Leta 1985, ko je Mihail Gorbačov začel napovedovati svoj »grmeči« pohod na oblast, so preprosti ljudje na ulicah in bolšjih trgih v Sovjetski zvezi vsevprek razlagali, da bo novi »car« vladal sedem let. »Njegov prihod oznanja že Biblija,« so govorili. »Je apokaliptična figura. Ne verjamete? Poglejte znamenje na njegovi glavi.«

Sovjeti so tudi pri prejšnjih voditeljih iskali znake posebnosti, drugačnosti, a Leninova govorna napaka, Stalinove brke, Brežnjeve obrvi ali plešavost Hruščova so bile povsem človeške lastnosti. Nenavadno znamenje, s katerim se je rodil Gorbačov, pa je okoli njega spletlo skrivnostno avro. Kdo je bil ta človek in v koga se je z leti razvil?

Borec za preproste ljudi
Mihail Sergejevič Gorbačov je bil rojen 2. marca leta 1931, njegovo otroštvo je bilo pod totalitarnim Stalinovim režimom vse prej kot lahko. Skozi drugo svetovno vojno in povojna leta se je prebijal kot žanjec na kolektivnih posestih v bližini rojstnega Stavropola in se bojeval za pravice navadnih kmetov. Že kot mladi mož se je spraševal: »Se sovjetski kmetje sploh razlikujejo od tlačanov?«

Ker je bil eden najbolj inteligentnih učencev na šoli – posebno sta ga zanimali zgodovina in matematika, je hitro napredoval in se kot študent prava prebil na moskovsko univerzo. Že takrat, leta 1950, je postal kandidat za člana Komunistične partije, spoznal pa je tudi bodočo ženo Raiso Titarenko, s katero sta se po treh letih poročila in preselila v Mihailov Stavropol na jugu Rusije, kjer se je posvetil partijskemu delu.

Hiter vzpon med partijske prvake
Počasi se je prebijal navzgor po partijskih strukturah, najprej na krajevni in regionalni ravni. Pri 39 letih je postal eden najmlajših regionalnih partijskih vodij, dve leti pozneje je že vodil sovjetsko delegacijo v Belgiji, še dve leti zatem, leta 1974, pa je postal predstavnik vrhovnega sovjeta in predsednik komisije za mlade.

Leta 1979 je napredoval v kandidata za člana Politbiroja, član je postal leto pozneje. Največ zaslug za njegov hiter vzpon sta imela njegov politični boter Mihail Suslov, vplivni ideolog komunistične stranke, in Jurij Andropov, vodja KGB-ja. Njegov položaj v Komunistični stranki mu je omogočil veliko potovanj v tujino, ki so pomagala oblikovati njegova politična in socialna stališča. Že leta 1984 se je tako prvič srečal s takratno britansko premierko Margaret Thatcher.

Obdobje »glasnosti in perestroike«
Po smrti Konstantina Černenka leta 1985 je bil takrat 54-letni Gorbačov izvoljen za generalnega sekretarja Komunistične partije in tako postal prvi strankarski voditelj, rojen po revoluciji. Dejansko je že takrat postal voditelj Sovjetske zveze in skušal preoblikovati tako stranko v zastajanju kot državno gospodarstvo s štirimi načeli, predstavljenimi na 27. kongresu Komunistične partije: »glasnost« (odprtost oziroma liberalizacija), »perestroika« (prestrukturiranje), demokratizacija in »uskorenije« (pospešitev, gospodarskega razvoja, namreč). S temi reformami je želel izboljšati življenjski položaj in delavsko produktivnost, a mnogo aparatčikov je njegove poteze imelo za preveč radikalne. S povišanjem cen vodke, vina in piva in njihovo omejeno prodajo se je lotil tudi perečega vprašanja alkoholizma v državi. Leta 1986 se je zgodila strašna nesreča v jedrski elektrarni v Černobilu, kjer so Gorbačova mnogi kritizirali zaradi prepočasnega in premedlega odziva.

Jelcin kot stalni nasprotnik
Leta 1987 je bil najbolj krizen mesec maj, saj je mlademu Zahodnemu Nemcu Mathiasu Rustu z letalom uspelo pristati na moskovskem Rdečem trgu, s čimer je močno osramotil vojsko, zato je Gorbačov naredil veliko menjav v vrhu. Takrat se je že čedalje pogosteje začelo pojavljati ime Boris Jelcin, ki je postal tako zasebni kot politični kritik Gorbačova.

Gorbačov je s »glasnostjo« nato v državi dovolil večjo svobodo govora, mediji so postali manj nadzorovani, na tisoče političnih zapornikov in disidentov pa je bilo osvobojenih.

