Seveda z državnim denarjem, kako pa drugače. Motiv naj bi bil pritisk dobaviteljev, ki si prek državnega lastništva želijo zagotoviti boljše položaje na policah. Prav, legitimno prizadevanje, lahko rečemo.

A poglejmo z druge strani.

Politika si namreč želi podjetje, ki vendarle ne dela drugega kot prodaja. Prodaja jogurt, salamo, bučke, kruh, pivo, milo, igrače, testenine, vino – pač izdelke vsakodnevne potrošnje. In zdaj se vprašajmo: je prav to ključna naloga politike? Odgovor se glasi: lahko bi celo bila. A bi pred tem ta ista politika morala poštimati vse tisto, kar v državi zares ne štima.

In tega vendarle ni tako malo. Poglejmo.

Javni zdravstveni sistem, denimo, deluje vzorno – če smo pripravljeni dodatno plačati ob siceršnjem vsakomesečnem plačevanju v zdravstveno blagajno. Plačati podkupnino v javnem ali storitev v zasebnem sektorju, to so le nianse. Važno je, da je treba plačati še nekaj.

Ko smo že pri zdravstvu – nekajmesečno čakanje na pregled ali leto in več na rutinsko operacijo je nekaj povsem običajnega.

Gremo naprej, uslužbenci državne pošte bodo kmalu delali vse drugo, le pisem in paketov ne bodo raznašali.

Pri nas se zaporniki iz zapora sprehodijo, ne da bi jih kdo opazil – in potem prek medijev šefom zaporov kažejo osle.

Tudi sicer se je slovenskemu pravosodju mogoče izmikati leta in leta – do zastaranja zadeve. Primerov ne manjka.

Pri nas ljudje v bolnišnici umirajo v požarih in od smejalnega plina.

Letos januarja je na cestah umrlo petkrat več ljudi kot januarja lani.

Ponočnjaki pa ste pretekli konec tedna na poti z zabave prav lahko pojedli kebab z mesom iz sporne poljske klavnice, ki ga je "učinkoviti" slovenski nadzor spustil v državo.
In tako naprej.

Zato ponovimo vprašanje. Se nam še vedno zdi, da je ključna naloga državne politike reševanje nekega trgovskega podjetja – pa naj ga imamo še tako za našega? Niti ne, kajne?