Žena nekdanjega filipinskega diktatorja Ferdinanda Marcosa je na filipinski politični sceni navzoča več kot 40 let in vmes je morala celo zapustiti domovino, a "železni metulj", kot je eden izmed njenih vzdevkov, se je vrnil še odločnejši, da si poišče svoj prostor pod soncem.

Iz sence na sonce
Imelda je v filipinsko belo hišo prišla leta 1966 in tam ostala skoraj tri desetletja. Če se je najprej še držala v moževi senci, pa je pozneje, ko je ta proti koncu drugega in zadnjega mandata razglasil izredne razmere ter začel vladati kot diktator, prekinila dotedanjo prakso prvih dam, se prerinila v ospredje in s svojim zelo aktivnim političnim udejstvovanjem kmalu celo zasenčila soproga.

A bolj kot po njenih projektih, diplomatskih prizadevanjih in ministrovanju se je bodo rojaki spominjali po razkošnem in razsipniškem življenju.

Medtem ko so se številni Filipinci spopadali z vse hujšo revščino in se borili za vsakdanje preživetje, se je predsednikova žena odpravljala po nakupe v tuje prestolnice, kupovala nepremičnine, pretakala denar od tuje pomoči in posojil na zasebne bančne račune in zbirala dela priznanih umetnikov, dragulje ter še posebej rada čevlje.

Ko je po odhodu Marcosovih množica vdrla v predsedniško palačo, je imela kaj videti, predvsem v Imeldinih prostorih. Več kot deset kunčjih in petsto drugih plaščev, litri parfumov, na stotine torbic, neprebojni modrčki in veliko, zelo veliko čevljev. Po nekaterih pričevanjih je bilo v njenih omarah tisoč parov čevljev, po drugih zgodbah celo tri tisoč, verjetno pa točno števio ni bila znano niti Marcosovi.

"Znašli smo se na Havajih - brez denarja, brez doma in brez imena," je Imelda svoj izgon opisala v enem izmed redkih intervjujev pred dvema letoma, čeprav sta takrat skupaj z možem po podatkih ameriške carinske uprave s seboj prinesla za devet milijonov dolarjev gotovine, draguljev in obveznic. A to je bila resnično le malenkost v primerjavi z več kot desetimi milijardami dolarjev, za kolikor naj bi osiromašila Filipine v času avtoritarnega režima.

In kmalu je sledilo novo razočaranje. Med izgnanstvom v nekdanji zaveznici so Marcosova obtožili podkupovanja med njunim vladanjem in Imelda je postala prva žena kakšnega tujega predsednika, ki se je znašla na ameriškem sodišču. Po smrti Ferdinanda leta 1989 so jo oprostili, a ponižanje je bilo veliko in mnogi so pričakovali popoln umik Imelde v zasebnost.

Po izgnanstvu nazaj v politiko
Toda nekoč ena izmed desetih najbogatejših dam na svetu se ni predala in po vrnitvi v domovino leta 1992 je bila odločena, da bo svojo pot nadaljevala v politiki. Še istega leta je nastopila kot ena izmed sedmih kandidatov na predsedniških volitvah in zasedla peto mesto. Tri leta pozneje je bila izvoljena v kongres kot predstavnica svojega domačega okraja.

Da ji ne zmanjka volje in energije, je znova dokazala leta 1998, ko se je še enkrat podala v predsedniško bitko, vendar je pozneje vseeno obupala, se umaknila in podprla kandidaturo dotedanjega podpredsednika Josepha Estarde, ki je na koncu tudi odnesel zmago in pozneje vrnil uslugo svoji podpornici, ko je poskrbel za opustitev večine od 901 sodnega procesa, ki so jih sprožili zaradi obtožb o korupciji.

Ko se razkošju ne moreš več odpovedati
79-letna Imelda danes živi v stanovanju v luksuznem delu Manile, na stenah njenega bivališča pa še vedno visijo originalna dela Picassa, Gauguina in drugih znanih umetnikov. In kako zdaj gleda na preteklost, ki jo hočejo mnogi Filipinci najraje pozabiti?

"Filipinci si želijo lepote. Moram biti lepa, da bodo imeli revni zvezdo, ki jo bodo lahko občudovali iz slumov," je dejala nekoč in tega stališča ni spremenila do danes, saj kot pravi sama, je bila njena dolžnost biti zvezda za revne. Za ogromno bogastvo pravi, da ga je njen mož zaslužil zakonito še pred vzponom na oblast, ko se je ukvarjal s trgovanjem zlata.

Leta 2001 je odprla muzej, v katerem so razstavljeni številni pari njenih čevljev, ki so jih našli v sobanah predsedniške palače, med njimi znamke, kot so Ferragamo, Givenchx, Chanel in Christian Dior. "Brskali so po mojih omarah in iskali okostnjake, toda hvala Bogu so bili vse, kar so našli, le čevlji, lepi čevlji," je dejala ob odprtju muzeja.

Tudi danes Imelda nima težav z izbiro čevljev in zatrjuje, da jih ima verjetno še več kot v preteklosti. "Kamor koli grem, mi ljudje podarjajo čevlje. Na koncu jih bom imela več, kot so mi jih ukradli. Sem velika optimistka. Mislim, da sem v nebesih," zadovoljno opisuje svoje današnje življenje. Jeseni leta 2006 je Imelda v trgovine poslala svojo modno kolekcijo, ki naj bi bila v primerjavi z njenimi oblačili cenovno dostopnejša, namenjena pa je predvsem mladim.

Še vedno občudovana
Kljub neslavni preteklosti ima med Filipinci še vedno veliko vnetih privržencev, ki so nedavno celo organizirali protest, potem ko so jih prizadela prizadevanja nekaterih, da bi v šolskih učbenikih pisalo, da sta Ferdinand in Imelda vodila najbrutalnejši in najbolj podkupljiv režim v zgodovini države.

21. septembra letos, ob 36. obletnici razglasitve izrednih razmer, je Imelda dejala, da je 20-letna vladavina njenega moža sprejemljivejša kot današnja politična situacija, kjer se po njenem mnenju politiki samo prepirajo, namesto da bi pomagali ljudem.

"Zakaj je Marcos še vedno priljubljen med ljudmi? Resnica prihaja na dan, najboljši preizkus za resnico je čas. Dolgo po tem, ko me ne bo več - bolnišnice, ki sem jih zgradila; hoteli, ki sem jih zgradila; to in ono, vse to ni bilo zgrajeno z vladnimi sredstvi - to je bila moja kreativnost. In to bo ostalo, potem ko me ne bo več," je o svojo resnici še vedno prepričana Imelda.

Gregor Valenčič