Vzhodni blok se je trgal na koščke
Leta 1989 je postal predsednik vrhovnega sovjeta – neuradni predsednik države, leto pozneje pa je tudi uradno postal predsednik Sovjetske zveze. Preostanek leta se je spopadal s propadom vzhodnega bloka, zaostrovale pa so se tudi mednarodne razmere – spomnimo le na sovjetski umik iz Afganistana in pogovore med Gorbačovom in takratnim ameriškim predsednikom Georgem Bushem starejšim. »Gorby«, kot so ga klicali v Zahodni Nemčiji, se je odločil, da se v proces združevanja Nemčije ne bo vpletal.

Zahodni voditelji nič več sovražniki
V nasprotju z reformami doma, ki so doživele veliko nasprotovanj, ga je Zahod cenil zaradi njegovega »novega razmišljanja« o zunanjepolitičnih odnosih, v katerih si je skozi prijaznejšo retoriko in večje trgovinsko sodelovanje prizadeval za zmanjševanje napetosti hladne vojne. Zelo dobre odnose je imel s takratnim zahodnonemškim kanclerjem Helmutom Kohlom, ameriškim predsednikom Ronaldom Reaganom in britansko premierko Margaret Thatcher.

Stran z jedrskim orožjem!
Leta 1986 je predlagal, da tako Sovjeti kot Američani prepolovijo zaloge svojega jedrskega orožja in, še drznejše, da se iz Evrope odstrani vse jedrsko orožje srednjega dosega, do leta 2000 pa se stara celina znebi kar vsega jedrskega orožja. V Reykjaviku sta se Gorbačov in Reagan dogovorila za odstranitev vsega tovrstnega orožja v desetih letih, kar je v prihodnjih letih povzročilo tudi podpis pogodbe. Leta 1988 je razglasil, da se Sovjetska zveza odpoveduje »doktrini Brežnjeva« in državam vzhodnega bloka dejal, da se SZ ne bo več vpletal v njihove notranje zadeve, za kar je prejel veliko pohval.

Leto pozneje se je komunizem kot domine začel sesuvati, odpoved sovjetske nadvlade nad vzhodno Evropo pa je tudi končala hladno vojno. Gorbačov je leta 1990 za to prejel tudi Nobelovo nagrado za mir.

Propada Sovjetske zveze ni mogel preprečiti
Kljub večji svobodi in demokraciji pa je ekonomska politika njegove vlade državo pripeljala blizu katastrofi. Povečal se je državni dolg, začelo je zmanjkovati osnovnih življenjskih potrebščin, s tem pa se je spodkopala tudi moč komunistične partije in samega Gorbačova. Klici za večjo samostojnost so začeli prihajati iz baltskih republik, Gruzije, Ukrajine, Armenije in Azerbajdžana. Republike so začele razglašati neodvisnost in uveljavljati svoje zakone, zato je Gorbačov spisal nov načrt za oblikovanje unije, ki bi jo sestavljale svobodne federacije. Boris Jelcin je bil izglasovan za predsednike Ruske federacije. Avgusta leta 1991 so z državnim udarom skušali Gorbačova zrušiti z oblasti in preprečiti podpis pogodbe, ki je predvidevala ohlapno zvezo držav.

Toka se ni dalo ustaviti in Mihail Gorbačov je 24. avgusta odstopil s položaja generalnega sekretarja Komunistične partije Sovjetske zveze. Po ustanovitvi Skupnosti neodvisnih držav in razglasitvi propada Sovjetske zveze je bilo dokončno konec. 25. decembra leta 1991 je Gorbačov odstopil, dva dni pozneje se je v njegovo pisarno vselil Boris Jelcin.

Politika je njegova strast
Po odstopu s položaja je Gorbačov ostal v političnem življenju. Po neuspeli kampanji za ruskega predsednika leta 1996 je ustanovil Socialdemokratsko stranko Rusije, a leta 2004 zaradi nesoglasij odstopil kot njen predsednik. Lani je delovanje stranke vrhovno sodišče prepovedalo, zato je Gorbačov ustanovil novo stranko, tokrat Unijo socialdemokratov.

Brez pozornosti javnosti ne more
Po odhodu iz Kremlja se je pojavil tudi v nešteto revijah, govoril na prireditvah in dajal intervjuje. Pojavil se je celo v filmu, leta 1997 pa ob vnukinji Anastaziji celo v oglasu za podjetje Pizza Hut. Francosko podjetje Louis Vuitton ga je izbralo tudi kot »model« za predstavitev kolekcije poslovnih torb.

Leta 1992 je v San Franciscu ustanovil tudi Gorbačovov sklad, pozneje pa tudi Zeleni križ. Ob Billu Clintonu in Sophii Loren je leta 2004 prejel grammyja za najboljši album z govorečo besedo za posnetek Prokofjeve pravljice Peter in volk.

A. P.