Slovenija je, povedano bolj svobodno, enkrat že priznala Palestino kot neodvisno državo, in sicer novembra 1988 v okviru tedanje SFR Jugoslavije. Da tega priznanja ni obnovila oziroma ni Palestine priznala kot samostojna država nekaj let pozneje ali kadar koli v zadnjih dveh desetletjih, je sicer problematično, a tudi povedno. Zunanja politika Slovenije se je namreč v veliki meri ne glede na ustrezne domače institucije bolj kot v Ljubljani usmerjala v Washingtonu, Bruslju, Berlinu in drugih (zahodnih) centrih moči.

Zadnji pozivi k priznanju Palestine pa kažejo, da se odnos Slovenije do palestinskega vprašanja le spreminja. Ne gre sicer za prebijanje ledu, Palestino namreč priznava že 135 članic Združenih narodov, med njimi tudi osem članic EU-ja. Ne glede na to pa gre za - verjetno prvič - korak v pravo smer. Naklonjenost priznanju Palestine naj bi bila poleg v javnosti razširjena tudi na zunanjem ministrstvu, pri tem pa se morajo tamkajšnji odločevalci zavedati, da mora biti priznanje le prvi od številnih korakov.

Mednarodnopravno Slovenija niti nima izbire
Slovenija bi morala ob priznanju namreč izhajati iz tega, da gre za ukrep v smeri končanja izraelske okupacije in ne zgolj "reševanja spora". Takšno stališče, torej priznavanje dejstva okupacije namesto izogibanja tej najkorektnejši formulaciji, pa zahteva dodatne ukrepe, ki morajo slediti ali biti vzporedni priznanju. To pa niti ni nekaj, o čemer lahko Slovenija prosto odloča, ampak jo k celoviti redefiniciji odnosov z Izraelom zavezuje mednarodno pravo.

Slovenija je namreč zavezana k spoštovanju 4. Ženevske konvencije, ki v prvem členu od držav podpisnic jasno zahteva ne le spoštovanje konvencije, ampak tudi zagotavljanje njenega spoštovanja. Pustimo ob strani sklicevanje na realpolitiko - do zdaj je zahtevalo že preveč žrtev - in se osredotočimo na to, kakšna je dolžnost Slovenije. Navsezadnje o tem govori tudi delovni osnutek nove deklaracije o slovenski zunanji politiki, ki predvideva lastno načelno ravnanje v mednarodnih organih in institucijah.

Ker med cilje zunanje politike osnutek uvršča tudi zagotavljanje in vzdrževanje mednarodnega miru - oh, kako nepotrebno podvajanje glede na že obstoječe mednarodnopravne zaveze -, je torej izbira le ena. Slovenija bo morala ob priznanju začeti pritiskati na Izrael, naj končno začne spoštovati mednarodno pravo, ki ga krši praktično od njegovega nastanka. Tega se Izrael sicer dobro zaveda, kar se odraža tudi v njegovem nepriznavanju pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC).

Judovske naselbine na palestinskih ozemljih, ki kot kršitev 49. člena 4. Ženevske konvencije, sodeč po definiciji ICC-ja, pomenijo vojni zločin, blokada Gaze in redni napadi nanjo so le najvidnejši izmed številnih izraelskih zločinov. A Evropska unija in z njo Slovenija tega nimata za zadosten razlog za ukrepanje. Nasprotno, Izrael uživa v odnosih z EU-jem naravnost privilegiran odnos. Sodelovanje na različnih področjih, tudi vojaškem, cveti, na evropskem trgu pa se povsem legalno prodajajo tudi izdelki iz judovskih naselbin na palestinskih ozemljih, ki so po uradnem stališču EU-ja sicer "nezakonite, nelegitimne in ovira miru".

Okupacija se plačuje tudi v evrih
Ne slepimo se, EU ni del rešitve, ampak del problema. Je največja gospodarska partnerica Izraela, po drugi strani pa je tudi največja donatorica sredstev za Palestince. Ravno ta t. i. pomoč pa ni nič drugega kot financiranje okupacije. Izrael je kot okupator po mednarodnem pravu dolžan kriti stroške za šolstvo, zdravstvo in druge sektorje na zasedenih ozemljih, s sporazumom iz Osla iz leta 1993 pa so jih v upanju na lastno državo nase prevzeli Palestinci v obliki palestinske oblasti. Ker ta v razmerah okupacije ne more vzdrževati teh sistemov, dobiva sredstva od donatorjev, kar pomeni, da v veliki meri evropski davkoplačevalci prevzemamo finančno breme izraelske okupacije na svoja ramena.

