Le še dober dan nas loči od referenduma, ki bo odločal o tem, ali bo razpadlo šesto največje gospodarstvo na svetu ali pa bo Škotska ostala del Združenega kraljestva.

Če Škotom uspe izglasovati neodvisnost, bo to nedvomno razpihalo ogenj odcepitvenih teženj še marsikje v Evropi, predvsem pri Kataloncih. Zadnje javnomnenjske raziskave kažejo, da se bo boj med zagovorniki in nasprotniki škotske neodvisnosti bil tako rekoč do zadnjega preštetega glasu.

Ne le Škoti, ampak vsi britanski državljani in tudi Evropejci bodo nestrpno čakali petkovo razglasitev izidov referenduma. Takrat bo jasno, ali bo Škotska nadaljevala 300-letno sobivanje z drugimi narodi v Združenem kraljestvu ali pa se bo rodila nova, že 35. država po padcu berlinskega zidu pred 25 leti. Škoti se v svojih prizadevanjih za samostojnost v precejšnji meri zgledujejo tudi po Sloveniji. Čeprav je usoda ironično hotela, da je kraljestvo na Otoku prvič združil prav škotski kralj Jakob VI. in ima britanska kraljica Elizabeta II. po očetovi strani celo več škotske kot angleške krvi, pa Škoti želijo iz Združenega kraljestva iz kar nekaj podobnih razlogov, kot so Slovenijo odgnali iz Jugoslavije. V Edinburghu trdijo, da se politične odločitve sprejemajo v Londonu mimo njihove volje, da v London pošiljajo več denarja, kot ga dobijo nazaj, da britanska vlada ne rešuje njihovih družbenih vprašanj ...

Ali bo večinska volja ljudi na referendumu sledila tem argumentom, je nemogoče napovedati, saj sta tabora zagovornikov in nasprotnikov škotske samostojnosti tako rekoč izenačena. Imajo pa Škoti to srečo, da se je vlada v Londonu odločila, da jim dovoli izpeljati referendum, kar v mednarodni skupnosti ni ravno običaj (pomislimo samo na številne krvave razpade držav!). Je pa britanska vlada to odločitev sprejela v trenutku, ko je bila velika, velika večina volivcev proti samostojnosti. Šele v zadnjih tednih se je namreč trend popolnoma obrnil, zato je britanski politični vrh začel Škotom panično ponujati cel kup ugodnosti, če ostanejo v Združenem kraljestvu, med drugim celo možnost, da se iz unitarne države preoblikuje v federacijo. London pa Škotom ne ponuja le korenčkov, ampak grozi tudi s palico. Škote straši, da ne bodo smeli obdržati funta, kraljice, da se bodo velike banke iz Škotske umaknile v londonski City, da neodvisna Škotska ne bo več članica Evropske unije in zveze Nato ... Zagovornikov neodvisnosti za zdaj grožnje ne skrbijo preveč, ker se zavedajo, da bodo zaradi velikih zalog nafte in tudi odličnih naravnih pogojev za izkoriščanje obnovljivih virov energije gospodarsko ena najmočnejših držav v Evropi. Že zdaj po BDP-ju na prebivalca prekašajo veliki evropski gospodarski sili Francijo in Italijo.

Škoti, ki že uživajo široko avtonomijo znotraj Združenega kraljestva, ne bi smeli le z zamahom roke odpraviti groženj Londona. Dejstvo je, da bi se s samostojnostjo veliko stvari, ki so do zdaj povsem preproste, zelo zapletlo. Kar naenkrat bi med državama zrastla prava meja, ker nobena država ne bi bila v schengenskem območju, Škotska bi morala zaprositi za sprejem v EU in tudi Nato, kar gotovo ne bi teklo gladko. Najverjetnejša ovira bi bila Španija, ki se tudi sooča z zahtevami nekaterih avtonomnih pokrajin po samostojnosti. Prednjačijo predvsem Katalonci, ki nameravajo izpeljati posvetovalni referendum o samostojnosti že novembra, pa čeprav jim Madrid in španska ustava tega ne dovoljujeta. Verjetno pa bi se zaradi notranjepolitičnih razmerij Špancem lahko pridružila še kaka država, npr. Belgija ali pa Italija ali pa ...

Kljub morebitnim velikim težavam, ki jih ob morebitni samostojnosti čakajo, pa številni zagovorniki škotske neodvisnosti pravijo: "Če ste lahko uspešni vi Slovenci, ki vas je dva milijona, nas pa je pet milijonov, zakaj ne bi uspelo tudi neodvisni Škotski!"