Ne pustimo se preslepiti. Milijonski pohod po Parizu, skupni selfi svetovnih politikov in vseprisotno ogorčenje evropskih medijev in javnosti po pariških napadih ne pričajo, da se je Evropa postavila v bran splošni pravici do svobode govora, kritike in norčevanja. Če kaj, potem odzivi na napade razgaljajo selektivno, instrumentalizirano razumevanje te pravice. Silno kolektivno ogorčenje pa ima predvsem en namen, in sicer zapolniti prostor, ki bi ga lahko drugače zapolnil premislek, ki bi nas pripeljal do prelomnih sklepov.

Da gre pri tokratni obrambi svobode govora za teater absurda, jasno pokaže že sama zgodovina Charlieja Hebdoja. Francoska vlada je namreč leta 1970 prepovedala njegovega predhodnika Hara-Kiri Hebdo zaradi norčevanja iz smrti predsednika Charlesa de Gaulla. Medtem ko je vlada eno posmehovanje kaznovala s prepovedjo prodaje tednika, pa je drugo nagradila z obljubo milijona evrov podpore. Kaj je vzrok takšne diskrepance v odnosu vlade?

Primer obelodanja oblastno instrumentalizacijo medijev, pa tudi željo medijev po lastni instrumentalizaciji. Niso namreč mediji tisti, ki odrejajo, komu se lahko posmehujejo in komu ne, temveč oblast oziroma centri moči. Medtem ko je posmehovanje islamu oziroma "njim" dobrodošlo, saj kaže na "našo širino", veljajo za posmehovanje "nam" (kot kaže primer de Gaulla) drugačna merila. Poskusite objaviti prispevek, ki poveličuje ali vsaj relativizira pedofilijo, zanika holokavst, prikaže papeža v kočljivem položaju ali kakor koli ruši evropske tabuje, in občutili boste vso rušilno moč "našega razumevanja". Pri tem se vprašajmo, koliko ljudi, ki zdaj kar gorijo od strpnosti, meša pravico do svobode govora s pravico do objestnosti, morda celo z dolžnostjo, da smo objestni. Lahko smešim Mohameda, torej ga moram? Imam pravico biti rasist ali antisemit, torej tudi moram biti?

Zahtevamo pravico do zasmehovanja naših žrtev
"Zahtevamo pravico do zasmehovanja tistih, ki jih bombardiramo," bi se te dni prav tako lahko glasili naslovi v evropskih časopisih. "Ne bomo pustili, da nam jemljejo svobodo govora, medtem ko jim mi jemljemo domovine in življenja," bi lahko vzklikali evropski politiki. Kdor pariških dogodkov ne postavlja v kontekst zahodnega (neo)kolonializma in imperializma, konkretneje v kontekst obstreljevanja in zapore Gaze, uničenja Faludže, pahnjenja Libije v kaos, vsiljevanja neoliberalnih ukrepov arabskim državam via IMF, sankcij proti Iraku in Iranu, pohoda na Afganistan, Cijinega mučenja in tako v nedogled, bo namreč obsojen na brezplodno ponavljanje v ZDA tako priljubljene mantre "sovražijo našo svobodo". Če si drznemo primerjati število žrtev evropskih in ameriških pohodov na Bližnjem vzhodu z zahodnimi žrtvami islamističnih skrajnežev, vidimo, da so "naši" zmerneži precej bolj skrajni od "njihovih" skrajnežev. In kdor razume postavljanje takšnega konteksta kot legitimizacijo poboja novinarjev, je prav tako obsojen na samopomilovalno stopicanje na mestu.

Poteka namreč drugačna legitimizacija. Čim bolj smo slepo ogorčeni nad umorom nedolžnih novinarjev brez premisleka, ki bi moral slediti, tem manj se bomo spraševali o svoji vlogi v tej smrtonosni igri mačke in miši. Večina izjav "JeSuisCharlie" tako vsaj na podzavestni ravni služi bolj legitimizaciji evropske uničevalne zunanje politike do t. i. muslimanskega sveta (ki še zdaleč ni homogen, kot ime nakazuje) kot izrekanju neomajne podpore svobodi govora in solidarnosti z ubitimi novinarji. Pariški napad je v spomin mnogih priklical Andersa Breivika. Vprašajmo se, zakaj ni bilo milijonskega solidarnostnega pohoda po množičnem pokolu, ki ga je leta 2011 izvedel islamofob Breivik? Zakaj se evropski politiki (vsaj s t. i. levice) niso na ulicah Osla zbrali v spektakularnem nasprotovanju evropski skrajni desnici? Kaj je pravi motor tokratnega zgražanja, te selektivne demonizacije? Dan po pariških napadih je kolega Igor Mekina na Radiu Študent spomnil na napad Nata na poslopje srbske javne televizije (RTS) aprila leta 1999 in umor 16 zaposlenih. So evropski novinarji takrat solidarnostno obsodili Natov zločin ali se odločili bojkotirati tiskovne konference te vojaške zveze? V pravičniškem žaru lastne humanitarnosti se je ponavljanje teze o srbskih novinarjih kot o propagandnem orodju nereflektivno širilo po Evropi.

Snowden leti pod radarjem svobode govora
Pomanjkanja solidarnosti v preteklosti ne izpostavljamo zaradi naslajanja, ampak zaradi razgaljanja tokratne solidarnosti kot selektivne in s tem instrumentalizirane. Odzivi na napade v Parizu, predvsem medijski, so razkrili vloge različnih akterjev, od novinarjev do držav. Srbija, Palestina, Nigerija pač niso svetovni center. To je glede na odzive z vsega sveta kljub premiku ekonomske moči na Vzhod skupaj z ZDA še vedno Zahodna Evropa. Slovenija pa je trdno, morda celo udobno, zasidrana na periferiji, pri čemer se sama - vključno z novinarji - ne identificira s preostalo periferijo, kot bi nalagala nekakšna "razredna" solidarnost, pač pa s centrom. Ta si namreč zasluži naše sočutje. Zato iz ust domačih novinarjev nismo slišali "JeSuisRTS" ali "JeSuisGaza". Tako kot "JeSuisAssange" ali "JeSuisSnowden" nismo in ne bomo slišali iz ust Cerarjev, Erjavcev ali Hollandov. Pa je, kot opaža Mladinin kolumnist in glasbenik N'toko, Snowden za razumevanje koncepta svobode govora in sveta, v katerem živimo, naredil neprimerno več kot pariški tednik. A Snowden je udaril po "naših", Charlie Hebdo pa po "njihovih" (tudi če so "oni" rojeni med "nami").

Sozvočje politike in medijev v primeru napada na pariški tednik kaže še na nekaj, in sicer da mediji dejansko so četrta veja oblasti, na kar so - kako perverzno - številni novinarji celo ponosni. Kot del oblasti pa ji mediji ne morejo nastavljati ogledala, ampak so privolili v vlogo nekakšne kanalizacije, po kateri se fekalije politične elite nemoteno pretakajo do končnega uporabnika, javnosti. Zato ne preseneča, da množični mediji med tolčenjem po prsih zahtevajo pravico do svobode govora, ne da bi dodali manjkajoči, ključni del sintagme, in sicer da pravico do svobode govora spremlja dolžnost samorefleksije.