Zelo redko smo v naši javnosti zmožni športni poraz sprejeti velikodušno in dostojanstveno ter ekipo na napačni strani rezultata nagraditi z (upravičenimi) pohvalami za pristop in prikazano igro. Šport, tudi na vrhunski ravni, je pač veliko več kot le štetje golov, točk in stotink. Tudi statistični sladkorčki - na primer, da za vsakim registriranim slovenskim hokejistom stoji vrsta 75 ruskih (Kanadčanov, Američanov in Čehov je še več) - na koncu ne razkrijejo vseh razsežnosti tekme. Gre za še obsežnejši sistem izhodišč, ki morajo za objektivno oceno upoštevati zgodovino, tradicijo in različne (tudi obšportne) vidike sedanjosti obeh ekip ter okolij. In - navsezadnje - tudi potek in okoliščine tekme. Skratka, na koncu gre za merila in njihovo smiselno uporabo. K čemur je treba dodati še veliko mero modrosti.

Vse to se je zrcalilo pri prevladujočih ocenah prvega hokejskega nastopa naših fantov. Vključno z zelo treznimi napovedmi, da bo tudi na srečanjih v skupini z ZDA in Slovaško izhodišče precej podobno. Upam, da bo duh vseslovenskega olimpijskega pozitivizma dotlej preživel.

Ker ... kot ujetniki dokaj razširjenega in prepogosto kroničnega negativizma v naši družbi smo nagnjeni k temu, da omenjena merila, ki preprosto morajo biti različna od primera do primera, uporabljamo nesmiselno in razdiralno. V drugačnih okoliščinah bi se verjetno našli mnogi, ki bi bili Jakova Faka pripravljeni sesuti v prah zaradi včerajšnjega nastopa. Jasno je, da je bilo 32. mesto našega šampiona zanj objektivno neuspeh, glede na najvišje kriterije, ki jih je upravičeno deležen (in si jih tudi sam postavlja). A v tem primeru govoriti o "katastrofi", "polomu", o tem, da se je "osramotil", bi bilo neprimerno in predvsem - neumno. Seveda v sočijskem zanosu nikomur relevantnemu ni prišlo na misel, da bi njegov nastop komentiral tako ... A to so izrazi, ki se v športnem poročanju (poklicnem in, recimo temu, zasebnem) vse prepogosto pojavljajo brez kakršne koli uporabe meril in modrosti. Navsezadnje modrost vedno usmerja pogled naprej. Kaj pa, če bi (bo?) Jakov Fak v nedeljo osvojil olimpijsko odličje ali celo zmagal (na srečo se je na tekmo s skupinskim startom uvrstil)? Kdo bi bil bedak? Športnik ali tisti, ki je še tri dni pred tem po njem pljuval težke besede? Morda ob tem ne kaže pozabiti, kaj vse je morala v ne-tako-uspešnem delu svoje kariere (in v ne-tako-pozitivnem vsesplošnem ozračju) požreti velika junakinja Tina Maze ...

Da ne bi bilo pomote: vse napisano ni nikakršen poziv k odsotnosti kakršne koli kritičnosti, tudi z jasnimi in ostrimi besedami. Včasih je v še tako pozitivnem ozračju in ob najboljši možni volji ter uporabi vse razpoložljive pameti treba izreči odločne besede (in, kdor nosi odgovornost, ukrepati). Če je že omenjenega nekritičnega pljuvaštva pri nas strahovito preveč, pa je na jasnih merilih temelječe konstruktivne odločnosti bistveno premalo.

Ker je (tudi težke) odločitve najbolje sprejemati v duhu pozitivizma, v teh dneh pravzaprav zelo uživam, četudi so naše naravne in družbene okoliščine zapletene in jih je - priznam - vse težje prenašati. A, kot sem napisal zgoraj, v takih trenutkih sem vsaj prepričan, da na večini področij lahko prevlada zdrava mera presoje, ki se ne bo končala s trenutkom, ko bo v Sočiju ugasnil olimpijski ogenj.