Tema letošnjega petdnevnega festivala v Slovenski kinoteki in ljubljanskem Kinodvoru je bila Ko narava podivja. Šlo je za priljubljen trop žanrskega filma: maščevanje narave človeku, ki jo uničuje. Videli smo kar nekaj filmov, ki se ukvarjajo s to tematiko, od klasične Pošasti iz črne lagune (The Creature from the Black Lagoon, 1954, Jack Arnold) do redkejših filmov za žanrske sladokusce, kot so Faza IV in odkrito mizantropski avstralski film Dolgi konec tedna (Long Weekend, 1978, Colin Eggleston) ter Vinyan (2008) sodobnega belgijskega žanrskega režiserja Fabricea Du Welza, ki je bil tudi gost festivala.

Moč filmov, izbranih za letošnji festival, leži v zmožnosti filmarjev, da ustvarijo prepričljivo sliko sveta, nad katerim smo ljudje izgubili nadzor. Niti enemu filmu to ne uspe tako, kot uspe Rjovenju (Roar, 1981), družinskem projektu igralke Tippi Hedren in njenega drugega moža Noela Marshalla. Film, v katerem nastopajo tudi bodoča zvezdnica Melanie Griffith, hčerka Tippi Hedren iz prejšnjega zakona in Marshallova sinova John in Jerry, je posnet z desetinami divjih levov, tigrov in drugih velikih mačk ter z nekaj sloni na posestvu, ki sta ga imela Marshall in Hedren v puščavi Mojave v Actonu v Kaliforniji.

Kakršen koli je že bil namen tega filma (Hedren je strastna okoljevarstvenica), tisto, kar je končalo na platnu, je noro; noro in neobvladljivo. Vemo, da je bilo med snemanjem filma ranjenih kakšnih sedemdeset ljudi, med njimi tudi Hedren in posebej Melanie Griffith. Direktorja fotografije Jana de Bonta je tiger skoraj skalpiral. Dobil je 220 šivov. Noel Marshall je bil poškodovan tolikokrat, da je dobil gangreno. Gledati ta film ni le voajerizem. To je kot strmenje v avtomobilsko nesrečo, miren ogled napadov živali na ljudi, dobeseden boj za preživetje. Morda so moralna vprašanja na mestu, ampak estetska so zanimivejša.

Medtem ko gledamo člane družine Hedren-Marshall, kako bežijo iz sobe v sobo, se poskušajo izvleči s čolnom in motociklom, ko vidimo brata, kako reši življenje svoji polsestri, ko smo prestali vse to kot gledalci, potem nekako dojamemo svet tega filma. To je svet, ki se je človeku izmuznil skozi prste in ga je preplavila divjina. Velike mačke so povsod: na terasah, strehi in ostrešnih tramih, za vsakimi vrati; premikajo se v skupinah po stopniščih. Njihova prisotnost uokviri igralce. Levi stojijo v ospredju kadra, vdirajo iz vseh kotov. Tečejo, tepejo se in skačejo na ljudi. Element nelagodja je nepopisen. Eden izmed kolegov je rekel, da je pričakoval za vogalom leva, ko je zapuščal dvorano Kinoteke.

Težko je reči, da gre za umetniško delo. Bolj gre za nedoločljivo kombinacijo dokumentarnega in fiktivnega, katere moč je v tem, da vemo, da je tisto, kar gledamo, stvarno. Krhkost Hedren (nepozabne v dveh filmih Alfreda Hitchcocka v prvi polovici šestdesetih let) in preostalih je prav upodobitev naše slabosti, ko ostanemo brez orodja in orožja, s katerim smo obvladovali svet. Čeprav je bil namen filmarjev ustvariti družinsko komedijo z ekološko poanto, je tisto, kar gledamo, vizija zmage divjine nad nami. Zadnji kader družine, ki pije čaj, obkoljena z levi, predstavlja manj zmago človeka kot pogojenost njegovega obstoja, ker bo ta obstoj trajal le toliko časa, kot bo narava dopustila.

Nečloveški prostori
Nekaj filmov letošnjega festivala je ustvarilo svet, v katerem smo ljudje postali le obiskovalci. V Fazi IV (Phase IV, 1974), edinem filmu, ki ga je režiral mojstrski ustvarjalec filmskih špic Saul Bass, čakamo dobrih deset minut, da se v filmu sploh pojavijo človeška bitja. Poslušamo glas dveh znanstvenikov, ki nam pojasnjujeta, da je dogodek v vesolju povzročil čuden, pospešen razvoj mravelj v puščavi v Arizoni. Združujejo se vrste, ki so se pred tem bojevale, skupaj ubijajo sovražnike, kot so pajki in bogomolke. Vidimo skrajno bližnje posnetke mravelj. Gledamo jih, kako komunicirajo, delajo, poslušajo svojo kraljico. Tečejo skozi gladke geometrijske predore, vse očitno z namenom.

