Roger Federer je dolgo lovil 18. grand slam, po skoraj petletnem čakanju bo sezono lahko navdušen končal s skupno številko 19. Rafael Nadal je v New Yorku po natanko štirih letih spet osvojil enega od turnirjev velike četverice, ki se ne igra na pesku in je zdaj pri številki 16. Oba velikana sta se utrdila na vrhu lestvice osvojenih slamov in sta le potrdila svoje nesporno mesto v teniški zgodovini in učbenikih.

O njuni nenasitni lakoti sem razmišljal že po Melbournu, ko sta oba teniška simbola med seboj igrala v finalu. Takrat je malokdo pomislil, da si bosta do konca leta razdelila vse grand slame. Nadal je imel na poti do šestnajstice precej sreče z žrebom, saj je po vrsti premagal Dušana Lajovića (85. mesto na lestvici ATP tik pred turnirjem), Tara Daniela (121.), Leonarda Mayerja (59.), Aleksandra Dolgopolova (64.), Andreja Rubljova (53.), Juana Martina del Potra (28.) in Kevina Andersona (32.). Njihov povprečni rang je res zelo skromen, kar je pravzaprav ena od najodmevnejših zgodb turnirja v New Yorku.

Zaradi poškodb je nastop odpovedala skoraj polovica najboljših, manjkali so Andy Murray (2.), Stan Wawrinka (4.), Novak Đoković (5.), Kei Nišikori (10.) in Miloš Raonić (11.). Največ prahu je dvignil Murray, ki je to storil po žrebu, kar je pomenilo, da sta Federer in Nadal ostala v isti polovici žreba. Že tako ali tako skromna zasedba se je skoncentrirala v zgornji polovici tabele, v spodnji pa je bilo že po 2. krogu jasno, da bo v finalu zaigral novinec. Glede na to, da Murray letos bržkone ne bo več igral, je najbrž že pred New Yorkom vedel o resnosti svoje poškodbe, zato je njegova (pre)pozna odpoved še toliko bolj nerazumljiva.

Številne odpovedi in precej porazov nosilcev v zgodnjih krogih so precej osiromašili letošnjo izvedbo, kakovost je tako precej šepala. Še najboljši je bil najbrž obračun osmine finala med Juanom Martinom del Potrom in Dominicom Thiemom. Vsekakor je turnir ponudil precej manj, kot so ljubitelji te igre vajeni v zadnjih letih in s tem prinaša napoved morda ne tako svetle prihodnosti, ki tenis čaka po eri velike četverice.

Ta še vedno vlada s trdo roko. Od Roland Garrosa 2005 naprej je namreč dobila 46 grand slamov, vsi preostali igralci pa skupaj le pet.

Na neki način me razmerja v moškem tenisu spominjajo na britanski prestol. Tam že dolgo (vse od leta 1952) vlada kraljica Elizabeta. Njen sin Charles je prvi na listi 56 ljudi, ki lahko zasedejo izpraznjeno mesto. Seveda pa je tudi mogoče, da bi se svoji pravici lahko odpovedal in jo predal drugemu v vrsti (svojemu sinu) princu Williamu. Elizabeta ima že dve leti rekord najdaljše vladavine v zgodovini britanskih monarhov. Tudi Federer, Nadal in druščina vladajo rekordno dolgo. Lista njihovih "naravnih naslednikov" je sicer dolga, a svojih upov, sposobnosti in želja nikoli ni uspela pretvoriti in zmagovati na največjem odru. Nekoč obetavni najstniki danes štejejo od 25 do 27 let (Grigor Dimitrov, Miloš Raonić, David Goffin, Kei Nišikori ...) in nikakor ne morejo prevzeti žezla.

Vsaka vladavina se mora enkrat končati, tudi zlata generacija se bo slej ali prej poslovila, vsaj v tem trenutku pa se zdi, da bodo teniško žezlo prevzeli tisti, ki so šele drugi v (logični starostni) vrsti. Skupino igralcev, starih od 18 do 21 let, sestavljajo zelo obetavni Alexander Zverev, Karen Hačanov, Andrej Rubljov, Borna Čorić, Denis Shapalov, Frances Tiafoe ...

Federer in Nadal sta s svojo kariero navdušila teniške sladokusce, to kar sta prikazala v letu 2017, pa je sladica. In učna ura motivacije, prilagajanja, sposobnosti, učenja in želje za njune naslednike. Prava teniška vzornika.