Ronnie O'Sullivan že vrsto let velja za najbolj nadarjenega igralca snookerja, ki je kadar koli v roke prijel palico in se sprehajal ob 360 centimetrov dolgi mizi. Z eno besedo velja za genija, ki pa zaradi številnih osebnih težav nikoli ni osvojil toliko turnirjev, kot bi jih lahko glede na svojo nadarjenost.

Ko je lani pri 36 letih v Sheffiledu, ki od leta 1977 prav vsako leto gosti svetovno prvenstvo, še četrtič postal svetovni prvak, je napovedal svojo upokojitev. V začetku sezone je sicer odigral le en uradni dvoboj in ga izgubil, nato pa se skoraj za leto dni umaknil od profesionalnih turnirjev. Raje se je posvetil teku in delu na kmetiji, vse v želji, da bi malo zbistril svojo prevečkrat zmedeno glavo.

Na jakostni lestvici je seveda precej padel, tako je v Sheffield prišel le zaradi pravila, ki vsakemu aktualnemu prvaku dovoljuje, da brani naslov. Le njegovi najzvestejši navijači so verjeli, da bo po tako dolgem premoru lahko konkurenčen. A Ronnie je bil več kot konkurenčen, saj je vse nasprotnike do finala premagal z lahkoto, pred zadnjim dnem finala pa proti Barryju Hawkinsu vodi z 10:7. In bil je daleč od svoje idealne forme.

"Eno leto nisem igral snookerja, a ugotovil sem, da te igre nisem kaj prida pogrešal. Snooker ni več zame, ne čutim več te strasti. V resnici sem se vrnil le zaradi denarja. Še vedno dolgujem nekaj obrokov šolnine za svoja otroka. Zdaj sem zaslužil dovolj za nekaj let," je po četrtfinalni zmagi v svojem slogu zatrdil O'Sullivan in v isti sapi dodal, da je to zanj najbrž zadnji veliki turnir.

In to je tisti vidik, ki najbolj boli in jezi njegove tekmece. Vsi po vrsti so zaljubljeni v snooker, vsi garajo, se trudijo, blestijo, doživljajo zmage in poraze ..., a ko se genij po letu dnu vrne ob mizo in s svojo povprečno igro zlahka zmaguje, hkrati pa se ves čas pritožuje čez (njim tako ljubi) šport, ..., so lahko upravičeno nezadovoljni. Tako z odnosom O'Sullivana kot spoznanjem, kako velik razkorak je med velemojstrom in genijem. Kaj vse bi ti krotilci krogel naredili, da bi imeli njegove sposobnosti!?

A oznaka genij še ne zagotavlja zmag in uspehov, kar dobro velja ravno za igralca, ki se ga je zaradi hitrega igranja prijel vzdevek Raketa. V svoji karieri je pogosto buril duhove (poglejte si le ta kolaž vzponov in padcev), doživljal zmage in poraze, spreminjal izjave iz dneva v dan. Če so se njegovi privrženci po zgornji izjavi spet ustrašili, da ga vidijo zadnjič, je tik pred finalom spet obrnil ploščo in za nastali bipolarni položaj pesniško obtožil nekdanje dekle: "Vse, kar zaslužim, moram takoj razdati, če želim pregnati volka pred vrati. V zadnjih treh letih sem za odvetnike zapravil več kot 250.000 funtov. A še bom igral, najbrž na manjših turnirjih."

A Ronnie se dobro zaveda, da je največji magnet današnjega snookerja, v dobrem in slabem. Ne glede na to, ali v petih minuth razbije najvišji možni niz 147 točk ali pa ob mizi dela obscene geste, predaja dvoboje ali pa sodniku sarkastično svetuje, naj gre na pregled vida. Enostavno je zabavljač. Igralci na svetovnem prvenstvu v dvorano pridejo ob glasbeni spremljavi, ki jo sami izberejo. Nobeno presenečenje ni, da si Ronnie izbere pesem Robbieja Williamsa Let Me Entertain You. Vsak dvoboj Ronnieja pač pomeni zabavo. Takšno ali drugačno.

PS: Razlog za samodestruktivnost Willa Huntinga se je skrivala v otroštvu in odnosu do očeta. Ronnie O'Sullivan je v najstiških letih ostal brez očeta Ronnieja O'Sullivana starejšega, saj je moral ta zaradi umora v zapor, kjer je preživel 18 let, izpuščen je bil leta 2010.