Bass z ekipo ustvari nekaj zares impresivnega: njihov pristop ne humanizira mravelj (ali je to sploh mogoče?), ampak jih s kamero in montažo spremeni v čuteča in individualizirana bitja, ki vseeno ostanejo druga. Posnetkom mrgolečega življenja mravelj sledijo kadri avtomobila, ki vozi skozi nedokončano in zapuščeno mestece v puščavi (Paradise City, nam pove napis, "še več dobrega življenja"). Ko se po desetih minutah mravelj in zapuščenih človeških bivališč pojavita glavna junaka (znanstvenika, ki ju igrata Michael Murphy in Nigel Davenport) in potem še dekle, ki so ji mravlje ubile družino (Lynne Frederick), nam je film že pokazal, da gre za ozemlje, ki ni njihovo.

Film ima manj skupnega z ameriško znanstveno fantastiko petdesetih let (mravlje bi takrat verjetno bile gigantske) kot s filmom 2001: Odiseja v vesolju (2001: A Space Odyssey) Stanleyja Kubricka; z mravljami kot vodiči v novo fazo razvoja planeta Zemlja. Žal so producenti odstranili osupljive zadnje kadre filma, ki pokažejo transformacijo človeške vrste in predstavljajo tisto četrto fazo iz naslova.

Ena najpomembnejših prvin grozljivke je ustvarjanje grozljivih prostorov. To so nihilistični prostori, brezizhodni in brezupni. Na primer v filmu Zombie (1979) Lucija Fulcija, ko na otoku, na katerem zombiji zamenjujejo ljudi, vidimo kozi na trgu pred cerkvijo, ki je prašen in pust kot katero koli prizorišče iz "špageti vesternov", ali med zastrašujočim začetkom filma Vinyan (2008) Fabricea du Welza: črnina, zvok valov, naraščajoče donenje, medtem ko mehurčki polnijo temen kader z oddaljenimi, paničnimi človeškimi glasovi. Šele pozneje izvemo, da gre za cunami in da sta junak in junakinja v cunamiju izgubila sina. V du Welzovem filmu sledimo paru, ki išče tega otroka v čudaško zapuščenih vaseh v Burmi, ki se spreminjajo iz realizma v morasto pot, v odkritje strašnih skrivnosti, ki jih junak skriva celo pred samim seboj.

Moškost in manj
Čeprav so filme na festivalu posneli različni režiserji iz različnih držav v različnih časih, imajo v glavnem nekaj skupnega. To je občutek, da gledamo svet, ki se naglo spreminja iz nečesa, kar je bilo samoumevno, v nekaj, v čemer ljudje, in še posebej moški, ostanejo na cedilu. Mačizem zadrži svoj primat v dveh delih tollywoodskega spektakla Baahubali (2015 in 2017) režiserja S. S. Rajamoulija. To zagotovo velja tudi za odličen Ravs v zaporniškem krilu (Brawl in Cell Block 99, 2017) režiserja S. Craiga Zahlerja, ki nam je pred par leti serviral horror-vestern Bojna sekira (Bone Tomahawk, 2015). V novem filmu se redkobesedni in nepremagljivi Vince Vaughn bori za ženo in nerojenega otroka v filmu, postavljenem v slikovite in evokativne prostore, kot je zaporniška celica, katere smrad lahko zavohamo.

Ampak v kratkometražnem pornofilmu Queen Kong (2016) Monice Stambrini, ki je bila tudi gostja festivala Kurja polt, in v klasiki evropskega seksfilma Zver (La Bête, 1975) Waleriana Borowczyka moška potentnost postane nekaj vprašljivega, nikakor dominantnega; pridruži se vsem samoumevnostim, ki jih ti filmi preizprašujejo. V tem pogledu je najbolj pretresljiv film Kalvarija (Calvaire, 2004), du Welzovem celovečernem prvencu. Gre za variacijo na Teksaški pokol z motorko (The Texas Chainsaw Massacre, 1974) Tobea Hooperja. Mladi drugorazredni pevec Marc Stevens (Laurent Lucas), ki poje v domih za upokojence in je predmet želja upokojenk in medicinskih sester, obtiči na neki farmi. Ljubeznivi lastnik, ki trdi, da je nekoč bil komik, ponudi, da mu popravi kombi. Kmeta je zapustila žena in v Marcovem prihodu vidi vrnitev svoje grešne Glorije. Preden Marcu sploh postane jasno, kaj se dogaja, ga kmet obvlada, preobleče v Glorijino obleko in zveže.

Sledi maratonsko poniževanje junaka, njegov skoraj neprekinjen jok, nasilje, posilstvo, razpetje na križu, britje glave, ki obuja kaznovanje žensk, ki so spale z okupatorjem med vojno. In tu je tudi direktna aluzija na trpljenje junakinje teksaškega pokola, ki jo je igrala Marilyn Burns. Kot da du Welz želi, da moški čutimo, kaj pomeni biti ženska v takšnem filmu. Lik doživi fantastično transformacijo (ali morda degradacijo) iz čednega, čeprav drugorazrednega lomilca src v eno najbolj izmučenih poslednjih deklet (final girl) v celotnem žanru grozljivke.