjev, ugotovili, da bosta večini uporabnikov čez čas zadostovali ponudba programov RTV Slovenija in naročnina na storitve enega od velikih ponudnikov pretočnih vsebin (Netflix, Amazon, HBO, Apple TV, Disney) in da je takšna kombinacija za državljana celo – najcenejša!
V ospredje prihaja tudi že kakšnih 15 let staro vprašanje, ki mu v zahodnih demokracijah s frazo v angleščini pravijo "problem prostega jahača". S tem izrazom poimenujemo državljana, ki bi, ko gre za komercialne in plačljive ponudbe, moral imeti pravico do proste izbire programov in vsebin, za katere je pripravljen plačati. Obe prizadevanji posameznika: da izbere, kar ga zanima, in da plača čim manj, sta popolnoma legitimni. Toda, pogoj za kaj takega so zares transparentne in uporabniku razumljive ponudbe storitev, pri katerih ima možnost dejanske in ne le navidezne izbire. In, tudi v tej točki je neka pomembna razlika med RTV-prispevkom in naročnino. S plačilom RTV-prispevka uporabnik dobi neoviran dostop do vseh vsebin, ki jih je tako plačal, medtem ko s plačilom naročnine na enega od paketov vsebin in storitev, ki jih ponujajo operaterji, dobi "do… toliko in toliko …TV-programov", potem "do… toliko in toliko …hitrosti interneta", pri čemer iz prakse vsakdo lahko potrdi, da programov ni nikoli toliko, kolikor jih je oglaševanih, in da hitrosti interneta še nikoli in pri nobenem uporabniku niso dosegle maksimalno oglaševanih hitrosti!?

Prav zaradi transparentnosti in preprostosti financiranja javnih radiodifuznih vsebin in storitev se je RTV-prispevek tako dolgo obdržal kot oblika financiranja medijev v javni službi. Izbira drugačnega načina financiranja javne RTV je povezana predvsem s stroški, ki s to spremembo nastanejo za državo in bremenijo proračun. Ko so prejšnjo britansko ministrico za kulturo vprašali, ali se bo BBC še naprej financirala z RTV-prispevkom, je odvrnila, da sprememb ne bo dokler jim (vladi!) kdo ne predstavi "dovolj prepričljivih argumentov" za takšno spremembo! V isti sapi je dejala, da vlada seveda "ostaja odprta" za vse nove predloge. Tudi v skandinavskih državah, kjer so prešli z RTV-prispevka na poseben medijski davek, je ta prehod nastopil po večletnih pogajanjih in usklajevanjih, potem ko so natančno in prepričljivo izračunali, da bo takšna sprememba smiselna. Na Norveškem so ta pogajanja trajala dolgih sedem let, na Finskem in Švedskem pa se sredstva za javno RTV zbirajo v medijskih skladih, ki sta izvzeta iz državnega proračuna.

Poznamo pa tudi ponesrečene eksperimente. V Estoniji, na katero se v gradivih za spremembo medijske zakonodaje sklicuje slovensko ministrstvo za kulturo (predvsem jim je všeč tamkajšnja liberalna zakonodaja), so pred leti želeli javno RTV financirati iz dobičkov komercialnih TV-postaj. Ko na dan uveljavitve zakona te niso vplačale pričakovanih sredstev, je financiranje javne RTV pristalo v državnem proračunu in ga bremeni še danes. Edini lokalni televiziji Talin TV je lani župan glavnega mesta odvzel frekvenco in preživela je s preoblikovanjem v produkcijsko hišo, ki snema programe za neko tujo komercialno postajo. Ključna posledica tega političnega amaterizma je, da kulturni in medijski prostor Estonije v resnici obvladujejo ruske državne ter švedske in finske javne in komercialne TV-postaje, medtem ko je javna RTV podrejena tujim kulturnim in jezikovnim vplivom!???