Zadnji predsednik vlade SFRJ od svoje politične upokojitve konec leta 1991 živi večinoma v Avstriji in je dejaven v gospodarstvu, kjer dela kot finančni svetovalec tujih podjetij, nekaj let pa je bil celo svetovalec makedonske vlade. Leta 1993 naj bi ga zaradi njegovih izkušenj v gospodarstvu na položaj predsednika hrvaške vlade želel imeti hrvaški predsednik Franjo Tudjman, a se to ni uresničilo.

Leta 2003 pričal proti Miloševiću
Javnost je nase opozoril leta 2003, ko je kot priča nastopil na procesu proti Slobodanu Miloševiću na haaškem sodišču. Na sodišču in pozneje v intervjuju za zagrebški Globus je razkril, da sta mu tako Milošević kot Tudjman ločeno priznala, da sta se marca 1991 v Karadžordževu sporazumela o delitvi Bosne in Hercegovine. Med navzkrižnim zaslišanjem je Milošević Markoviću očital, da je on odgovoren za agresijo na Slovenijo, saj naj bi kot takratni premier zvezne vlade vojski ukazal napad. Marković je obtožbe zanikal, češ da je vojska v Sloveniji in na Hrvaškem vojašnice takrat zapustila na Miloševićev ukaz.

Od diplomanta elektrotehnike ...
Marković se je rodil leta 1924 v Konjiću na ozemlju današnje Bosne in Hercegovine. Leta 1954 je na zagrebški tehniški fakulteti diplomiral iz elektrotehnike. V politiko je vstopil leta 1982, ko je postal predsednik izvršnega sveta socialistične Republike Hrvaške. Štiri leta pozneje je postal sedmi predsednik predsedstva SR Hrvaške. Leta 1988 ga je na tem mestu zamenjal Ivo Latin.

... do zveznega premiera
Po odstopu Branka Mikulića je marca 1989 postal zvezni premier in konec tega leta predstavil program gospodarskih reform, stabilizacije zaradi inflacije oslabljenega dinarja in lastninjenja podjetij s prodajanjem delnic zaposlenim. Reforme so se izkazale za (začasno) uspešne. Potem, ko je uvedel dinarje "jedan : sedam" (sedem dinarjev za eno marko) se je inflacija umirila, dvignil se je splošni življenjski standard. Povprečna (napihnjena) neto plača v Sloveniji se je z okoli 270 današnjih evrov dvignila na 520 evrov. Marković je tudi zaradi svoje bolj liberalne usmerjenosti in reform postal eden najbolj priljubljenih jugoslovanskih politikov.

Zavzemal se je za politične spremembe
Svoje priljubljenosti ni mogel spremeniti v volilni uspeh, ko je po razpadu Zveze komunistov Jugoslavije (ZKJ) Marković ustanovil svojo stranko, Zvezo reformnih sil (Savez reformnih snaga). Program stranke je temeljil na političnih spremembah v Jugoslaviji. Stranka je v BiH uživala okoli 14-odstotno podporo, v drugih jugoslovanskih republikah pa le okoli petodstotno.

Z Jugoslavijo se je poslovil tudi sam
Dokončno izpeljavo reform sta Markoviću onemogočila ustavljena ameriška finančna pomoč Jugoslaviji in visoka zadolženost države v tujini. Po izbruhu vojne v Sloveniji in pozneje na Hrvaškem je Marković 19. decembra 1991 odstopil s položaja zveznega ministrskega predsednika. Leta 2003 je izjavil, da je bila edina jugoslovanska republika, ki je po njegovem ključu izpeljala privatizacijo, Slovenija in dodal, da "rezultati pa so vidni. Drugi so negirali dušo tega koncepta."

T. V.