Redefinicija odnosov z Izraelom torej mora iti v smeri pritiska nanj, naj konča okupacijo. Če se bo okupacija tako lahkotno nadaljevala, priznanje Palestine ne bo prineslo veliko koristi. Na območju Palestine namreč živi že več kot pol milijona nezakonitih naseljencev, Zahodni breg je z naselbinami in pripadajočo infrastrukturo, do katere Palestinci nimajo dostopa, povsem razkosan, Vzhodni Jeruzalem kot glavno mesto je od Palestine odrezan in – nezakonito – pripojen Izraelu, ta pa nadzira tudi vse meje Palestine, njen zračni prostor, vodne vire in ozemeljske vode.

Če bo Zahod torej privolil v nadaljevanje okupacije onkraj bolj ali manj simboličnih potez, bo Palestina država zgolj na papirju. Zato mora Slovenija ob priznanju jasno poudariti, da pripada Palestini tudi polna suverenost nad njenim celotnim ozemljem. Upoštevanje interesov Izraela kot okupatorja, pogosto se omenja varnost, je tukaj popolnoma brezpredmetna oziroma škodljiva. Nesorazmernost moči in števila žrtev na obeh straneh v zadnjih petih desetletjih govori sama zase.

Dve državi – velika za Jude, majhna za Palestince
Priznanje Palestine brez hkratnih zahtev, da Izrael v celoti spoštuje svoje mednarodnopravne obveznosti, lahko Palestincem celo škodi. Izrael si namreč prizadeva nadzirati čim več ozemlja s čim manj Palestinci, zato je ob ustanovitvi izgnal okoli 800.000 Palestincev, leta 1967 pa anektiral le Vzhodni Jeruzalem, ne pa tudi Gaze in Zahodnega brega. Vsi ti milijoni tam živečih Palestincev bi namreč spremenili demografijo Izraela, kar ogroža rasistično idejo Izraela kot judovske države. Izrael si tako prizadeva nadzirati in sčasoma pripojiti čim več Zahodnega brega, zato tudi gradi – po mnenju Mednarodnega sodišča v Haagu - nezakonit zid, ki ne teče po meji iz leta 1967, ampak reže globoko v palestinsko ozemlje in zajema največje naselbine.

Nevarnost, da svet privoli v tezo o "dveh državah za dve ljudstvi", je tudi v tem, da bo Izrael to izkoristil za legitimizacijo svojega zanikanja mednarodnopravno priznane pravice palestinskih beguncev iz leta 1948 do vrnitve na svoje domove oziroma nekakšne odškodnine. Palestina je domovina Palestincev, Izrael pa domovina Judov, bodo porekli Izraelci, zato naj se begunci naselijo kvečjemu tam, v Palestini pa naj enakopravnost iščejo tudi Palestinci, ki so izraelski državljani, oziroma - kot jih imenuje sam vrh izraelske politike - "demografska grožnja". Takšni politiki stoji nasproti le spoštovanje mednarodnega prava.

Slovenija rehabilitira otroke, ki jih pohablja orožje, ki ga izvaža
Slovenija je do zdaj igrala umazano igro pragmatičnosti in ... No, bolj ali manj samo pragmatičnosti. Po eni strani izvaja rehabilitacijo otrok iz Gaze, ki jih pohabijo izraelski napadi, po drugi pa Izraelu prodaja - sicer v majhnih količinah - orožje, ki potrebo po rehabilitaciji povzroči. Kot članica EU-ja ima naselbine za nezakonite, hkrati pa se na policah trgovin v Sloveniji najdejo izdelki iz teh naselbin, država pa tudi sodeluje z izobraževalnimi ustanovami v naselbinah.

Ob tem ni odveč podatek, da je v letu 2013 po podatkih ministrstva za obrambo Slovenija v Izrael izvozila za 445.360 evrov vojaškega orožja in opreme, na donatorski konferenci v Kairu po poletni izraelski ofenzivi na Gazo pa se je zavezala k pomoči Gazi v višini 150.000 evrov. V obdobju treh let.

Priznanju, a tudi neodvisno od njega, bi morala slediti prekinitev predvsem vojaškega sodelovanja in trgovanja z Izraelom, nedavni primer Rusije pa kaže, da pravzaprav ni nobenih ovir za hitro uvedbo širših sankcij. Ker so priznanja v domeni posameznih držav, bi bilo sklicevanje na čakanje na nekakšno širšo evropsko pobudo ali pa kar enotno odločitev vseh članic EU-ja glede tega le zavajanje in izogibanje. Če torej priznanju ne bodo sledili številni drugi ukrepi za čim bolj pravično rešitev palestinskega vprašanja, si z njim Slovenija ne bo kar tako umila rok.