Kakor koli obrnemo, Andy Murray je v elitni štiriperesni deteljici vedno igral vlogo grdega račka. Tako vsaj kažejo številke. Osvojil je izrazito manj grand slamov (kar še vedno velja za kazalnik razmerij, kdo je kdo v zgodovini te lepe igre), ima najslabše razmerje zmag in porazov proti drugim izbrancem, navsezadnje pa še nikoli ni bil na vrhu lestvice ATP.

Opomba: v vrstici medsebojni je naveden odstotek zmag v medsebojnih obračunih za posameznega igralca proti preostalim članom velike četverice. V zadnjem stolpcu pa je število tednov vladanja lestvici ATP (do 6. novembra 2016).

Od danes naprej se je spremenila vsaj ena statistika - lestvica vladanja teniški lestvici ATP.

Roger Federer se je na njen vrh prvič prebil 2. februarja 2004. Od takrat sta se ob elegantnem Švicarju na njenem vrhu zamenjali zgolj še dve imeni - Rafael Nadal in Novak Đoković. Natanko 666 tednov pozneje je monotonijo razbil prav Škot.

Murray je moral dolgo čakati, da je zasedel prestol. Postal je namreč drugi najstarejši igralec, ki je prvič postal številka ena. 199 dni starejši je bil le John Newcombe, a to je bilo pred več kot štirimi desetletji, ko se je točkovanje komaj utelesilo.

Opomba: Starost je izražena v letih.

Kdo bi si še pred nekaj meseci mislil, da bo Murray še letos skočil na sam vrh. Še pred petimi meseci, natanko po Roland Garrosu je na vrhu kraljeval Đoković, ki je imel pred Murrayjem več kot 8.000 (osem tisoč) točk prednosti. Srb je imel za seboj neverjetno obdobje, ko je dobil pet od zadnjih šestih grand slamov.

Ti dnevi so bili ključni, saj so pokazali, kako malo je dovolj, da se šampionsko ravnovesje na eni strani poruši, na drugi pa vzpostavijo silnice, ki igralca potisnejo v stratosfero. Đoković je bil na eni strani čustveno izpraznjen, rumeni mediji so poročali tudi o porušenem vzdušju v zasebnem življenju, piko na i pa je dodala poškodba zapestja. Na drugi strani je Murray uporabil recept, ki mu je pred leti že pomagal do najboljših izidov v karieri - to je bila združitev z Ivanom Lendlom, ki je očitno edini, ki zna uspešno krotiti nemirne Murrayjeve živce.

Ko se vse uskladi, je igralec v coni, v kateri lahko ruši vse pred seboj. Vsa (preostala) velika četverica se je že znašla v tem položaju, zdaj je čas očitno prišel tudi na Murrayjev račun. Po Roland Garrosu se je vsa četverica sicer znašla na prvih štirih mestih lestvice ATP, a že takrat sem razglabljal, da je to labodji spev dominante generacije - s štirimi glavnimi igralci. Poškodbe so pri najstarejših in najuspešnejših igralcih naredile svoje in težko je pričakovati, da bosta Federer in Nadal v letu 2017 zmogla držati tempo novega vodilnega para. Murray bo na krilih odlične jeseni prav gotovo še nekaj časa (let) jahal zmagovalni val, Đoković pa bo imel dovolj časa, da se pobere do svojega najuspešnejšega grand slama.

Morda še bolj zanimivo vprašanje pa je, kateri (mladi?) igralci se bodo pridružili samemu vrhu ...

Lestvica ATP, 7. november:             
  1.   (2) A. MURRAY        VB   11.185
  2.   (1) N. ĐOKOVIĆ      SRB   10.780
  3.   (3) S. WAWRINKA     ŠVI    5.115
  4.   (5) M. RAONIĆ       KAN    5.050
  5.   (4) K. NIŠIKORI     JAP    4.705
  6.   (7) G. MONFILS      FRA    3.625
  7.  (10) M. ČILIĆ        HRV    3.450
  8.   (6) R. NADAL        ŠPA    3.300
  9.   (8) D. THIEM        AVT    3.215
 10.  (11) T. BERDYCH      ČEŠ    3.060
 11.  (12) D. GOFFIN       BEL    2.780
 12.  (13) J. TSONGA       FRA    2.550
 13.  (14) N. KYRGIOS      AVS    2.460
 14.  (15) R. BAUTISTA     ŠPA    2.350
 15.  (17) L. POUILLE      FRA    3.196
155. (155) G. ŽEMLJA       SLO      396
229. (230) B. KAVČIČ       SLO      225
236. (237) B. ROLA         SLO      218
763. (771) T. KOČEVAR D.   SLO       26