Še vedno se spominjam potovanja s starši po vzhodni obali Združenih držav na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Deževalo je. Moteli so bili polni. Vsi smo postajali sitni. Ko smo končno našli sobo (zdi se mi, da v državi Maine), je bilo še pomembneje od postelje to, da smo na televiziji ujeli britansko grozljivko z velikima zvezdnikoma grozljivk Petrom Cushingom in Christopherjem Leejem. Imenovala se je I, Monster ali Jaz, pošast (1971, Stephen Weeks). Mati je zaspala, oče in jaz pa sva gledala to različico zgodbe o doktorju Jekyllu in gospodu Hydu. Vse muke dneva (ki se jih, moram priznati, skoraj štirideset let pozneje ne spominjam več) so bile nagrajene.

Prvič sem se z grozljivkami srečal nekaj let pred tem. Starši so bili na neki večerji, zato sem bil doma z varuško, simpatično najstnico, ki je na televiziji gledala Frankensteinovo nevesto (Bride of Frankenstein, 1935, James Whale). Imel sem kakšnih deset let, Boris Karloff pa me je s svojo masko tako prestrašil, da sem zbežal v drugo sobo. Kljub strahu me je film privlačil. Kukal sem izza vogala in gledal, kako slepi stari puščavnik ponudi ubogi pošasti roko prijateljstva.

Ne vem zagotovo, kaj me je kljub strahu tako privlačilo. Gre morda za znano tezo, da je to strah kot zabava: obujanje strahu brez stvarne nevarnosti. Morda gre za nekakšen čar sadizma, za katerega so dovzetni tudi otroci, čeprav besede »sadizem« še niso slišali. V vsakem primeru mi je bilo hkrati čudno, a tudi mikavno, da mojo sicer blago in po navadi nasmejano varuško zelo zabava nekaj, kar je tako očitno grozljivo. Opazila me je, kako gledam in mi z nasmehom dala znamenje, naj se ji pridružim, vendar me je bilo preveč strah, da bi zapustil vogal, za katerega sem se lahko v vsakem trenutku skril.

Ko se zdaj spomnim sebe, kakršen sem bil takrat, se mi zdi, da so grozljivke pomenile del moje osamosvojitve ali vsaj ločitve od sveta staršev in odraslih sploh. Ustvarjal sem svoj lastni filmski univerzum. Oni so se pogovarjali o Felliniju ali Bergmanu ali »novem ameriškem filmu«. Tudi ti so z leti postali »moji«. V otroštvu in zgodnih najstniških letih pa sem si ustvaril svoj seznam avtorjev, kot so Roger Corman, Terence Fisher in George A. Romero. In lov na njihove filme in informacije o njih je bila v času pred videokasetami (kaj šele DVD-ji) in spletom posebna in osebna pustolovščina.

V soseski na vzhodni strani New Yorka, kjer sem odraščal, je bila trgovina s stripi, ki sem jih redno prebiral, in z revijami, posvečenimi grozljivkam in znanstveni fantastiki. Te revije, z naslovi kot The Monster Times, Famous Monsters of Filmland in resnejši Cinefantastique, so bile zame izvor izobilja. Potovanja s starši po Združenih državah so pomenila priložnost za nenehno iskanje takšnih trgovin, v katerih sem se počutil doma. Največja radost, ki sem jo doživel v sicer šarmantnem in prijaznem Kansas Cityju v zvezni državi Misuri leta 1976, je bilo odkritje trgovinice Clint's Books, polne prav takšnih revij, skupaj s takrat priljubljenimi maketami Drakule, Godzile vesoljske ladje Enterprise in podobno. To, da je oče pokrival republikansko konvencijo in da sem lahko bil priča zgodovine, me je manj zanimalo.

To je bil moj uvod v resno razmišljanje o filmu. Prva resna analiza nekega filmskega režiserja, ki sem jo prebral, je bil članek na straneh Cinefantastique o Angležu Terenceu Fisherju, zaslužnem za najboljše grozljivke britanskega studia Hammer.

Kar se tiče samih filmov: ti so v sedemdesetih letih preplavili (pred kabelsko) televizijo . Bili so posebni termini za grozljivke z imeni kot Creature Feature ali Chiller Theater, ki se je začenjal z nepozabno animacijo roke, ki se iztegne iz krvave zemlje. Ampak grozljivke niso bile omejene na te termine. Vsak dan popoldne ob 16.30 so na televiziji predvajali film in vsak teden je imel svoj motiv: teden vojnih filmov, teden ljubezenskih zgodb, teden vohunov, teden Raquel Welch in, meni najpomembnejši, teden pošasti (»Monster Week«). Tu sem prvič spoznal galerijo orjaških japonskih pošasti iz studiev Toho in Toei: Godzila, ki vedno znova ruši Tokio, Mothra, velikanska gosenica, ki jo prikličeta drobceni vili dvojčici, Ghidra, leteča pošast s tremi glavami, in drugi junaki filmov, ki jih je za Toho režiral Ishirô Honda, sicer dolgoletni asistent Akire Kurosawe.

Sedemdeseta leta so bila čas, ko so v kina prihajali filmi, ki bi zdaj šli naravnost na DVD. Skupaj s takšnimi velikimi uspešnicami, kot sta bili Izganjalec hudiča (The Exorcist, 1973, William Friedkin) ali Prerokba (The Omen, 1976, Richard Donner), so se dale po mestnih kinih videti nizkoproračunske grozljivke, posnete napol amatersko v Louisiani ali Teksasu, evroposke grozljivke, ki so jih, podobno kot kung-fu filme, kritiki dnevnega tiska ignorirali, znastvenofantastični filmi, na hitro posneti v Kanadi. Posebej rad sem imel regionalne ameriške grozljivke. Filmi, katerih očitna cenenost in amaterizem ne samo da so stopnjevali grozo, ampak so tudi dajali vtis, da lahko film posname vsak. Ustvarjali so svoje pokrajine strahu. Najlepše je bilo naključno naleteti na takšen film na televiziji ali ga videti, ko se je pojavil v kinu v soseski brez napovedi ali recenzije v časopisih. Tisto, česar mi v Ameriki ni uspelo videti, sem si poleti ogledal v jugoslovanskih kinematografih. V beograjskem kinu 20. oktobar ali ljubljanskem Kinu Šiška se je dalo videti marsikaj iz svetovne filmske periferije.

Petintrideset let po tem, ko sem prvič slišal ime Terence Fisher, se še vedno razveselim, ko se kakšen njegov film pojavi na DVD-ju. Nove generacije imajo verjetno svoje junake: Sam Raimi, Drew Goddard, Jaume Balagueró ali mojstri azijske grozljivke. Takšni filmi so nalezljivi. Če jih vzljubiš v otroštvu, bodo za vedno ostali del tvojega cinefilskega življenja.