Kadrovska bilanca prvih šestih mesecev je naslednja: štirje ministri, en državni sekretar v premierjevem kabinetu in en poslanec so se poslovili, le eden iz objektivnih razlogov. Bandelli je s položaja ministra grozil, Prešiček se je grdo obnašal, Lebna je odnesla maketa drugega tira, Fakin je zbolel. Ob njih sta tu še Peter Vilfan, ki se je zapletel v težave z davkarijo, in izpričani ljubitelj sendvičev Darij Krajčič. Šest mesecev, šest kadrov, torej.

Živahni ritem menjav glavno vladno stranko utegne pripeljati do situacije, ko bo vse težje našla ljudi, ki bi se bili pripravljeni izpostaviti. Na neki način je stranka že tam, listo za evropske volitve je z izjemo nosilke in vicešpicenkandidata namreč sestavila iz popolnih anonimusov.

Odločenost predsednika vlade, da bo nepopustljiv do moralnih, vedenjskih in vsebinskih odklonov na dvoru je lahko simpatična in jo velja podpreti. Se pa obenem velja vprašati, kako dolgo mu bo ob tem ritmu menjav uspevalo zagotavljati dovolj kakovostne kadre. Teh že v izhodišču nimamo na pretek. Odštejmo tiste, ki se jim ne da ukvarjati s politiko, pa stremuhe in narcise, ki jih zanima le alineja v življenjepisu, pa morebitne agente Kominterne, Vatikana, Udbe in Islamske države. Kaj ostane? Ostane skupina tistih, ki so za približno trikratnik povprečne plače pripravljeni sleči hlače in se pustiti trgati opoziciji, medijem, tviterju, facebooku … pa še za njih ne moremo biti povsem prepričani, ali so sposobni voditi kompleksen sistem ali pa bi vendarle bili primernejši za upravljanje domače delavnice.

Seznam izzivov pa še kar čaka na tistega, ki se ga bo lotil. Uvajalni dnevi vlade so minili, napovedi nove krize so vse pogostejše, tudi domače fronte niso nič bolj zaprte, kot so bile ob nastopu vlade. Terjanje rezultatov pa bo vse glasnejše.