Predsednik Vladimir Putin je podpisal t. i. zakon Dime Jakovljeva, s katerim se Rusija odziva na zakon Sergeja Magnitskega, ki so ga ta mesec sprejeli v ZDA. Zakon, imenovan po ruskem posvojencu, ki je zaradi malomarnosti ameriškega adoptivnega očeta umrl v od vročine razbeljenem avtomobilu na parkirišču nekega nakupovalnega središča, uvaja podoben seznam tujih, ne le ameriških državljanov. Po besedah Putinovega predstavnika Dmitrija Peskova je seznam v Rusiji nezaželenih tujcev "znan, a ne bo objavljen". Javne polemike pa ni sprožilo toliko iskanje nezaželenih oseb v svetu, kot prepoved ameriškega posvajanja ruskih sirot. Zato je zakon, s katerim je Rusija odgovorila na ameriške obtožbe neobsojenih Rusov, vpletenih v smrt odvetnika, ki je preiskoval velik korupcijski primer, a so ga pridržali in je umrl, ker mu v preiskovalnem zaporu niso nudili potrebne zdravniške pomoči, dobil tako nesrečno ime. Za nameček je prav danes moskovsko sodišče odločilo, da Dmitrij Kratov, namestnik direktorja zapora, kjer je umrl nesrečni pravnik sklada Hermitage Capital, ni kriv. Kratov je bil sploh edini, ki je v primeru Magnitski sedel na zatožno klop, vsi drugi se svobodno sprehajajo naokoli. Očitno le po ZDA ne. Z oprostitvijo Kratova je tako Rusija še dodatno skušala pokazati, da ameriški zakon Magnitskega nima nikakršne osnove.

Polemika
Leto 2012 se tako izteka v znamenju zaostrovanja rusko-ameriških odnosov in nekateri komentatorji so že pohiteli z ocenami, da je znameniti "ponovni zagon" predsednikov Baracka Obame in Dmitrija Medvedjeva le spodleteli poskus. Ampak to se dogaja na plečih otrok. Sirot in zavrženih otrok, ki jih je v Rusiji toliko, da večine domači posvojitelji ne morejo posvojiti. Tudi tuji ne, seveda, zato otroci ostajajo tam, kjer pač so. V sirotišnicah, ki običajno niso prav prijetni kraji, še posebej ne v Rusiji. Velik del javnosti je zato ogorčeno planil, saj naj bi se otrokom jemala perspektiva. Predvsem invalidnim, saj ti v Rusiji najpogosteje ne najdejo posvojiteljev. Odnos do invalidov je v Rusiji boleča tema. V danem primeru pa je neprijetna tudi prekinitev postopkov, ki tečejo. Nekaj več kot štirideset otrok, ki so jih ameriški adoptivni starši že videli, se z njimi pogovarjali, dokumenti pa še niso dokončno urejeni, tako ne bo dobilo ameriških družin. Da to ni nič hudega, meni varuh pravic otroka, Pavel Astahov. Po njegovem mnenju je Rusija sposobna za svoje otroke poskrbeti sama. Ker je Vladimir Putin ob zakonu podpisal še ukaz o izboljševanju razmer, v katerih živijo sirote, je Astahov izrazil prepričanje, da lahko v petih do sedmih letih sirotišnice v Rusiji preprosto – izginejo.

Voronež
Duhovito je paradoksalno bistvo ruskega odgovora na ameriški "antimagnitski" zakon opisala karikatura, ki prikazuje predsednika Putina med novoletno poslanico, z napisom: "Napočil je čas. Če NATO vdre v Sirijo, bomo začeli bombardirati Voronež." Vladimir Putin namreč ni prisluhnil argumentom nekaterih vidnih in vplivnih ljudi, niti širše javnosti. Podpisal je to, kar so zlahka sprejeli poslanci in senatorji in pri tem govorili, da se je Rusija morala odzvati na ameriško zaušnico, če je hotela ohraniti obraz. Rusija je suverena država in lahko počne, kar se ji zljubi, če le ne krši mednarodnega prava. Ali pa še tega, če že sila kola lomi, saj še zdaleč ne bi bila izjema v svetu. Ampak tokrat ga ne. S 1. januarjem 2013 namreč odstopa tudi od mednarodnega sporazuma o posvajanjih z ZDA, zato ne bo imela več nobenih obvez. Ampak ta simbolični Voronež, ne nujno mesto v osrednji Rusiji, se skriva v neustreznosti odgovora. Sirote niso krive za korupcijo, kot tudi niso krive, da pridejo včasih v neprave roke. Zato so odgovorni drugi, tako stran, ki otroke sprejema, kot tista, ki jih daje iz rok. Linearni ukrep, potreben samo zato, ker je bilo nujno treba najti izhod, pa je, kot pravi pravoslavni komentator Sergej Hudijev, "nesmiselna amoralna rešitev". Rešitev, ki povzroča zlo nekaterim, medtem ko nikomur ne prinaša koristi. Ne samo, da otroci ne bodo posvojeni, Rusija si je obenem, še preden je dejansko izboljšala položaj sirot, na papirju zadala nalogo, da bo to storila. In zdaj naj ti otroci čakajo sedem let, kot pravi Pavel Astahov? Na kaj? Da bodo potem vsi skupaj ugotavljali, kar je že zdavnaj ugotovil pokojni Viktor Černomirdin: "Hoteli smo kar najbolje, posrečilo pa se je kot zmeraj."

Herod?
Leto se tako izteka s še posebej ciničnim predznakom. Res je, so adoptivni starši, ki to nikoli ne bi smeli postati. Kot so nekateri biološki starši zreli za odvzem starševskih pravic. Na očitke, da tujci dobesedno kupujejo ruske otroke, bi bilo najbrž treba odgovoriti, da jih Rusi potemtakem prodajajo. Kdo mora zdaj kaj razčistiti? Še najbolj smiselno pa je te primere reševati posamično, enega za drugim. Kot je treba natančno definirati samo težavo. Če je ameriški sistem, ki po besedah predsednika Putina onemogoča navzočnost ruskih diplomatov kot opazovalcev v procesih proti staršem, ki so dvignili roko nad posvojence, sporen, obstajajo drugi načini reševanja zagate. Ki, mimogrede, sploh ni nova. Sergej Hudijev pa je opozoril še na eno neprijetno sovpadanje: Vladimir Putin je zakon podpisal 28. decembra. V Stari zavezi je to dan pomora judovskih otrok, ki ga je ukazal kralj Herod.